Letnik: 2002 | Številka: 5 | Avtor/ica: Napo-lee.tano

Urbana črnina

Znanje - imanje

Ko kakšnega komaj racajočega in jecljajočega človeškega mladiča človek takole dobronamerno počehlja po mehkem podbradku, si ne more kaj, da ne bi začel razmišljati o tem, kaj bo nastalo iz malega osebka, ko bo zrasel.

Malo dete je tako že pri treh ali najkasneje štirih letih starosti prisiljeno v karieristični način razmišljanja, ki ga spodbujajo nenehna povpraševanja prijaznih tetic in njihovih bolj gromoglasnih spremljevalcev o nameravani poklicni karieri cicibana. “Kaj boš pa ti, ko boš velik?” Tako mulčki potem pridejo na dan s kakšnim policajem, delavcem, pokemonom ali vesoljcem. Seveda ne vedo, da bi mama, ata, tetke in strici v hiši namesto policaja raje videli diplomirane juriste, komunikologe in ekonomiste ... ali pa vsaj farmacevte ali medicince, po možnosti zobozdravnike, ker manj delajo in več služijo (to, da zobozdravniki cele dneve zrejo v dehteče črne luknje in prenašajo spahovanje po čebuli, česnu in postanem ter dodatno prevretem pivu, pa v tej karierni dobronamernosti radi pozabijo). Kakorkoli, celotni šolski proces je potem samo aplikacija tega osnovnega vprašanja in poklicno usmerjanje. Ko zdaj že malo večji otrok v šestem razredu iz šole prinese prvi cvek iz biologije ter v izkazu o uspehu in vedenju za sedmi razred pri rubriki kemija stoji zapisana dvojka, je že vsem jasno, da bo tole bolj humanističen tip poklica ... Dokler se v osmem tudi zgodovina, zemljepis in angleščina nevarno ne spustijo proti omenjeni kemijski koti. In je otrok vedno bližje prvi izbiri in modri uniformi. A tisti, ki mirno preživijo vse te pasti poklicnega usmerjanja in šolskega maltretiranja o učenju za življenje, potem res enkrat pri dvajsetih spoznajo, kaj bi počeli, se samomotivacijsko zaženejo v študij, razturijo seminarje, debatirajo s profesorji in polnijo indeks z devetkami in desetkami. Nato sledi izjemna diplomska naloga, po obveznem proslavljanju pa je na sceni že podiplomska akademska kariera z magisteriji, članki, razpravami, doktoratom, predavanji ... in tako smo prišli od malčka do človeka, ki nas zanima v tokratni Urbani črnini, ko kanimo nekaj napaberkovati o hip hopu in znanosti.

Saj je res, da bi hip hop prej povezali z marsikatero rečjo, kot pa z znanostjo. Pa vendar je hip hop v vseh pojavnih oblikah dodobra intrigiral znanstvenike in raziskovalce različnih provenienc - in dandanes je moč o hip hopu prebrati precejšnje število znanstvenih razprav. Prvi poklic, ki se je lotil naše kulture, so bili zgodovinopisci in enciklopedisti. Ko se je po približno desetih letih obstoja pokazalo, da ulična kultura ne bo muha enodnevnica in da bo še kar obstajala, so se začeli pojavljati prvi poskusi pisanja zgodovine hip hopa. Resnici na ljubo ni šlo za kakšen silno znanstven pristop, ampak bolj za žurnalistično memoriranje ljudi, ki so bili od samega začetka na tej sceni ali v njeni bližini in ki so poznali akterje, polne “insiderskih” informacij in anekdot. Različne verzije zgodovinskih pregledov razvoja hiphopa so tako še danes najbolj pisane (in verjetno tudi brane) knjige o hip hopu. Nekatere med njimi, recimo The New Beats S. H. Fernanda Jr. in The Story Of Rap Music K. Mauricea Jonesa, ponujajo presežek s tem, da v prepletajočih se dogodkih in izidih plošč iščejo logično povezavo in medsebojni vpliv na prvi pogled nepovezanih akcij. Druge izdaje, ki sem jih imel priložnost držati v rokah, pa se bolj ali manj zadovoljijo bodisi s faktografskim naštevanjem bodisi s subjektivnim opisovanjem dogajanja.

Obstaja pa tudi veja zgodovinarjev, ki so hip hop vključili v širše polje svojega zanimanja. To so znanstveni fantje in dekleta, ki se ukvarjajo z zgodovino Afrike in njene kulture, pri tem jih zelo zanimajo vplivi tradicionalnega na razvoj novega, tako pri Afričanih, ki so po žalostnem obdobju suženjstva končali v severni Ameriki, ali pri tistih, ki poseljujejo južno Ameriko, predvsem Brazilijo. Teze, ki jih postavljajo ti zgodovinarji, so precej zanimive in hip hopu pripisujejo veliko daljši zgodovinski spomin, kot bi si mislili. Ruth Finegan je tako skozi vsa sedemdeseta objavljala članke in dognanja o oralnem literarnem izročilu v Afriki, h katerim je potem utemeljeno dodajala tudi sodobne afroameriške oralne prakse, predvsem blues in takrat porajajoči se rap, ki naj bi bil v eksplicitno govorni formi moderna parafraza afriških griotov, slov, ki so hodili od vasi do vasi in (ponavadi ob spremljavi bobnov) pripovedovali dogodke iz drugih naselbin.

Tovrstne študije so ponavadi že blizu temu, čemur v muziki rečemo crossover, v znanosti pa (če se ne motim, ker pač nisem znanstvenik) interdisciplinarnost. Tako smo bili predvsem v devetdesetih letih priča prodoru mlajše generacije znanstvenikov iz polja družbenih študij, ki so pospešeno začeli raziskovati rapovsko in hiphopovsko kulturo ter o njej pisati članke in knjige. Ti fantje in dekleta so bili po svoje že pripadniki kulture same, saj v spremnih besedah k delom radi omenijo tudi intimno vez z elementi hip hop kulture. Znanstvena žilica v njih pa jim ni dala miru, da ne bi te kulture poskušali bolje razumeti, predvsem jih je zanimala njena vpetost v sodobno poznokapitalistično družbo. Tovrstne študije so nastajale (in še nastajajo) predvsem po oddelkih za družbene in afroameriške študije na ameriških univerzah. Daleč najbolj znano delo s tega področja je knjiga Black Noise Tricie Rose, ki se ukvarja z različnimi vidiki pojavljanja rapa v sodobnem ameriškem kulturnem miljeju, še posebej pa pod drobnogled vzame položaj žensk v hiphopovski kulturi: žensk, ki so aktivne udeleženke in proizvajalke hip hopa, ter žensk v besedilih rapperjev. Raziskovanje fenomena kulture hip hopa z družboslovnega vidika je nadvse pomembno zato, ker daje zahtevnejšemu poslušalcu interpretacijski vpogled v medsebojno prepletenost zgodovinske in kulturne dediščine, urbanega “lifestyla”, družbene klime in socialnih elementov, ki so pripeljali do nastanka hip hopa in vplivajo na smeri njegovega razvoja.

Z globalizacijo hip hopa, ki so jo prinesle predvsem MTV ter svetovne koncertne turneje velikih hiphopovskih imen (predvsem na eni strani idejno nabitih Public Enemy in na drugi strani poparjem všečnega MC Hammerja), pridejo v znanstveni “špil” še drugi znanstveniki. Etnologe predvsem zanima, kako se hip hop lokalizira, kako se globalni elementi – nasekan ritem + govorjena beseda – dograjujejo, dopolnjujejo in prepletajo z lokalnimi posebnostmi. Pred slabim letom in pol je tako v Ljubljani na ISH (Institutum Studiorum Humanitatis) predaval avstralski znanstvenik (no way, da bi se zdajle spomnil njegovega imena, lahko pa zahtevo po imenu sporočite uredništvu, pa vam ga priskrbimo), ki je imel s sabo kup lokalnih posnetkov hiphoperskih bandov, od novozelandskih, skandinavskih, italijanskih, afriških in južnoameriških do bolgarskih, ruskih in bližnjevzhodnih. Čeprav so bili vsi v lokalnih jezikih, je s prevodi dokazoval, da so si vsebine in motivi v veliki meri podobni, četudi so aplicirani na lokalne razmere.

Glede na to, da je najbolj izpostavljen del hiphopovske kulture vendarle glasba, je jasno, da kakšno besedo o hip hopu zapišejo tudi muzikologi. Moram reči, da mi kakšna povsem muzikološka študija, ki bi se ukvarjala izključno z glasbeniškim vidikom rap muzike, še ni prišla v roke. (Bi bil pa zelo vesel, če bi mi, zatorej, če kdo za kaj takšnega ve, naj prosim sporoči! – Hvala.) Muzikološki pasusi so v nekaterih obširnejših delih (tudi v omenjenem Black Noisu), govorijo pa predvsem o razliki med klasično pop muziko, ki je utemeljena na zahodnocivilizacijskih melodičnih vzorcih, in rapom, ki temelji na ritmu, podobno kot večina iz Afrike izhajajočih glasbenih praks.

Prav za konec ne smemo spregledati še jezikoslovcev in verzologov. V ZDA še vedno poteka debata o tem, ali ne bi morebiti afroameriških otrok namesto angleščine (ali poleg nje) učili še ebonics. Ameriški črnci naj bi namreč govorili tako specifično angleščino, da pravzaprav ne gre več le za narečno različico globalnega jezika, ampak za nov jezik z lastnimi pravili leksike in gramatike. V Franciji na vsakih nekaj let natisnejo slovar urbanega žargona, ki ga v govorjenju uporablja getoizirana mularija in katerega nastanek je v veliki meri odvisen od jezikovnih bravur in domislic frankofonskih raperjev. Še celo na ljubljanski Filozofski fakulteti vam na oddelku za Primerjalno književnost pri predmetu Verzološki sistemi profesor Boris A. Novak razloži, da večina rap besedil temelji na elizabetinskem osmercu, ki ga narekuje jasno izražen štiričetrtinski beat. Čeprav se potem zgodi, da mu v strokovni debati kakšen študent (govorimo o freestyle stihoklepcu Vatrrapu) na primerih (Eminem, Snoop ...) dokazuje, da le ni vedno tako.

To nas na koncu pripelje do sklepa, da boste, mladi bralci, lahko tudi med študijem in po njem v strokovno in znanstveno delo vključevali priljubljeno kulturno prakso – hip hop. Glede na razmah biznisa, je v hip hopu še veliko prostora za pravnike in ekonomiste, pa za kemike, ki bi preučevali kemične reakcije med mladinci na partijih, farmacevte in zdravnike, ki bi zdravili od breakdancea razbolele organizme, varnostne inženirje, ki bi skrbeli za “security”, komunikologe in tržnike, ki bi skrbeli za marketing in promocijo, astrofizike, ki bi našli hip hop v kakšni drugi galaksiji, biologe, ki bi podaljšali življenjsko dobo omiljenim MC-jem, filozofe, ki bi poskrbeli za nova idejna izhodišča, novinarje, ki bi razbremenili nas stare pisune, psihologe, ki bi ... skratka, dela je dovolj, potrebujemo samo znanje in vašo energijo. Gremo!

Napo-lee.tano