Letnik: 2002 | Številka: 5 | Avtor/ica: Mitja Reichenberg

Filmska glasba

Alex North in jazz v filmu

Zelo težko bi se odločili, kam pravzaprav uvrščati tega nadvse zanimivega skladatelja filmske glasbe: ali k filmu ali v gledališče ali v balet ali na koncertni oder ali v plesno dvorano ali pa v kavarno. Najbolje bi ga bilo postaviti na vse naštete kraje, saj je bil tako kameleonska glasbena osebnost, da je spreminjal barve kompozicij in stilov, kot se spreminja aprilsko vreme.

Alex North je bil glasbena osebnost posebne vrste: bogastvo njegovih kompozicijskih idej mu je nudilo široko paleto ustvarjalnih sodelovanj. Zvočnih domislic mu ni nikoli primanjkovalo, filmsko glasbo pa je razumel kot lastno pripoved filmske zgodbe, likov na filmskih platnih ali pa le domiselni underscoring, kjer je film to potreboval.

Alex North se je rodil 4. decembra leta 1910 v kraju Chester v Pennsylvaniji. Leta 1933 ga je pot peljala v Sovjetsko zvezo, kjer se je ukvarjal s plesom in glasbo na moskovskem konservatoriju. Leta 1935 se je vrnil v Združene države in se preživljal s poučevanjem plesa in glasbe v prestižnih šolah: Finch, Briarcliff, Sarah Lawrence in Bennington. Pričel je tudi študij filmske kompozicije skupaj z Aaronom Coplandom in Ernstom Tochom. Leta 1939 je odpotoval v Mehiko kot glasbeni direktor plesne sekcije, tam pa je ostal kar dve leti in študiral ples s Silvestrom Revueltasom. Po začetku druge svetovne vojne je stopil v vojsko ter pričel pisati glasbo za vladne dokumentarne filme. Tako je v nekaj letih naredil obsežen opus partitur, hkrati s tem pa se je dodobra naučil hitro in natančno opazovati slikovni filmski material, ki mu je služil za osnovo zvočnih podob. Leta 1946 je napisal (sicer koncertno) delo z naslovom Revue za klarinet solo in orkester, izvedel pa ga je tedaj že popularni jazzist Benny Goodman pod taktirko Leonarda Bernsteina. Še istega leta ga je k sodelovanju povabil Arthur Miller, da napiše glasbo za Broadway: Death of a Salesman. Kmalu za tem sledi vzpon v svet filma. Leta 1951 je režiser Elia Kazan izbral Alexa za skladatelja pri filmu A Streetcar Named Desire (po literarni predlogi Tennesseeja Williamsa), za tem pa so se mu na široko odprla vrata Hollywooda. Direktor produkcijske hiše Warner Bross. Ray Heindorf in skladatelj Hugo Friedhofer sta ga povabila k trajnejšemu sodelovanju. Prav partitura za Streetcar pomeni namreč prelomnico pri iskanju novih kompozicijskih načel filmske glasbe, saj druži klasično obliko in dramatični, stilizirani jazz[i]. Tudi naslednje partiture kažejo na izjemno sposobnost kompozicijske širine, saj predstavljajo pravi preobrat in svežino na tem področju. Govorimo seveda o filmih Viva Zapata! (1952), The Long Hot Summer (1958) in The Misfits (1961). Seveda pa se ob tem pojavljajo prave, velike filmske partiture, kjer njegov jazz ni prav zaživel, saj je bila večina filmske industrije še nekako v povojih, vsaj kar se sodobne glasbe tiče. V mislih imamo filme The Member of the Wedding (1953), The Rainmaker (1956), The Rose Tatoo (1955), The Bad Seed (1956), pa veličastna glasba v zgodovinskih filmih Spartacus (1960) in nepozabna Cleopatra (1963) ter drami Cheyenne Autumn (1964) ter uspešnica The Agony and the Ecstasy (1965). V tem obdobju se je Alex North precej družil s skladateljema Miklosem Rozso in Bernardom Herrmannom, delal je tudi za televizijo ter skladal scensko glasbo za gledališča[ii]. V tem obdobju je napisal tudi več kot petdeset minut čiste glasbe za film Odisejada 2001 (Stanley Kubrick), toda režiser je ostal pri citatih klasičnih partitur (Johann Strauss, Richard Strauss). Sodelovanje z režiserjem Johnom Hustonom rodi kar nekaj zanimivih skladb: Wise Blood (1980), Under the Volcano (1984), Prizzi's Honor (1985) in The Dead (1987).Vrhunec pa lahko seveda poimenujemo dve partituri, ki sta, vsaka po svoje, postali popularni in hkrati učni knjigi za generacijo njegovih učencev. Med njimi najdemo vsaj dve veliki imeni: John Williams in Jerry Goldsmith. Govorimo pa seveda o partituri za film Good Morning, Vietnam (1987) in Bolero (1983).

Ime Alex North se prvič pojavi med kandidati za oskarja za glasbo leta 1951 s filmi Death of a Salesman (v produkciji Columbia Pictures) in A Streetcar Named Desire (v produkciji Warner Bross). Nagrado dobi Franz Waxman za A Place in the Sun (Paramount). Tudi naslednje leto je North nominiran. Tokrat za partituro v filmu Viva Zapata!. Kipec dobi Dimitri Tiomkin za High Noon. Leta 1955[iii] se povzpne ponovno (le) med nominirance z glasbo za film The Rose Tatoo (v produkciji Paramount), oskarja pa prejme Alfred Newman za odlično delo v filmu Love is a Many-Splendored Thing. Leta 1956 je nominiran za glasbo v filmu The Rainmaker (premaga ga Victor Young s filmom Around the World in Eighty Days), nato leta 1960 za glasbo v filmu Spartacus, leta 1965 za glasbo The Agony and the Ecstasy, leta 1966 za glasbo v filmu Who's Afraid of Virginia Woolf?, nato pa še leta 1975 za prispevek v filmu Bite the Bullet[iv], prezreti ne gre njegove zadnje nominacije leta 1981 za glasbo v (edinem) znanstveno-fantastičnem filmu Dragonslayer iz produkcijske hiše Walta Disneyja. Oskar gre v roke prihajajočemu mlademu skladatelju, ki ga poznamo pod imenom Vangelis, za znamenito glasbo v filmu Chariots of Fire. Tako je ostal Alex North kljub številnim nominacijam nekako prezrt od Akademije, a dober in zanimiv filmski skladatelj. Poglejmo v njegove partiture.

Primer 1

(Streetcar Named Desire – Main Title)

Pred nami je jazzovsko obarvana in oblikovana osnovna tema filma, ki se lahko med drugim pohvali tudi z izredno zanimivo igralsko zasedbo: Vivien Leigh (Blanche DuBois), Kim Hunter (Stella DuBois) in seveda mladi Marlon Brando (Stanley). Ves film se dogaja v francoskem predelu New Orleansa, to samo po sebi že kliče po glasbeni zvrsti: seveda mislimo na dixieland jazz. Tega je v filmu precej, sicer pa je na njem v bistvu Alex North zgradil celotno idejo filmske glasbene kompozicije. Osnovna tema, ki bi bila lahko celo del saksofonske improvizacije, je v bistvu zelo natančno izbrana. Prvi poltonski postop (c-h), in to v obliki sinkope na drugo dobo (osminski ton h), je skrbno izbran material, na katerem zgradi celotno glasbeno dogajanje. Vsekakor gre za sistem blue note, torej za sistem bluesovsko obarvanih melodičnih postopov, ki pa niso popolnoma natančni poltoni, kot jih zapišemo v tradicionalni glasbeni pisavi, temveč so nekako delni nadomestki, vmesni toni, ki jih glasbeniki izvabljajo iz glasbil na mnogo bolj pretanjene načine, kot le s poltonskimi postopi. Ti toni so predvsem zvišana tretja, šesta in sedma stopnja v molovi lestvici (s tem dobimo praktično obliko bitonalnega sistema dur+mol). Tako ima prva, naslovna tema filma v samem začetku že nastavljen ton h, v nadaljevanju pa znameniti blues postop h-as, kjer dobimo (po zapisu) zvečano sekundo, a to ni zvočno enako (enharmonski) mali terci (ces-as ali h-gis).

Primer 2

(Viva Zapata! – Main Title)

Popolnoma drug svet, kot dixielandsko obarvan New Orleans, toda za dobrega filmskega skladatelja, kot je bil Alex North, ni težave. Pred nami je drzna, kratka, sunkovita filmska tema, ki kaže na oster film. Po obliki bi jo lahko imeli za dvodelno, vsak takt zase predstavlja majhen svet, toda oba sta med seboj ritmično popolnoma enaka. Tako gre za sekvenčno obliko ritmičnega motiva, zanimiv pa je šestnajstinski pristop Alexa Northa do filmske teme za western. Ko sami temi prisluhnemo, lahko ugotovimo, da je triolsko, šestnajstinsko gibanje le notranji utrip sicer dvodelnega taktovega načina, saj steče v precej hitrem tempu. Poseben zagon daje sinkopa na zadnji taktovi dobi, ki predstavlja hkrati nastavek za naslednji sekvenčni glasbeno-ritmični niz. Orkestracija sledi obliki: bleščeča trobila, spremljana s tolkali, naznanjajo fanfarsko obarvan začetek filmske dogodivščine, v kateri je briljantno nastopil Anthony Quinn (Eufemio) in seveda že takratna zvezda filmske industrije Marlon Brando (Zapata).

Primer 3

(Spartacus – Love)

Ljubezenska tema filma Spartacus je seveda za filmsko analizo nadvse zanimiva. Iz nje kar raste Northova kipeča narava, cepljena z znanjem mojstrov: Čajkovskega, Bartoka, Stravinskega in Prokofjeva. Mnogi radi primerjajo Northovo partituro za Spartaka z glasbo Miklosa Rozse (Quo Vadis in Ben Hur), saj gre za prave zgodovinske spektakle z velikimi igralskimi imeni. V Spartaku sta tako zaigrala Tony Curtis kot Antonius in Kirk Douglas kot Spartak, čigar ljubezen pa je naravnana na dekle z imenom Varinia, ki jo je na platnu upodobila Jean Simmons. Med igralci je tudi Laurence Olivier kot Crassus. Poglejmo v partituro: ponovno smo v 6/8 taktu, ki pa je povsem drugače zasnovan kot pri Zapati. Najprej seveda opazimo, da je na prvi dobi zapisana osminska pavza. Prav tako je pričel Beethoven znamenito 5. simfonijo. Kako je možno izvajati najprej pavzo in šele nato zvok? Sila preprosto. Natančnost partiture zahteva seveda natančen pristop. V tem primeru gre seveda za izvajanja pavze v smislu kratkega in hitrega vdiha, pred (velikim, kipečim) skokom čiste kvinte in nato spustom v molovo terco (e-mol). Kot bi se hoteli prepričati, da gre zares, se vzorec še enkrat ponovi, s tem pa pridobi filmski skladatelj verifikacijo glasbene ideje in odločitev, prav tako pa vzpodbudi poslušalce k pozornosti, ker je motiv ponovil. S ponovitvijo ritmično-melodičnega vzorca se namreč izoblikuje na eni strani karakter zvočnega materiala, na drugi pa definira lik, stanje, dogodek ali celo predmet, kjer glasba sodeluje kot pripovedovalec.[v] Nadaljevanje je povsem logična izpeljava: ohranja stabilnost osnovne harmonije, za trenutek se dotakne tona f#, s katerim zaznamuje drugo lestvično stopnjo in hkrati z njo molovo tonsko sosledje, če pa pogledamo še natančneje, vidimo, da se na prve taktove dobe nenehno pojavlja ton g, ki ga v zadnjem taktu same teme poudari še s sinkopo. To lahko razumemo kot dvoje: kot utrjevanje molove terce (e-G-h) ali pa kot namigovanje na durovo izhodišče, saj sta e-mol in G-dur v paralelnem razmerju, prej definiran ton f# pa je v osnovi seveda vodilni ton G-durove lestvice. Nadvse zanimiva rešitev, še posebej, če se poigramo z mislijo, da gre za ljubezensko temo. Pri ljubezni pa nikoli povsem ne moremo zagotoviti logične in smiselne trdnosti te ali one strani (recimo tukaj: tonalitete). Najverjetneje pa je njegova največja in najuspešnejša ljubezenska melodija v filmu Cleopatra (20th Century-Fox, 1963), ob kateri se zares in popolnoma resnično zaljubita Antonius (Richard Burton) in seveda Kleopatra (Elizabeth Taylor). Na njuni poroki je poseben orkester igral Northovo glasbo iz tega filma, seveda tudi ljubezensko melodijo. Tako filmska glasba.

Alex North je bil res neverjeten. Mojster zvočnih preoblek in tisočih obrazov. Prav tako kot njegova glasba, ki zna objokovati in tolažiti; opisovati in pripovedovati. Filmski skladatelj, kot je bil Alex North, je prav gotovo dokaz, koliko študija in natančnosti zahteva kompozicija glasbenega gradiva. Še posebej, ko gre za res dobre filme.

Mitja Reichenberg


[i] Prendergast, Roy M. Film Music: a neglected art. WW Northon, New York 1977, 1992 (second ed.), str. 104.

[ii] Znana je njegova partitura za dramo Who’s Afraid of Virginia Woolf?, ki je bila uprizorjena in več kot stokrat ponavljana, nato pa tudi filmana. Režiser je bil njegov mladostni prijatelj Ray Heindorf (WB).

[iii] Nominiran je tudi za znamenito pesem Unchained Melody (skupaj z Hy Zaret) iz filma Unchained (WB), toda z nagrado ni nič. Melodijo povzamejo (zelo uspešno) leta kasneje v filmuThe Ghost.

[iv] Zlatega Oskarja za glasbo dobi njegov učenec John Williams za odlično, sedaj že antologijsko glasbo v filmu (takrat) mladega režiserja Stevena Spielberga z naslovom Jaws.

[v] Več o tem glej v: Wagner, Richard: Oper und Drama, Reclam, Stuttgart 1994.