Letnik: 2002 | Številka: 4 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

DJELIMADY TOUNKARA

Sigui

Label Bleu/Indigo, 2001

Naj najprej ponovim tisto, kar pozorni bralci novic o dogajanju na prizorišču tako imenovanih »svetovnih godb« zagotovo že veste: tokrat imamo opraviti s prvakom. Malijski kitarist Djelimady Tunkara je prvi afriški glasbenik, ki je dobil lani ustanovljeno, a že zdaj prestižno nagrado za vrhunske dosežke na področju »aktualnih svetovnih godb«, ki jo je letos konec januarja prvič podelil 3. radijski program angleške postaje BBC. K temu priznanju je zagotovo zelo pripomogla tudi Tounkarova lani izdana plošča Sigui; glede na njegovo dolgoletno kariero presenetljivo, a v kontekstu značilnosti afriške diskografske industrije logično njegov mednarodni diskografski prvenec. Skratka: desetletja predvsem na domačem, malijskem prizorišču prisoten in spoštovan, v številnih sodelovanjih prekaljen in zaradi tega v zvezde kovan, pa na planetarni glasbeni sceni spregledovan kitarist Djelimady Tounkara je s tem albumom doživel meteorski izstop v samo osišče aktualnega dogajanja v tem segmentu svetovne glasbene industrije. In enkrat spet se je zgodilo, da si album in glasbenik to v celoti zaslužita. V to se boste verjetno prepričali šele po večkratnem poslušanju, kajti prvi vtis je lahko tudi tak: še en kvaliteten, izvedbeno celo fascinanten zahodnoafriški izdelek lucidnega prepletanja tradicionalnega in sodobnega v všečni akustični podobi. A prav v tem je »kavelj« tega albuma: če je ob prvem poslušanju morda neizrazit, nam ob vsakem novem zleze pod kožo prav s prefinjeno preprosto zgradbo sklad, z virtuozno igro vseh sodelujočih glasbenikov, z mojstrom akustične kitare Tounkaro na čelu, ter s splošno umirjenim, a do zadnje pore izpolnjenim vzdušjem, ki je prevevalo ves dogodek in ki nas s posameznimi skladbami spomni na duhovne občutke, ki jih doživljamo ob poslušanju kakšne rage iz klasične indijske glasbe ali česa podobnega iz arabskih, indonezijskih, tibetanskih in podobnih glasbenih izkušenj. Sicer je res, da nam je zahodnoafriška izkušnja danes že precej bližje od omenjenih, zato na površini zveni bolj posvetno, bolj trenutno; a vendar nas prav mojstri, kakršen je Djelimady Tounkara, z izvedbami skladb znajo pripeljati zelo blizu prej omenjenim.

V domovini, v Maliju, je Djelimady Tounkara kitarski junak mandinške glasbe. Za mlada se je izučil v obvladovanju vseh pomembnih tradicionalnih glasbil mandinške kulture, ob tem pa zelo hitro podlegel strasti do enega izmed evropskih: klasični akustični kitari. Že zgodaj je v skladu z duhom časa odkril kubansko glasbo, ameriški rock in blues ter francoski pop. Ob temeljitem poznavanju mandinške glasbene tradicije so ti glasbeni viri bistveno pripomogli k oblikovanju njegovega glasbenega izraza, ob vsem tem pa je razvil prepoznaven kitarski slog, po katerem je cenjen, pa naj vzame v roke akustično ali električno kitaro.

Tokrat je vzel akustično, k sodelovanju pa je povabil še devet izbornih glasbenikov in pevcev, izbranih po »tradicionalnem« ključu. Ob njegovi kitari so v ospredju glasovi. Druga izstopajoča je vloga Sayona Sissoka, ki igra n'goni, tradicionalni kontrapunkt Tounkarovi »evropski« akustični kitari. Za ritem in spremljavo poskrbijo še djembe in kalabaš ter druga tolkala, bas in ritmična kitara. Rezultat je enajst skladb, izmed katerih je devetim avtor sam Tounkara, dve pa sta avtorsko prevzeti. Posnete maja 2000 in studijsko obdelane novembra istega leta sestavijo eno najbolj izstopajočih mojstrovin afriške popularne godbe zadnjega časa.

Zoran Pistotnik