Eric Dolphy

Nežni železni mož

“Zame je jazz del življenja, kot če hodiš po ulici in se odzivaš na to, kar vidiš in slišiš. In vse, na kar se odzovem, lahko tudi nemudoma izrazim z glasbo.” Na prvi pogled preproste, a zelo zgovorne besede je izrekel eden najpomembnejših jazzovskih glasbenikov šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki je kljub kratkemu življenju in še krajši snemalni karieri v zgodovini jazza pustil globoko in trajno sled.

Spadal je v peščico nenehno iščočih in nikoli zadovoljnih glasbenikov, ki so kljub spoštovanju do tradicije hrepeneli po odpiranju novih obzorij, ne da bi se pri tem menili za pogosto zavračanje in omalovaževanje dela, ki je po mnenju dela kritike in glasbenikov pomenilo odkrit napad na jazz. Dolphyjevega iščočega duha morebiti najbolje izražajo besede:

“Koliko se je še treba naučiti, pa koliko stvari je treba še poizkusiti in jih spraviti na plan. Za tem, kar sem že naredil, nenehno slišim še nekaj drugega. Vedno obstaja še nekaj, za kar si je vredno prizadevati. Bolj kot v glasbi napredujem, več možnosti novih stvari slišim. Kot da ne bom nikoli nehal odkrivati zvokov, za katere sploh nisem vedel, da obstajajo.”

Gotovo ga je prav to nenehno iskanje novih zvokov in načinov izražanja gnalo, da je preučeval toliko različnih vrst glasbe, da je sodeloval s toliko eksperimentatorji in da je skušal izražati glasbene ideje z več glasbili. Pri tem je razširjal in temeljito preučil vse potencialne zvoke teh glasbil ter tudi glasbene formate, v katerih se je znašel. In vsega tega je bilo zelo veliko. Zlasti če upoštevamo, da ga je jazzovski svet poznal komaj deset let, da je od njegovega prvega do zadnjega snemanja minilo komaj šest let, če pa se omejimo na snemanja, na katerih je bil nominalni vodja zasedbe, se to obdobje skrajša celo na manj kot štiri leta. Aprila leta 1960 je stopil v studio in s kvintetom (trobenta Freddie Hubbard, klavir Jackie Byard, kontrabas George Tucker in bobni Roy Haynes) za založbo Prestige posnel prvenec Outward Bound, za katerega je v reviji Down Beat dobil pet zvezdic, kritik Don McMichael pa je zapisal: “To bo eden najbolj izzivalnih jazzistov novega desetletja.” Februarja leta 1964 je – spet s kvintetom (Hubbard, vibrafonist Bobby Hutcherson, kontrabasist Richard Davis in bobnar Tony Williams) - to potrdil na plošči Out To Lunch! (Blue Note), ki velja za eno najtehtnejših plošč jazza vseh časov. Za mojstrovino, pri kateri se je srečno ujelo vse: sijajna glasba na samem robu čiste improvizacije, ki po svoje povzema vse jazzovske inovacije od Charlieja Parkerja do Ornetta Colemana in Johna Coltrana, kristalno čisti zvok slovitega tonskega mojstra Rudyja Van Gelderja, ki omogoča intimen vpogled v igranje vseh petih glasbenikov, nenazadnje pa tudi ena najbolj posrečenih, duhu časa in glasbe prilegajočih se likovnih oprem prvotnega albuma, ki je seveda delo danes prav tako legendarnega oblikovalca Reida Milesa.

Slaba štiri desetletja kasneje je ta plošča še vedno intrigantno sveža in neponovljiva, ena tistih zvočnih izkušenj, ki se vtisne v spomin in ki v rednih presledkih vedno znova kliče k poslušanju. Če upoštevamo, da je po splošnem prepričanju Eric Dolphy znal igrati tudi bolje kot na Out To Lunch – na zares najbolj vrhunske in domiselne solistične parte skoraj po pravilu naletimo na ploščah, na katerih je bil Dolphy član zasedbe drugih glasbenikov, npr. Coltrana in Mingusa –, si morebiti lažje predstavljamo, kako kohezivno in odzivno zasedbo je sestavil. Pa tudi to, kaj vse bi še lahko ustvaril, če ne bi že štiri mesece kasneje umrl.

A pojdimo po vrsti. Eric Allen Dolphy se je rodil 20. junija 1928 v Los Angelesu in v Kaliforniji tudi odraščal. Čeprav o otroštvu in mladosti ni znano veliko, naj zadošča, da je že zgodaj pokazal veliko zanimanja za glasbo in se kot otrok učil igranja na klarinet, ki ga je pod vplivom Charlija Parkerja nato v najstniških letih zamenjal za altovski saksofon. Toda alt je bil samo eno izmed glasbil, na katera je igral Dolphy. Klarinetu se ni nikoli odpovedal, vendar ga je začela vse bolj zanimati njegova basovska različica. In ker je bil velik ljubitelj ptičjega petja, je k instrumentariju dodal še flavto. Čeprav je zaradi vsakodnevnih vaj na vseh glasbilih postal pravi mojster, sta najpomembnejša gotovo altovski saksofon in morebiti še bolj basovski klarinet. Ta je bil dotlej v jazzu komaj znan in uporabljen, čeprav je zaradi njegovega obsega in barve zvoka z današnjega stališča to komaj razumljivo. Basovski klarinet ima namreč teoretično obseg kar tri oktave, a tega od njega skoraj nikoli ne zahtevajo. Leta 1961 ali 1962, ko je Dolphy na basovskem klarinetu postal pravi virtuoz, je obvladal ne le njegov celotni obseg, ampak je iz njega spravil tudi celo vrsto alikvotnih tonov. Poleg tega je, tako kot na altovskem saksofonu, kjer je to morda še bolj očitno, tudi na basovskem klarinetu vse bolj dovršeno izvajal zvoke, podobne govorjenju. V njegovih rokah basovski klarinet ni nikoli okorno glasbilo. Prej kot to je živ in živahen kot kača na soncu.

Kakor pravijo tisti, ki so ga poznali kot najstnika, je bila njegova glasba že takrat inovativna in nekonvencionalna, to velja tudi za prvo zasedbo, ki jo je sestavil. A za njegov razvoj in nova spoznanja je bilo gotovo najbolj odločilno, da je oče zanj predelal garažo in jo spremenil v odličen prostor za vaje, v katerem so kmalu odmevali zvoki glasbil ne le losangeleških glasbenikov, ampak tudi mnogih, ki so v Kalifornijo prihajali od drugod. Za Dolphyja so bili ti še posebej zanimivi, kajti kalifornijski glasbeniki so bili večinoma zelo predvidljivi in neizzivalni, ker so samo tako lahko upali, da bodo sploh kje dobili delo.

Za Dolphyja je gotovo zelo pomembno leto 1954, ko je spoznal Ornetta Colemana in tudi Johna Coltrana, ki sta dobrih pet let kasneje skupaj z njim in morda še z Mingusom pravzaprav poosebljala jazzovsko avantgardo. Dolphyju je Colemanovo igranje ugajalo, ker je v njem začutil sorodne ideje. Zgodba o srečanju s Coltranom je za Dolphyja še značilnejša, ker je samo primer izjemne velikodušnosti in nesebičnosti, zaradi katere so ga imeli mnogi glasbeni kolegi za pravega angela. Coltrane je takrat delal v zasedbi slovitega altovskega saksofonista Johnnyja Hodgesa, vendar ga je mojster nagnal, ker je bil zasvojen s heroinom in temu primerno nezanesljiv. Prav Dolphy je bil tisti, ki je Coltrana vzel na stanovanje in mu dal denar, da se je sploh lahko vrnil na vzhod. Toda ostalo je trdno prijateljstvo, ki je trajalo vse do Dolphyjeve smrti, Coltrane pa je spoznal človeka, ki je v teoretičnem pomenu nanj glasbeno najbolj vplival. Pravzaprav je Coltrane sprejel malo pomembnih odločitev, o katerih se ne bi najprej posvetoval z Dolphyjem.

Kako sta igrala skupaj in ustvarjala glasbo, je naslednji primer partnerstva dveh superiornih in komplementarnih glasbenikov. Coltrane je zelo fluiden glasbenik, uporablja arpeggie, sekvence in fragmente lestvic, Dolphy pa nenehno “skače” z registra na register glasbila, ki ga trenutno igra. Kadar igrata unisono, se zato pogosto zdi, kot da bi slišali en sam glas. Bill Cole, avtor biografije Johna Coltrana, pravi: “Nista bila popolna, vendar sta imela tisto iskro, oba pa sta bila tudi tako zelo spretna na glasbilu, da je lahko vsak od njiju nadaljeval nekaj, kar je začel drugi, in to spravil na še višjo glasbeno raven.”

Nikjer ni to bolj očitno kot na posnetkih nastopov iz newyorškega kluba Village Vanguard 1. 2., 3. in 5. novembra 1961, ki so v celoti izšli šele leta 1997. Grove Dictionary of Jazz te nastope imenuje “najpomembnejši klubski dogodek”. Za to je poleg Coltrana v prvi vrsti zaslužen Dolphy, ki v nekaterih posnetkih na basovskem klarinetu dobesedno zasenči Coltranov tenorski in sopranski saksofon.

Morda je prav podobnost v glasbenem pristopu razlog, da je Dolphy z drugim, še bolj radikalnim avantgardistom Ornettom Colemanom, sodeloval samo enkrat. Toda tudi ta plošča danes sodi med najpomembnejše postbopovske diskografske izdelke. Decembra 1960 je Coleman v studiu zbral dva kvarteta (Don Cherry in Freddie Hubbard trobenta, Charlie Haden in Scott LaFaro kontrabas, Ed Blackwell in Billy Higgins bobni). Edino očitno nasprotje je sočni zvok Dolphyjevega basovskega klarineta kot popolno nasprotje Colemanovega tenkega in malenkost pustega zvoka altovskega saksofona. Nastal je Free Jazz (Atlantic), prva harmonsko povsem svobodna, improvizirana plošča, ki še danes osuplja prav zaradi izjemne zvočne barvitosti solističnih parov (kvarteta sta razporejena v levi in desni kanal).

Dolphyjev tretji ključni “delodajalec” je bil sloviti kontrabasist Charlie Mingus, ki je saksofonistu ponudil delo takoj potem, ko je ta leta 1959 s kvintetom bobnarja Chica Hamiltona prišel v New York in se odločil tam tudi ostati. V naslednjih štirih letih je Dolphy sodeloval v različnih Mingusovih zasedbah, od orkestra do Jazz Workshopa, bil z njim (kot tudi s Coltranom) dvakrat v Evropi in posnel nekaj odličnih plošč. Ker sta se glasbeno izvrstno razumela in dopolnjevala, bi najbrž sodelovala še več, če ne bi Mingus slovel po izjemni vzkipljivosti in muhavosti, zaradi katere so nekateri glasbeniki hodili z njim na turneje samo oboroženi. Ni si težko predstavljati, kakšno nasprotje blagega in umirjenega Dolphyja je znal biti gorostasni in vihravi kontrabasist, toda vsaj na nekaterih posnetkih je njuno sodelovanje še danes slišati povsem čarobno. To še zlasti velja za Charles Mingus Presents C. M. (Candid), Town Hall Concert 1964 (OJC), pa tudi za posnetke z evropske turneje leta 1964, vsega nekaj mesecev pred Dolphyjevo smrtjo.

A to še zdaleč ni vse. Samo leta 1960 je Dolphy sodeloval pri snemanju kar osemnajstih albumov, od tega treh ali celo štirih svojih, v naslednjem dobrem letu pa jih je za založbo Prestige posnel še približno toliko. Seveda ne vse pod svojim imenom in tudi kvaliteta plošč precej niha, a vsaj tu in tam pridejo njegove kvalitete na plan tudi na najbolj neizrazitih. Najboljša od plošč iz leta 1960 je gotovo Far Cry, ki jo je posnel s trobentačem Bookerjem Littlom, pianistom Jakijem Byardom, kontrabasistom Ronom Carterjem in bobnarjem Royom Haynesom. Morebiti je bila to zasedba, s katero bi Dolphy v naslednjih letih zares zablestel, toda tudi Little, ki mu je kot trobentač najbolj ustrezal, je žal že naslednje leto umrl. Tako nas danes na potencial te zasedbe spominjajo predvsem koncertni posnetki iz kluba Five Spots (OJC), na Dophyjevo osupljivo mojstrstvo pa tudi nekaj solističnih skladb iz tega obdobja. Na primer Tenderly (Far Cry) na altovskem saksofonu, ki je vmesni člen med Picassom Colemana Hawkinsa iz leta 1949 in inovativno solistično ploščo Anthonyja Braxtona For Alto Saxophone (Delmark 1968), ali pa skoraj neprepoznavna, vendar izjemna predelava standarda God Bless The Child za basovski klarinet (Live At Five Spots).

Improvizacije, s katerimi je Dolphy na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja kršil pravila in pomagal z njimi zanetiti upor v jazzu, danes seveda niso več slišati tako nezaslišane, toda njegov stil je tako inventiven kot Coltranov, zato ga je še vedno mogoče slišati v igranju nekaterih naslednikov, kot so John Carter, David Murray, Chico Freeman, James Newton in James Carter.

Pravzaprav je danes težko razumeti, da je bil Dolphy na začetku šestdesetih let sicer nenehno v središču pozornosti jazzovske javnosti, vendar mu to vseeno ni zagotavljalo spodobne eksistence. Ker ni bil pripravljen sklepati kompromisov, je bil večkrat lačen kot sit - in tudi to je bil najbrž eden izmed dejavnikov, ki so 28. junija leta 1964 v Berlinu povzročili njegovo smrt zaradi komplikacij po diabetičnem napadu.

Kot je sam povedal, je šel v Evropo zato, “ker je tam mogoče dobiti delo, celo če igram svojo glasbo, pa tudi zato, ker te v tej deželi (ZDA) vsi ponižujejo, če hočeš nekaj narediti drugače.” Kot pričajo številni viri, je bil Eric Dolphy topel, velikodušen, nežen in zelo inteligenten, pa tudi izjemno talentiran človek, ki je vse svoje darove posvetil glasbi. Ko je John Coltrane izvedel za Dolphyjevo smrt, je povedal: “Karkoli bom rekel, bo premalo. Samo to lahko povem, da je bilo moje življenje mnogo boljše, ker sem ga poznal. Bil je eden največjih ljudi, ki sem jih spoznal, kot človek, kot prijatelj in kot glasbenik.”

Jure Potokar

Viri:

- Vladimir Simosko and Barry Tepperman. Eric Dolphy, A Musical Biography and Discography. Revised Edition, Da Capo, 1996.

- Bill Cole. John Coltrane. Da Capo, 1993.

- Richard Cook and Brian Morton. The Penguin Guide to Jazz on CD. 1998.

- Spremne besede k navedenim ploščam.

- http://farcry.neurobio.pitt.edu/Eric.html

- http://www.wnur.org/jazz/artists/dolphy.eric/

Izbrana diskografija:

Outward Bound (Original Jazz Classics/Statera, 1960)

Out There (OJC/Statera, 1960)

Far Cry (OJC/Statera, 1960)

At Five Spot, Volume 1 in 2 (OJC/Statera, 1961)

The Complete Prestige Recordings (OJC/Statera, 1996)

E. D. Quartet (Tempo Di Jazz, 1961)

Out To Lunch! (Blue Note, 1964)

Last Date (Emarcy, 1964)

Charlie Mingus:

Presents Charles Mingus (Candid, 1960)

Town Hall Concert 1964 (OJC/Statera, 1964)

Mingus In Europe, Volume 1 in 2 (Enja/Intek, 1964)

Ornette Coleman:

Free Jazz (Atlantic, 1960)

John Coltrane:

Olé Coltrane (Atlantic, 1961)

Africa / Brass Volumes 1 and 2 (Impulse, 1961)

Village Vanguard (Impulse, 1997)