Letnik: 2002 | Številka: 4 | Avtor/ica: Katarina Juvančič

KATICE

Cankarjev dom, Ljubljana, 23. 3. 2002

Prikazale so se kot iz polsna: napol vilinske, bosonoge, z rož'cami obdane in v rož'cah same ter v beli gvant napravljene. Voščile dober večer in obilja polno v pravi belokranjski kresniški maniri, da se čarni krog petja ne pretrga in tegobe nad ljudstvo slovensko ne prikličejo.

Trinajst Katic je tako debelo uro poplesavalo v krogu med Muro in Ziljo, Istro, Rezijo in Belo Krajino, od severa čez gore do morja, pa spet nazaj na trdna tla, in se vešče prestopalo po velikanskem odru Gallusove dvorane. Repertoar ljudskih napevov, ki so ga mladenke napredle v prvem desetletju skupnega prepevanja, je bera pisane zvočne podobe slovenskega etničnega prostora – naštikanihiz samih biserčkov in lepo v koraldo nanizanih pripovedi o nekaterih ljubeznih: nagajivih in goljufivih, izgubljenih in zopet najdenih, nesrečnih in neuslišanih, krvavih in modričastih, melanholičnih in od boga ter ljudi pozabljenih, skratka, slovenskih. Takšno tragikomično senzibilnost »preprostega kmečkega življa« so skušale priklicati v (kolektivni) spomin cvetu Slovencev, ki je mirno poseden stoično (beri: plosk plosk) opazoval ljudski gala praznik. Do nas, ki se nam je od višine malo zavrtelo in smo dekliče na odru nemalokrat zamenjali za drobne lučke, je zvonko petje prihajalo po zvočnih spiralah – zdaj jih slišiš, zdaj jih ne slišiš. Šopki mikrofonov, ki so bingljali nekje pod stropom dvorane, pač niso mogli uloviti krhkega zvočnega ravnotežja a capella glasov, porazgubljenih nekje v parterju. Za še daljše nosove je poskrbel istrski folk preporodovec Dario Marušić, od katerega smo, priznajmo, pričakovali vse kaj več kot lele-lala-šubidua spremljevalne glasove. In ko smo bili že skoraj prepričani, da bolje ne bo nikoli, se je končno zgodil. Drugi del pompoznega folk spektakla namreč, kjer so se Katice otresle nedolžne beline, si nadele nekakšne postmodernistične dvojčice narodne noše, sem in tja pomigale z boki, flirtale z muzikanti in poskrbele še za nekaj presenečenj. Smledniški možje so drugo dejanje iniciirali z zagnanim pritrkovanjem na medeninaste zvonce, potem pa je Jani Kovačič dekleta povabil igrat' se skrivalnice – tako, po repersko. Vasovat je prišel nihče drug kot prekmurski Vladek, in že smo bili vsi tam ob reki v tisti beli obleki. In, verjeli ali ne, tudi ta pravo Jungfrauo smo našli! Kajpak je bila tam in iz naprstnika pila, v podobi sestrice Marlene, ki nam jo je zajodlala kot kaka alpska deklina. Rdečo nit uglasbenih viž so skoz dobršen del »alternativnega« drugega dejanja pletli razigrani Terra Folk (ki se jim je ob tej priložnosti pridružil še tolkalec Blaž Celarec) in poslednjim nejevernim Tomažem dokazali, da ob domiselnih aranžmajih ter poskočnih improvizacijah mnogim Slovencem težko prebavljivo ljudsko petje povzroča celo srbenje podplatov. Cenjeno poslušalstvo je očitno razumelo samo Kovačičev medklic, kje so rokice, kje so nogice, kaj več od tega pa obiskovalci Cankarjevega doma tako ali tako niso zmogli. In k tresenju stolov in topotanju nog jih ni vzpodbudilo niti razgrajanje porednih Terra Folk, niti duel zborčka glavnikov v režiji Katic in Gombačevih klarinetističnih eskapad. Žal. In že smo jemali slovo. Nu zbugan, zbugan za nacoj!, so še zapele v grleni rezijanščini, zadrhtela je citira, zagrnila se je zavesa ... Tako je bilo ob proslavitvi prve DeKate, kot so deseto obletnico unikatne interpretacije ljudskega glasbenega izročila v našem prostoru poimenovale same. Na trenutke komorno in sterilno, kot se za nravi takšne slovesnosti pritiče. Zatorej vas bom, drage moje Katice, upajoča kot le kaj, čakala na Metelkovi in kukala okrog oglov vaških veselic. Da si obrusim pete in da se končno na lastne oči prepričam, kako je, ko se dela greh, se sliši smeh.

Post scriptum: Dario, kje za vraga si (med drugim) pozabil istrske diple?

Katarina Juvančič