NO SPAGHETTI EDITION

Klubu Gromka, Ljubljana, 6. 3. 2002

V klubu Gromka smo bili v ciklu Defonija priča inovativnemu zvočnemu ustvarjanju, kakršno je na drugih ljubljanskih koncertnih prizoriščih le redkokdaj moč zaslediti. Z Norveškega je v goste prišel glasbeni kolektiv mladih improvizatorjev, ki si je nadel pomenljivo ime No Spaghetti Edition. S seboj je pripeljal še dva preizkušena angleška kreativca: radikalnega vokalista Phila Mintona, ki ima za sabo že mnogo let uspešnega in kreativnega ustvarjanja, vrsto priznanj ter sodelovanj z vrhunskimi evropskimi improvizatorji, ter Pata Thomasa, vsestranskega klaviaturista, inovatorja, komponista ter povrhu še didžeja.

No Spaghetti Edition je glasbena skupnost, katere stalno jedro tvori peterica glasbenikov: Håkon Kornstad na klaviaturah, Frode Haltli na harmoniki, Ivar Grydeland na električni kitari, Tonny Kluften na kontrabasu ter Ingar Zach na bobnih in tolkalih. K ustvarjanju vabijo različne soustvarjalce; tako so sodelovali že s kar nekaj imeni sodobne jazzovske ter improvizacijske srenje, kot so na primer Derek Bailey, Tony Oxly in Sunny Murray. Izmikajo se tradiciji skandinavskega kontemplativnega ECM jazza ter se podajajo raje v evropsko sodobno improvizacijo in k preizkušanju ustvarjalnih postopkov, kot je »instant composing«.

Igranje No Spaghetti Edition se oddaljuje od pojavov, kot so free in avantgarden jazz, saj že s samim imenom, še bolj pa z glasbeno tvarino zanikajo »špagetaste« kompozicijske in improvizacijske oblike tovrstnih žanrov, ki zvenijo nasproti sodobnejšim glasbenim ustvarjalnostim včasih že precej konvencionalno. No Spaghetti Edition se predajajo zvočnemu improvizacijskemu eksperimentiranju na ravni premišljene in organsko povezane celote ter se skoraj nikoli ne ulovijo v kakršnekoli predvidljive kalupe. To se je izkazalo tudi na koncertu v Gromki. Nobeden izmed glasbenikov, vključno z gostoma, ni rinil povsem v prvi plan, če pa se je to za trenutek že zgodilo, je služilo povsem kompozicijskim in formalnim zvočnim ciljem. Soli niso bili soli v klasičnem pomenu, temveč zgolj zmerno dolge ter bolj ali manj osrednje fraze v skupinski polifoniji.

Četudi se zdi na prvi posluh kateremu od poslušalcev njihova godba verjetno precej kakofonična, je pri pozornejšem poslušanju in ob popolni prepustitvi glasbeni komunikaciji povsem dojemljiva ter vabljiva, še zlasti v živo. Glasbena oblika je konstantno valovila med ne predolgimi deli razgibane blebetavosti in intenzivne zvočne interakcije ter med tišjimi minimalističnimi fragmenti, pri katerih je v ospredje prihajala čutna komunikacija širnih in kompleksnih zvočnih pokrajin.

Formalen in abstraktno-ekspresionističen koncept so No Spaghetti Edition z gostoma na koncertu napolnili z živo energijo, ki so jo ustvarjali s postopnimi gradacijami medsebojnega uglaševanja in s približevanji skoraj nadglasbenim ekstatičnim vibracijam. Tako je njihova godba stalna evokacija medsebojnega zvočnega in nadzvočnega približevanja, z iskanjem skupnih tonalnih centrov, ki v intenzivnosti kar zažarijo ter postanejo vabljivo ljudski, povrhu pa še z uglaševanjem dialoga lastnih glasbenih fraz, ki jih soustvarjalci prinašajo na dan in se z njihovim kontrapunktom zraščajo v organsko zvenečo tvarino.

Glasbeni koncept in vizija, ki sta izluščljiva iz igranja, sta skrajno težko ustvarljiva in uglasbljiva ter zahtevata veliko medsebojno recipročnost, intuicijo ter poglobitev. Koncert se je manifestiral kot postopen ritual, ki stremi k enemu samemu ekstatičnemu glasbenemu in komunikacijskemu višku. Ta je nastopil proti koncu koncerta, v drugem setu; dosegli so ga s stalnim medsebojnim preizkušanjem ter z vsestranskim uglaševanjem vseh prisotnih, ki je bilo v prvem setu za spoznanje manj učinkovito.

V vsej skupinski improvizaciji, komuniciranju ter spontanem skladanju pa so se med godbeniki ustvarjali nenehni dialogi, ki so vendarle pokazali kvalitete določenih posameznikov. Tako sta uspela Kornstad na saksofonu ter Minton z vokalnimi spretnostmi v medsebojnem dialogu ustvariti večkrat zelo pretanjene glasbene teksture, ki so bile seveda v soigri z drugo zvočno dejavnostjo. Haltli je uspeval na harmoniki večino časa zelo dobro ustvarjati strukture, ki so se prilegale v skupinsko komunikacijo ter gostile godbo, Thomas in Grydeland (na klaviaturah in električni kitari) pa sta z elektronsko modificiranimi glasbili dajala zvočnemu dogajanju še posebno, kozmično in odmaknjeno barvo.

Za nameček bi rad še posebej omenil Mintonove prefinjene vokalne kolobocije ter glasovne sposobnosti, ki vključujejo posebno tehniko jodlanja in dvoglasnega petja ter velik razpon višin in barv, s katerimi imitira in dopolnjuje nastajajoče zvoke iz sozvočja glasbil drugih soustvarjalcev.

V Gromki nas je bilo kar nekaj poslušalcev in glasbenih uživalcev tako spet priča dobremu in sodobnemu glasbenemu ustvarjanju, ki ga je zagotovil norveško-angleški kolektiv. Pokazali so nam, da lahko dobro eksperimentiranje in sodobno improviziranje, z dovoljšnjo mero predanosti, učinkovito potešita naše slušne potrebe.

David V.