The Mars Volta

Do poslednjega diha

The Mars Volta, nov ansambel, v katerem delujeta nekdanja člana At the Drive-In, Cedric Bixler in Omar Rodriguez, se je 9. marca v ilirskobistriškem MKNŽ prvič predstavil slovenskemu občestvu, kjer je nastal ta pogovor. V več kot spoštovanja vredni družbi brooklynčanov Les Savy Fav ter washingtonskih The Apes so priredili veličasten večer zvočnega razdejanja. Cedric se je v naših krajih zadnjič mudil pred letom, ko so nas v Ortu zibali zakajeni ritmi projekta De Facto.

Po izidu Relationship of Command[1] se je zdelo, da je vaš bend na robu nečesa velikega. Je bila odločitev, da razpadete, sprejeta na vrat na nos ali se je k njej pripravljalo že dalj časa?

Prav gotovo se je pripravljalo k njej. V petih, šestih letih, kolikor smo bili skupaj, se nismo imeli časa spočiti. Ljudje z vsega sveta so hoteli govoriti z nami, tako da smo imeli poleg samega koncertiranja na grbi še kup intervjujev. Preden smo prišli v Evropo,[2] smo se prevrnili s kombijem. Te nesreče ne bi smeli preživeti. Takrat sem si edini v bendu hotel vzeti dopust, vendar smo se odločili, da nadaljujemo. Imeli smo obveznosti, reči, ki se mi v resničnem življenju zdijo popolnoma nepomembne, pa jih je bilo treba postoriti iz finančnih razlogov. Sčasoma sem izgubil zaupanje v skupinino odločanje in v našo medsebojno obljubo, da bomo upoštevali vsakogar, ki bi si hotel odpočiti. Turnejo smo prekinili v Gronigenu, saj nam je vse skupaj že načenjalo zdravje. S tem smo hoteli rešiti bend. Drugi so šli domov, midva[3] pa sva morala še na turnejo z De Facto[4], saj je bila že načrtovana. Menedžment nama je težil, da bova morala po vrnitvi spet na pot z At the Drive-In, čeprav sva si hotela vzeti šest mesecev odmora. Že prej je bilo jasno, da je vse skupaj postalo služba, vendar je bilo vsaj zabavno. Potem pa se je sprevrglo v službo, nad katero nisem imel nobenega nadzora - in bend tudi ne. Takrat sem se odločil, da mi je vsega dovolj.

Se ti zdi, da sta Sparta in The Mars Volta[5] izraz tistega, kar ste vsak zase prispevali k At the Drive-In?

Ja. Če bi združil ta zvoka, bi verjetno dobil tisto, k čemur smo si prizadevali z At the Drive-In. Drugi so hoteli početi tisto, kar počne Sparta,midva pa sva si želela početi to, kar počneva sedaj. Ta razlika je vedno obstajala. Na koncertih sem hotel čim manj govorjenja med komadi, čim več improvizacije in eksperimentiranja. Relationship of Command ne bi smela biti rockovska plošča, vendar so nekateri ljudje v bendu podlegli raznoraznim pritiskom. Potem smo, vsaj po mojem, posneli kopijo In/Casino/Out[6], samo z boljšo produkcijo. Vsak večer smo igrali iste komade, že vnaprej smo vedeli, da bodo ljudje veseli, če odigramo tisti komad z videom. Postalo mi je dolgčas, saj je bilo blazno predvidljivo. Vsak koncert je bil samo koncert in nič drugega. Nenadoma je bilo pomembno samo, koliko ljudi nas je prišlo gledat. Ni več prihajalo do pristnih, intimnih doživetij. Tega sem se naveličal.

Si med sabo kaj zamerite?

Definitivno. Razpad je bil res grd. Obljubili smo si, da se bomo ustavili, če bo komu do tega. Ko sva se hotela spočiti, pa naju nihče ni vzel resno, sva rekla: “V redu, potem pa greva.” Takrat se je izkazalo, kdo so najini pravi prijatelji. Najbolj so naju podpirali Mike D., Gary Gersh in John Silva, ki so vodili Grand Royal[7]. Veliko ljudi je za razpad krivilo založbo. Nekateri so govorili, da smo razpadli, ker sva geja, ker se drogirava in podobne čudne zadeve. V resnici pa naju niso podpirali člani At the Drive-In in naš menedžer. Zato sva se odločila, da odnehava.

Zdaj igrata v bendu, ki je etnično, spolno in rasno mešan[8]. Misliš, da ta raznovrstnost vpliva na vaš glasbeni slog in na sam zvok?

Prav gotovo. Na začetku to ni bilo pomembno. Ko smo se pobliže spoznali, pa sem ugotovil, da mi igranje s pripadniki drugih etničnih skupin veliko pomeni. Etnične skupine se razlikujejo tudi po tem, kako igrajo glasbila. Všeč mi je, da ima naš bobnar[9] določen stil bobnanja, da ima Ikey določen stil igranja na klaviature, da Eva čisto po svoje igra bas. V preteklosti sem že igral v bendih z ženskami. Energijo, ki se poraja ob tem, sem res pogrešal, saj je nekaj čisto posebnega. Že od prvega dne, ko smo začeli igrati skupaj, je fantastično. Prvo vajo tega benda smo začeli z dvema urama neprekinjene improvizacije. Tako smo se drug drugemu predstavili z glasbo. To v At the Drive-In ni bilo mogoče. Tista glasba je bila nekako robotska, robata, premalo tekoča. Evi se v igranju zelo pozna očetov vpliv. Igral je v bendu The Creation, pa v angleških The Birds[10] - in tudi Evino igranje je zaznamovano s tistim staromodnim slogom iz šestdesetih let. To mi je pri njej zelo všeč. Diplomirala je iz etnomuzikologije, tako da ve ogromno reči. Vsak dan nas nauči kaj novega. Z Omarjem ne znava brati notnih zapisov, ne spoznava se na različne uglasitve in tako naprej. Komade igrava in piševa drugače kot šolani glasbeniki, vendar se od drugih res veliko naučiva.

Si na sceni, po kateri se gibljete, zasledil več takih kulturnih trkov?

Doma sicer ne, zato pa sem to opazil, denimo, pri bendu Tortoise in drugih bendih pri njihovi založbi. Vidnih je veliko jazzovskih vplivov. Odrasli so ob punku in tudi videti so kot punkerji, glasba, ki jo igrajo, pa ne spominja nujno na Ramonese ali na Fugazi, če veš, kaj mislim.

Naša generacija[11] je zamudila rockovske revolucije, kot so hipijevstvo, punk in podobno. Zato vse te glasbe morda ne sprejemamo tako strastno, kot bi jo lahko. Misliš, da je eklekticizem, ki se pojavlja pri nekaterih bendih, posledica tega, da lahko izbiramo iz nepregledne množice glasbenih stilov, na katere nismo čustveno navezani?

Dobro vprašanje, človek (smeh). Res je, da glasbi dandanes pogosto manjka strasti. Želim si, da bi jo ljudje drugače dojemali in da bi k njej pristopali drugače, namesto da poskusijo oponašati svoj najljubši bend. Tega ne moreš nikomur priučiti, vsak je prepuščen samo sebi. Vse skupaj je posledica televizije in tega, da so ljudje kot roboti. Storimo lahko le to, da si izmislimo svoj stil in jim pokažemo, da je mogoče ustvariti nekaj drugačnega, v to vključiti stare elemente, vendar tako, da so privlačni na nov način. Ne bi pa mogel komentirati samega pomanjkanja strasti pri ljudeh. Vse, kar lahko narediš, je, da jih malo streseš in jim rečeš: “Dajte, zmigajte se.”

Ko pa vsake toliko le pride do take strasti, se običajno kaže kot zagovedno obnašanje po koncertih. Prvič sem vas gledal, ko ste bili predskupina Good Riddance[12]. Russ[13] je prepeval o slogi in spoštovanju, v prednjih vrstah pa so se ljudje skoraj pobijali med sabo. Prav smešno je bilo.

Tisti koncerti so bili naporni. Ko smo začenjali, nismo bili sprejeti ne v tako imenovano emo[14] skupnost ne med punkerje. Turneja z Good Riddance je bila v bistvu naša zadnja priložnost, da sploh odigramo spodoben koncert. Čez čas so se nekateri mulci “spreobrnili”. Nehali so poslušati Good Riddance in začeli prihajati na koncerte nam podobnih bendov. To je bilo kar v redu, potem pa ... kaj pa vem. Tista turneja je bila nekakšen zasilni izhod. Good Riddance nisem nikoli poslušal, bili so samo toliko prijazni, da so nas vzeli s sabo. Njihov glasbeni stil se dopade štirinajstletnikom, ampak nekje smo vendarle morali igrati (smeh).

Zanimivo je, da se mi komadi At the Drive-In, kljub agresivnosti, nikoli niso zdeli “jezni”.

Tako je.

Prej obupani.

(smeh) Sčasoma so začeli privlačiti tudi čudna občinstva, s katerimi sem vedno težje shajal. Ko smo šli na turnejo z Rage Against The Machine, smo se priljubili delu njihovega občinstva, ki pa je bilo zelo težavno. Tudi Rage Against The Machine so težko shajali z njim, saj so bili inteligenten bend. Predstavljam si, da smo tudi sami kolikor toliko inteligentni, ampak s temi stvarmi se je res težko ubadati. Nekoč smo igrali v San Diegu. Na koncert je prišlo tudi nekaj robavsov. Nakladali so: “Hej, model, At the Drive-In gor, At the Drive-In dol.” Meni pa se je zdelo, da bi me verjetno prebutali, če ne bi bil v bendu. Čudno je, ampak če si ljudem všeč, spadajo zraven tudi take reči. Zdaj jih sicer skušamo do neke mere nadzorovati. System of a Down so nas povabili na turnejo, vendar sem bil proti. Nočem dobiti steklenice v glavo, ker bi nekdo pač raje poslušal System of a Down kot predskupino. Koncertiranje s takimi bendi me je predobro izučilo. Zoprno je, čeprav mi po drugi strani ni do pridiganja že spreobrnjenim. Lepo je, če po koncertu trije mulci rečejo: “Videl sem nekaj novega, všeč mi je.” Toda take izkušnje človeka telesno in čustveno izčrpajo.

Na spletni strani nam priporoča v poslušanje Relationship of Command. (smeh) Se je pod vplivom rahlo drugačnega glasbenega sloga spremenil tudi tvoj slog pisanja besedil?

Mislim, da ne. Ljudje se bodo ob branju mojih besedil vedno praskali po glavi. Zdaj veliko sodelujem z Jeremyjem, ki na koncertih skrbi za vokalne efekte. Razvijava pripovedi, ki jih bomo vključili v besedila na naslednji plošči[15]. Z Omarjem in Jeremyjem živimo v istem stanovanju, tako da smo zelo veliko skupaj. Vedno, ko se zafrkavamo med seboj, se pogovarjamo v besednih igrah. Tako je dokaj naravno, da z Jeremyjem napiševa tudi kakšno besedilo.

Kot si rekel, se ljudje ob tvojih besedilih velikokrat praskajo po glavi. Se kdaj znajdeš v dilemi med svojim slogom pisanja in željo, da bi vendarle sporočil kaj smiselnega?

Težko je. Ko sem bil še v At the Drive-In, so ljudje poslušali in prebirali moja besedila, potem pa so me spraševali: “Zakaj praviš bla-bla-bla-bla-bla?” Odgovarjal sem jim: “Ne, sploh nisem mislil tega.” In jim razlagal, kaj sem hotel povedati, potem pa sem jim moral razložiti še samo razlago. Ampak vse to odpira komunikacijo med občinstvom in bendom. Če jih kaj zanima, me pridejo vprašat. Včasih še sam ne vem, kaj pomeni, vendar rad poslušam tuje interpretacije.

V At the Drive-In si se proslavil z zelo razgretim načinom nastopanja. Izjavil si, da te je zelo navdihnil posnetek koncerta Dead Kennedys, v katerem si videl, kako Jello Biafra z mimiko krepi pomen besedil.

Absolutno. Vsako vrstico je hotel še posebej ponazoriti. Če si poznal besedilo, si vedel, kaj dela, zakaj ima izbuljene oči in tako naprej.

Odkar so mu leta 1995 tisti kreteni razbili koleno, je seveda malo težje.

Na Gilman Streetu smo tudi mi doživeli nekaj neprijetnega. Tam ti ne dovolijo igrati, če izdajaš plošče pri kaki veliki založbi. Ko smo z De Facto izdali ploščo pri založbi Grand Royal, nismo smeli igrati pri njih. Tudi prav. Ko je naša naslednja plošča izšla pri neodvisni založbi, so rekli: “Dobro, lahko igrate.” Ves koncert imam na videokaseti. Neki bedaki z irokezi so nas obmetavali s steklenicami kokakole. Zmerjali so nas, češ da smo pedri z velike založbe in da nimamo kaj iskati v njihovem klubu. Ena od steklenic je Omarja zadela v obraz. Pognali smo se za njimi in se res hudo stepli. Potem so jih odpeljali policaji. Naslednji dan so se na internetu pričela pisarjenja, da so De Facto brez razloga pretepali ljudi. Zaradi podobnih reči imam že čez glavo tega večnega pregovarjanja glede neodvisnih in velikih založb. Butasto je.

Malo sva zašla. Je še kdo občutno vplival nate, kar se tiče nastopanja?

Všeč mi je bil Fela Kuti, po drugi strani pa tudi Keith Moon. Pogosto smo gledali posnetke salsa godbe, ki jih je izdajala založba Fania. V sedemdesetih letih so prirejali koncerte all-star zasedbe, v kateri so zbrali najboljše glasbenike iz vseh bendov založbe. Na odrih se je ogromno plesalo. Pomemben vpliv je bil tudi Omarjev oče. Navdihne me vse, kar ima v živo dušo, predvsem pa Fela Kuti.

Slog nastopanja si verjetno razvijal postopoma.

Gotovo se je spreminjal od benda do benda. Že od srednje šole naprej. V tem bendu smo hoteli formulo, po kateri deluje De Facto, prevesti v rock. Hoteli smo upoštevati tudi jazzovski slog našega bobnarja, vendar nismo pozabili, kako nastopamo na koncertu. Vedno bomo plesali, se zabavali in tako naprej. Po razpadu At the Drive-In so se mnogi ustrašili, da bova z Omarjem zdaj samo igrala glasbo in stala pri miru. Tega nikakor nočem.

Ob nedavno objavljenem Bushevem jedrskem načrtu in tako nazaj, vse do “usodnega” 11. septembra, me spreleti, kako grozno postranskega značaja so lahko glasbene scene.

Pa kako! V deželi, od koder prihajamo, smo zelo mladi in zelo naivni. Čeprav imamo ogromno svoboščin in se do konca arogantno sprehajamo naokoli, se grozno sramujem početja svoje dežele. Počutiš se popolnoma nepomembnega, ko se voziš po avtocesti in je na vsakem avtomobilu ameriška zastava. Pred 11. septembrom je ni imel nihče. Taki smo kot glavni težak, ki mu je končno nekdo sprašil rit, zdaj je pa užaljen. Ne odobravam tega, kar se je zgodilo. Ampak bili smo tako naivni, da smo mislili, da se kaj takega ne more zgoditi. No, zdaj se je, in to bi nas moralo vsaj malo zdramiti. Rekel bi, da naš bend nasprotuje vsaki vojni, tej pa še posebej. Po 11. septembru sem se zavedel, kako nepomembno je naše ustvarjanje. Ampak morda lahko z njegovo pomočjo zberemo kaj denarja v dobrodelne namene ali kaj takega. Osebno bi z veseljem odigral dobrodelen koncert za afganistanske ženske. O talibih sem bral že pred časom, že dolgo vem zanje. Ko sem slišal, da smo jih v resnici dobili od njih ... Ne bom rekel, da sem bil navdušen, prav gotovo pa imajo jajca, da so storili kaj takega. In povem ti, da ni bilo zadnjič. Ljudje v Združenih državah ne vedo, kaj se pravi živeti v mestu, kjer je vsak dan tak kot 11. september. Ne zavedamo se, da je marsikje tako. Zelo arogantna dežela smo.

V takih okoliščinah se mi res zdi, da so vse oblike umetnosti podobne orkestru, ki je na Titaniku plemenito igral do bridkega konca.

Tako je. Do poslednjega diha (smeh).

Dušan Rebolj

[1] Zadnji album At the Drive-In.

[2] At the Drive-In so zadnjo turnejo odigrali februarja 2001 v večjih evropskih mestih.

[3] Cedric govori o sebi ter o Omarju Rodriguezu.

[4] Dubovski projekt, v katerem poleg Cedrica (bobni) in Omarja (bas) igrata še Ikey Owens (klaviature) ter Jeremy Ward (glas). 7. marca 2001 so nastopili v ljubljanskem Orto klubu.

[5] Po razpadu so se člani At the Drive-In razdelili na dva “tabora”. Jim Ward, Tony Hajjar in Paul Hinojos so ustanovili ansambel Sparta, Cedric in Omar pa sta De Factu dodala še dva člana ter presedlala nazaj na glas in kitaro. Tako je bila rojena šestčlanska zasedba The Mars Volta, De Facto pa ostaja delujoč stranski projekt.

[6] Drugi longplejevski izdelek At the Drive-In. Izšel leta 1998.

[7] Založba, pri kateri je izšla plošča Relationship of Command.

[8] Klaviaturist Ikey Owens je črnec, bas je prevzela ženska, Eva Gardner, Omar Rodriguez je Portoričan itd.

[9] Jon Phillip Theodore.

[10] Oče Eve Gardner je basist Kim Gardner. V skupinah The Creation in The Birds, slednje ne gre zamenjevati z dokaj prominentnim losangeleškim ansamblom The Byrds, je z njim igral tudi kotaleči se kamen Ron Wood.

[11] Rojena sredi sedemdesetih let.

[12] Spomladi 1999 v ljubljanskem K4.

[13] Russ Rankin, pevec benda Good Riddance.

[14] O tem, kaj je 'emo rock' oz. 'emo core', morda kdaj drugič. Splošno gledano gre za glasbeno zvrst, v katero so nekateri pisci tlačili At the Drive-In. Predstavniki emo godbe so The Get Up Kids, Jimmy Eat World, And You Will Know Us by the Trail of Dead in še veliko drugih.

[15] The Mars Volta so za zdaj izdali samo EP ploščo Tremulant.