SCHOOL DAYS

Cankarjev dom, Ljubljana, 25. 3. 2002

Šolska ura sodobnega, »vetrovnega« jazza je v nedrje jazzovskega abonmaja prinesla mlajše vetrove čikaških obujevalcev »neprilagojenosti« v jazzu in še bolj mlečne Skandinavce. Ameriško-evropska naveza, kvintet School Days, vešče pluje po polpretekliku jazzovskih odvodov, čeprav s pretanjenim občutkom za swingaško sestavino in bopovsko tradicijo. Skratka, ne gre za radikalen rez in poseg v svobodnjaštvo, pač pa za iskrivo modalno igro, katere glavna odlika so bravurozni izleti v improvizacijo, skupinsko in posamično soliranje, ki ga kvintet prefinjeno odmerja. Referenčna točka je bržkone starosta sodobne pozavne v jazzu, Roswell Rudd. Šolarji ne le po posluhu interpretirajo njegovo zapuščino, temveč naravnost posnemajo njegovo ustvarjalno avro: ljubezen do swinga, improvizacije in balad. Tako so na odru Linhartove dvorane ob lastnih skladbah - avtorstvo si enakomerno delita vodji zasedbe, stalnici na naših jazzovskih odrih, saksofonist Ken Vandermark in pozavnist Jeb Bishop - užgali tudi eno Ruddovo mojstrovino, manjkal pa ni niti v zadnjem času pogosto interpretiran Don Cherry. Slednji je seveda ključnega pomena za razvoj sodobnega jazza v Skandinaviji. Njegovo dediščino in znoj drugih revolucionarnih bratov zgodnjih šestdesetih let, ko se je oblikovala avantgarda jazza, nadaljuje mlajši rod glasbenikov, ki talijo led in sneg z ognjeno igro. Iz Osla tako prihaja zelo močna ritmarska naveza, kontrabasist Ingebrit Haker Flaten in bobnar Paal Nilsen-Love. Skupaj z Bishopom in Vandermarkom tvorita prvotno postavo School Days. S prihodom Šveda Kjella Nordesona, sicer bobnarja zasedbe AALY Trio, tokrat v vlogi vibrafonista, pa so godbo sicer omehčali, a obogatili in razčlenili ter se podali na pot zvočnega raziskovanja. V dvodelnem nastopu je bil, kljub moji nenaklonjenosti vibrafonu v jazzu, prav Nordeson pravo odkritje koncerta, tako s tolkalsko vehemenco kot z izrazitim občutkom za niansiranje barvitosti glasbila in raziskovanje resonančnih potencialov v jeziku tega križanca med aerofoni in tolkali. Drznem si celo trditi, da so prav subtilna zvočnost, nežno pretakanje barvitosti zvoka, izreden občutek za zven in krhko pihalsko soliranje v baladi Passenger, navkljub močni prisotnosti ritmičnega »žmohta« v celotnem koncertu, pomenili vrhunec nastopa.

Moč kvinteta je v njegovi neprilagojenosti, v improvizacijah, ki členijo in spreminjajo osnovne strukture, v močnih melodičnih temah, ki jih kvintet v živo uporablja le kot nekakšne stične točke, preden se zažene v neznano in opusti metriko in akordno zaporedje. Ob tako močnem in klenem kuhanju ritma obeh mladih Norvežanov pač ni težko. Nilssen-Love je suveren bobnar, s prefinjenim občutkom za ritem in jazzovske sinkope v trdi, surovi zvočnosti, ki jo proizvaja s popolnim asketizmom. Haker Flaten pa je spreten, brzoprst ubiralec strun tehnike pizzicata. V tem oziru Bishop in Vandermark zlahka pleteničita skupinske melodične linije, iz katerih skačeta v solistične improvizacije, bodisi variiranja osnovne melodije ali povsem brezčasnega, neritmičnega prehoda v disonanco, v neubrano in samosvojo govorico. Pri tem je na nastopu vodil Bishop s povzetkom razvoja jazzovske pozavne od Rudda dalje, s krepkimi potegi, čistunskimi izlivi, grgranjem, vokalizacijo in moduliranjem zvočnosti glasbila z dušilci. Posebno uvodna uvertura v koncert je včasih celo zadišala po bolj evropskem improvizatorskem paberkovanju. Očitno zopet bolj zadržani Vandermark je prvi močnejši solo izvedel šele v drugem delu koncerta, ko je poprijel tudi za klarinet ter malce temneje obarval zvočni »žmoht« zasedbe. Fantje so udarno zažigali in razmigovali ude žuljavo sedeče publike s trdo swingaško Bookworm in z odlično, z neprilagojenostjo zabeljeno akcionerko Counteraction. Povzetek kolektivne moči kvinteta in odlične reinterpretacije, brskanja po zgodovini in samosvojega branja pa je pomenila Ruddova Rosmosis, lepljenka izrazitih, ne pretirano dolgih soliranj, mirne, uglajene baladne igre ter svobodnjaške ognjevitosti z odličnim uvodom vibrafonista Nordesona. Skratka, debeli dve uri vrhunskega akustičnega jazza, s sklepnim poklonom pokojnemu Donu Cherryju in njegovi skupinski suiti (Community Suite), ki bi v kakšni slovenski jazzovski špelunki sicer bolj zažgal, vendar se je tudi Linhartova dvorana izkazala za precej boljše okolje, kot denimo zadnjič prevelika Gallusova.

LukaZ