Djivan Gasparjan

Na tem svetu ne bom žalosten

Glasba, pravi definicija, je umetnost, katere snov so toni, bistvo pa z besedami težko določljive, “čiste” zakonitosti njenega učinkovanja na človeško psiho. Glasba ne potrebuje posrednika in je skoraj univerzalna. Zato nas lahko očara glasba iz Malija, Mongolije in Mikronezije, navdušeni smo nad gregorijanskim koralom ali nad tehno glasbo, solze nam izvabi preprosta ljudska pesem uličnega pevca brez instrumentalne spremljave ali pretanjena izvedba klasične simfonije, ki jo igra ves orkester.

Glasba vpliva na naše razpoloženje, lahko nas spravi v dobro voljo ali potopi v melanholijo - in skoraj nemogoče se ji je upreti. Ima strašno moč, ki jo največkrat čutimo na koncertih, na katerih pride do neposrednega stika med izvajalcem in poslušalcem, zato se lahko zgodi marsikaj. Slišimo pa jo tudi v glasbi z nekaterih izjemnih plošč. Na primer na plošči Love Supreme (Impulse) Johna Coltrana.

Še bolj presenetljiva je sinestetična izkušnja, ki jo imam iz poslušanja ambientalne glasbe Briana Ena. Na primer plošče Ambient 4: On Land (Editions EG 1982), na kateri je “ambient” Lantern Marsh. Ko sem ga prvič poslušal, se mi je pred očmi odprl pogled na močvirje v pojemajoči svetlobi in z meglico nizko pri tleh, vendar vseeno tako visoko, da sem lahko videl noge v gumijastih škornjih, ki so hodile čez močvirje. Nekaj let kasneje sem bral intervju z Brianom Enom, v katerem je povedal, kako je v tem “ambientu” želel ustvariti prav zvočno podobo točno določenega razpoloženja ob sprehodu čez megleno močvirje. Seveda me je ta izkušnja osupila in poskusil sem še z drugimi njegovimi ploščami, a tako popolne predstave o ambientu v času in prostoru nisem doživel nikoli več, sem se ji pa vsaj približal ob poslušanju plošče Apollo /Atmospheres and Soundtracks/ (Editions EG, 1983). Kljub temu sem tudi danes pozoren na vse, kar je povezano z Brianom Enom.

Prav zato se še vedno živo spominjam, kako sem pred več kot desetletjem, natančneje pozno spomladi leta 1989, pregledoval diskoteko Radia Študent, da bi odkril kaj novega in zanimivega. Pod oznako F (folk) sem naletel na ploščo, ki je pritegnila mojo pozornost zaradi imena izvajalca (Djivan Gasparjan), naslova (I Will Not Be Sad In This World) in nenavadne opreme. Morda bi jo samo pogledal, toda ko sem jo vzel v roke, sem opazil, da je izšla pri založbi Opal, za katero sem vedel, da jo je ustanovil Brian Eno. Kmalu sem odkril tudi droben pripis, v katerem se Eno zahvaljuje ruskim prijateljem, ki so ga seznanili s ploščo. To je povsem zadostovalo, da sem jo skoraj nestrpno odnesel domov.

Prav nič me ne bi moglo pripraviti na glasbo, ki sem jo zaslišal, ko sem v svoji sobi na gramofon položil vinilno ploščo. Ne, ni bila ritmično razgibana, radostna in bučna, kot bi morebiti pričakoval, ker je Aram Hačaturjan (Čmrljev let) edini armenski skladatelj, za katerega sem dotlej slišal. Bila je melanholična in neskončno otožna, kot počasen, nežen in pritajen krik bolečine. Razvijala se je po neki notranji logiki, ki mi je bila sicer neznana, vendar zelo domača. In obenem je bila tako nezemeljsko lepa, da sem bil povsem uročen.

Najmanj štirinajst dni sem čisto samodejno obračal ploščo, poslušal nisem ničesar drugega, vedno znova sem se vračal na njen začetek ter se spet in spet potapljal v fantastično lepe melodije, ki so se zdele kot glas same duše. Učinek Gasparjanovega igranja na duduk je bil popolnoma enkraten. Zdelo se je, da ima izjemno krepčilno moč, kot balzam se je razlilo po telesu in delovalo tudi še potem, ko se je glasba iztekla.

Najprej sem mislil, da je naslov Na tem svetu ne bom žalosten mišljen ironično, kajti glasba je bila na prvi posluh brezupno otožna. A počasi sem začel spoznavati, da pravzaprav ni tako. Glasba je res izrazito meditativna, počasna in nežna, zagotovo pa ne malodušna in še manj pasivna, vdana v usodo. Prej kot to odraža neomajno vztrajnost, skoraj trmoglavo zaverovanost v življenje, ki je morebiti res trdo in neizprosno, a je po drugi strani tudi pot proti oddaljenemu končnemu cilju.

Ampak še bolj osupljivo je bilo, kako me je ta glasba že od prvega takta dalje vodila po neznani pokrajini. Pred mojimi očmi se je zarisovala visoka planota z rdečkastimi skalami in zemljo, poraslo z zaplatami trave, na katerih so se pasle ovce, v ozadju so k nebu kipele mogočne gore, vse skupaj pa je prežemala bleščeča sončna svetloba in brezdanja spokojnost. Ko sem kasneje poiskal temeljne zemljepisne in zgodovinske podatke o deželi ob vznožju Ararata, sem ugotovil, da je bila glasba zelo natančna. Srhljivo natančna. Osnove geografske značilnosti Armenije mi je predstavila v hitrem in brezhrupnem preletu pokrajine, kot pod kupolo jadralnega padala ali zmaja. Enako osupljivo je bilo, da me je istočasno seznanjala s temeljnimi dejstvi iz armenske zgodovine. V počasnem vijuganju melodij mi je razkrivala bistvene značilnosti pradavne in razgibane zgodovine armenskega ljudstva, njegove vzpone in padce, zmage in poraze, vesele in žalostne trenutke življenja na koščku sveta ob robu velikih imperijev in ostrih tektonskih prelomnic. Potresi, poplave, pokoli, vojne in vmes kakšen radosten dan so izoblikovali enkratno lepe melodije, ki so Armencem pomagale vztrajati in obstajati.

Šele kasneje, mnogo kasneje sem na neki Gasparjanovi plošči - z leti so se hvala bogu kar namnožile in, še pomembneje, vse po vrsti so vredne poslušanja, saj gre za res vrhunske minimalistične zvočne mojstrovine - v spremni besedi prebral, da so v Armeniji melanholične celo svatbene pesmi. Če dobro premislim, ima to svojo logiko, saj gre za veliko življenjsko prelomnico. Nevesto navadno odpeljejo z doma njenega očeta in domače vidi odtlej bolj poredko ali pa sploh ne, oba z ženinom se morata posloviti od prijateljev in jasno je, da so se brezskrbni dnevi zanju za vselej končali.

Počasi so začeli prihajati tudi nekoliko natančnejši podatki. Brianu Enu so ploščo, ki je prvič izšla leta 1983 pri sovjetski založbi Melodija, zavrteli v Moskvi. “Nedvomno ena najlepših in najbolj čustvenih plošč, kar sem jih kdaj slišal,” je izjavil. In ker je Armenijo decembra 1988 prizadel katastrofalen potres, se mu je zdelo primerno to čudovito glasbo predstaviti Zahodu, obenem pa je z njo pomagal vsaj malenkost ublažiti novo kalvarijo armenskega ljudstva.

Tudi za Djivana Gasparjana se je pokazalo, da ni nikakršen brezimni muzikant, ampak prava nacionalna institucija, menda edini umetnik, ki mu je Armenija kdaj podelila naziv “ljudski umetnik”. Danes velja za skrbnika armenskega ljudskega glasbila duduk, preproste piščali z dvojnim trstenim jezičkom in devetimi luknjicami. Prav Gasparjan je tisti, ki je pradavnemu glasbilu, ki ima korenine globoko v armenski predkrščanski dobi, znova izboril osrednje mesto med ljudskimi glasbili. To mu je uspelo z izjemnimi izvedbami ljudskih pesmi, ki jih igra v različnih zasedbah, z razvijanjem novih različic duduka, kot je na primer basovski duduk za spremljavo, s poučevanjem mladih glasbenikov na erevanskem konservatoriju, s skladanjem lastnih pesmi po ljubezenski liriki Vahana Deriana, nenazadnje pa tudi s priznanjem, ki ga je dosegel po vsem svetu.

Kajti ljudje so Gasparjanu prisluhnili. Najprej plošči Na tem svetu ne bom žalosten, ki je pretresla, osupila in zasvojila zelo različne ljudi ter dosegla skoraj kultni status, takoj nato pa glasbi Petra Gabriela za film Poslednja Kristusova skušnjava Martina Scorseseja. Zlasti filmarje zvok duduka zelo privlači, saj so ga uporabili tudi v filmih Ruska hiša, Vran in Gladiator, če naštejem le najbolj znane. Gasparjan je začel nastopati in snemati z Lionelom Richiejem, Andreasom Vollenveiderjem, Kronos Quartetom, losangeleškimi filharmoniki, Michaelom Brookom in Sainko Namčilak. Postal je eden najbolj znanih, uglednih in čislanih izvajalcev “svetovne glasbe”, duduk pa glasbilo, ki morebiti najlepše simbolizira njen globalen prodor.

Čeprav gre za glasbilo, ki je razširjeno od Ukrajine in Balkana do Irana (kjer je bolj znan kot nej), ima armenska različica povsem samosvoj zvok. To je treba najbrž pripisati tehniki igranja, ki je vse prej kot preprosta, ker dinamiko nadzira nenehno prilagajanje ustnic in prstov, po drugi strani pa tudi lesu, iz katerega ga izdelujejo. Glasbilo namreč obvezno izrezljajo iz lesa marelice, in sicer v treh dolžinah, od osemindvajset do štirideset centimetrov. Duduk ima topel, mehak in nekoliko nazalen zvok, ki zelo spominja na liričen moški glas. Njegov obseg je samo oktava, uglasitev pa v bistvu netemperirana in diatonična, čeprav je z delnim zapiranjem luknjic mogoče igrati tudi kromatične tone. V Armeniji navadno nastopata vsaj dva skupaj, lahko pa tudi trije, pri čemer drugi in tretji s tehniko krožnega dihanja vzdržujeta tonični drom, ki se le malenkostno spreminja.

Tudi prej opisana sinestetična izkušnja z Gasparjanovo glasbo na duduku najbrž ni prav nič mistična. Armenci so razvili izjemno bogato kulturo, ki sega tisočletja v zgodovino in po kateri se je pogosto zgledovala Evropa. Podobno bogato in pomembno je glasbeno izročilo, naj gre za svetne ljudske pesmi in instrumentalne melodije ali pa enoglasne vokalne in instrumentalne umetne pesmi armenske različice trubadurjev. Vsa ta tradicija ima korenine, ki segajo daleč pred naše štetje, in je močno povezana tudi z zgodovino samega duduka. V dolgih stoletjih je izoblikovala bogato zbirko melodičnih oblik, ki jih v glasbi izražajo sistemi modusov, podobno kot je recimo v iranski, turški in indijski (klasični) glasbi. Gre pravzaprav za tipe melodij, na podlagi katerih je mogoče ustvarjati nove melodije. Pravila so sorazmerno natančna in stroga, ker določajo tako lestvico, kot tudi tipične motive, uvodne fraze, tonske sekvence in kadence, a zdi se, da kljub temu omogočajo nastajanje vedno novih različic - najboljše najbrž postanejo novi standard. Prav starosti in izjemni izčiščenosti osnovnih modelov je morebiti mogoče pripisati bogat kodirani zapis informacij, ki ga dovzeten poslušalec zlahka razbere. Kar nekaj zapisov namreč obstaja, ki v bistvu potrjujejo mojo izkušnjo.

Kot se je izkazalo v naslednjih letih, se žlahtnih, izjemno lepih in privlačnih armenskih melodij praktično sploh ni mogoče naveličati, čeprav jih po tradiciji večkrat ponovijo. A vsaka ponovitev je malenkost drugačna, zato se zdijo vse melodije bogato okrašene. Djivan Gasparjan nas je vsakih nekaj let razveselil z novo ploščo in vedno znova je bilo očitno, kako neverjetno spretno zna podajati večinoma ljudske pesmi, kakšen fantastičen virtuoz je in kako tudi producenti plošč skrbijo, da so čim bolj pristne.

Potem je začel na ploščah tu in tam tudi prepevati z glasom, ki ima – podobno kot pri Louisu Armstrongu - skoraj točno tako toplo barvo kot njegovo ljubljeno glasbilo, pa tudi natančno tako ekspresivnost. Prisluhnite skladbi “7. december 1988” s plošče Moon Shines At Night, ki tudi brez razumevanja besedila srhljivo natančno predstavlja razpoloženje na dan najhujšega potresa v novejši armenski zgodovini. Ali pa druga vokalna pesem s konca iste plošče, ki je skoraj podobna kristalizirani obliki ljubezni:

Noč in dan nisi spala, mati, / pela si mi uspavanke. / Rodila si me z željo, da bi postal dober človek. / Odpusti mi, ker ti nisem mogel dati toliko, kot si mi dala ti.

“To in še nekatere druge pesmi sem napisal kot svoje darilo vsem ljudem. To ni pesem o moji materi, ampak o vseh materah sveta. Moje pesmi so hvalnice ljubezni in razumevanju. Želim se zahvaliti Bogu za dobroto, ki jo je dal ljudem, za svobodno misel, za vse, zaradi česar smo ljudje,” je Gasparjan povedal v intervjuju. “Zato svoje učence naprej učim, naj bodo dobri ljudje. Slabi ljudje ne morejo biti dobri glasbeniki.”

“Po dolgi zahodni turneji, ko so moj koncert med drugim prenašali po satelitu, je svet izvedel, da je zgodba o Djivanu Gasparjanu zgodba o duduku. Jaz bom umrl, duduk pa bo ostal. Zgodba o njegovem razvoju se bo nadaljevala, ker so moji učenci veliki mojstri. Rad imam duduk. Tudi pred mano so živeli pravi mojstri, odlični glasbeniki. Samo člen v verigi sem, četudi igram drugače kot moji predhodniki. Utrl sem nove poti in ustanovil novo šolo duduka. Ne bom lažno skromen, zato bom navedel ameriškega pisatelja, ki mi je rekel: Gasparjan, ti ne igraš, ampak moliš.”

Pri štiriinsedemdesetih ima Djivan Gasparjan še vedno deški obraz in življenjsko moč mladostnika. “Kar se tiče zdravja, se počutim zelo dobro. Tako ded kot oče sta dolgo živela. Prvi je umrl pri sedemindevetdesetih, drugi pri petindevetdesetih. Najbrž zaradi dela. Oče je garal do smrti. Zdravnika sploh ni poznal in nikoli ni bil bolan. Počutim se prav dobro in energije mi še dolgo ne bo zmanjkalo,” pravi umetnik, ki je pred kratkim praznoval petdesetletnico kariere.Lahko bi rekli, da je v njej dosegel vse, o čemer je kdaj sanjal.

“Ne, sanje se nikoli ne končajo. Karkoli naredim, je svet še naprej velik. Kljub vsemu bi rad naredil toliko, kot zmorem. Vendar ponavljam: svet je velik, neskončen je! Danes je moj, jutri bo vaš!”

Tretjega junija letos bo ta izjemni umetnik na Drugi godbi svet za trenutek delil z nami. Pokazal nam bo, kako ga je mogoče z ljubeznijo in dobroto za hip izboljšati. Mislim, da tega ne smem zamuditi.

Jure Potokar

Viri:

Spremne besede k ploščam, navedenim v diskografiji

Leksikon Cankarjeve založbe (1988)

Elijah Wald, članek za The Globe; http://www.elijahwald.com/archcont.html

Ljupčo Jolevski: Bad People Don't Make Good Musicians, Blesok 20, april/maj 2001, intervju z Djivanom Gasparjanom; http://www.blesok.com.mk/tekst.asp?lang=engandtekst=309

http://www.bbc.co.uk/radio3/world/womadgasparyan.shtml

Izbrana diskografija:

I Will Not Be Sad in This World (Opal/All Saints, 1988)

Moon Shines at Night (Opal/All Saints, 1993)

Ask Me No Questions (Crossroads, 1994)

Apricots from Eden (Crossroads, 1996)

Black Rock, z Michaelom Brookom (Realworld, 1998)

Djivan Gasparjan Quartet (Libra Music, 1998)

Heavenly Duduk (Network, 1999)

Armenian Fantasies (Network, 2000)

The Art of Armenian Duduk (Arc, 2001)