Izvori industrijske glasbe

“Moda je sovražnik, slog nepomemben.” Genesis P-Orridge

Naziv industrijska glasba si je izmislil kar njen protagonist sam in s tem jasno zakoličil njen uradni začetek. Brez zgodovine in pripadajočih vplivov seveda ne bo šlo, niti brez odklonov, ki žanru jemljejo izvorno moč. Kopica ponovnih objav plošč zgodnjih industrijskih skupin priča, da zanimanje zanje še obstaja in je glede na okoliščine, v katerih je nastala, zlahka ponovno aktualna.

Monte Cazazza je bil tisti, ki je konec leta 1976 ob prvih nastopih londonske skupine Throbbing Gristle dobil zamisel za ime novega glasbenega gibanja: industrijska glasba pod reklom industrial music for industrial people. Ta na več ravneh pojasnjuje svoje namene in postopke – je parodija in pošten pretres tedaj uveljavljenih načel delovanja večine rockovskih izvajalcev, je negativni komentar o njihovi zlagani avtentičnosti in mitih.

Vendarle je bil Genesis P-Orridge prvi generator celotnega gibanja. Čas je bil pravi. Če se je konec šestdesetih let Genesis še lahko predajal idealom svobodnega umetnika, se je položaj v sedemdesetih letih opazno slabšal. Večina “preživelih” je podlegla konformizmu, se zaprla v krog in tržila pridobljen status. Kot član večpredstavitvene skupine COUM Transmissions je Genesis radikalno zbrisal meje med dovoljenim, predpisanim, uveljavljenim in spontanim. Ob državni podpori je COUM Transmissions v uglednih galerijah uprizarjala predstave, ki so šle čez rob kateregakoli okusa: bruhanje, uriniranje, masturbacija in škropljenje s krvjo ob dekoraciji uporabljenih ženskih vložkov in tamponov so bili običajni postopki šoka, vodila pa sta prav Genesis in njegova tedanja spremljevalka Cosey Fanny Tutti, ki sta ob koncu vso umazanijo polizala s tal - ne spodobi se, da bi galerije ostale zamazane ... V promocijskem gradivu, manifestu, so med drugim zapisali: “COUM želi vzpodbuditi vse vrste ljudi, da odkrijejo svoje zmožnosti in izrazijo ideje z različnimi mediji. COUM verjame, da ne potrebuješ posebnega treninga za ustvarjanje in uživanje nečesa vrednega, pomembnega in unikatnega. COUM demonstrira, da med oblikami ni mej. Ni res, da je bilo VSE že storjeno, še vedno je kaj vredno ponovne interpretacije. Možnosti ostajajo neskončne ...”

Že leta 1974 se ena od njihovih predstav imenuje Throbbing Gristle (erekcija v severnoangleškem slengu), dve leti kasneje se v sklopu performansa Prostitution pojavi glasbena sekcija pod tem imenom. Istočasno ustanovijo glasbeno založbo Industrial Records. Ugotovijo namreč, da kot glasbena skupina najlažje širijo svoje zamisli. Predvsem, do katere mere lahko raztrgajo formo in jo še postavijo v kontekst popularne glasbe, po vzoru cut-up tehnike ameriškega pisatelja Williama Burroughsa in vsestranskega umetnika Briona Gysina. Nastopi Throbbing Gristle so bili vaje iz spontanosti, vnaprej so pripravili le osnovne ritmične vzorce, skupaj so se dogovorili za tematiko besedil, ki jih je Genesis klepal kar sproti. Zato pa so načrtno omejili čas nastopa, natanko 60 minut. Po tem času je avtomatsko stikalo prekinilo električno napajanje - in nastop se je hočeš-nočeš končal.

Velike gramofonske založbe objavljajo plošče kot tovarne izdelujejo avtomobile. Naziv Industrial Records je parodija in izziv velikim industrijskim podjetjem, njihovi etiki, razosebljanju. Prostor za vaje postavijo v zapuščeni tovarni, imenovani Death Factory. V angleškem jeziku record pomeni tudi dokument, predvsem v policijskih dosjejih. Zato so plošče (records) kombinacija dokumentov njihovega odnosa do sveta in necenzuriranega časopisa.

Od vseh glavnih industrijskih skupin so se prav Throbbing Gristle najbolj zavedali moči informacij, možnosti dostopa, nadzora in manipulacij. Genesis je celo trdil, da je ob vojaški in ekonomski sili dostop do informacij najmočnejša oblika moči. Po razpadu Throbbing Gristle je Genesis nadaljeval s skupino Psychic TV,s Cabaret Voltaire ustanovijo video založniško hišo Doublevision, v varstvoorganizacije Temple Ov Psychick Youth se stekajo najrazličnejši neodvisni umetniki, ki niso našli mesta pri uradnih institucijah. Skupno vsem je razkrivanje metod nadzora, osnovanih na informacijah, in boj z njimi. V tem pomenu je televizija precej relevantnejši medij od glasbe.

Industrijsko gibanje se je v veliki meri oplajalo s prevratniškimi idejami z začetka prejšnjega stoletja, predvsem s tistimi, ki so nasprotovale tradicionalnim vrednotenjem umetnosti.

Futurizem je nasprotoval tradiciji z navdušenjem nad tehniškim napredkom, poveličeval je gibanje, poudarjal patriotizem (zato so ga nacistični politiki vzeli za svojega), predvsem pa so imeli futuristi raje škripajoči hrup strojev kot prečiščen, čudovit zvok romantike. Že Liugi Rusollo je v manifestu Umetnost hrupa leta 1913 med drugim zapisal: “V 19. stoletju se je skupaj z rojstvom strojev rodil hrup. Danes hrup prevladuje in presega človekovo občutljivost. Preseči moramo omejen krog glasbenih zvokov in vstopiti v neomejeno polje hrupa, zvokov. Hrup, ki nepravilen izhaja iz zmede življenja, se nam nikoli ne razkrije v celoti in vedno zadrži neskončno presenečenj.”

Dada gibanje je izšlo iz razmišljanja o absurdu vojne in je sploh postavljalo ogledalo banalnosti družbe. Njihova reakcija ima mnogo skupnega z industrijsko umetnostjo, saj je poskus iskanja estetskih vrednosti v nečem, kjer večina najde le odpor. Po klubu v Zürichu, znanem po dadaističnih ekscesih, dobi ime sheffieldska skupina Cabaret Voltaire. Oboji zavračajo uveljavljene glasbene oblike v prid zvočnega kaosa in hrupa. Trio Cabaret Voltaire že leta 1973, torej precej pred uradnim začetkom industrijske glasbe, v podstrešni sobi Richarda Kirka eksperimentira s trakovi, kasneje v to vključi elektronsko generiran šum in ritem. Verjetno bi Cabaret Voltaire obstali v obrobnem položaju, če se ne bi takrat na krilih punkovske revolucije v Angliji razcvetelo neodvisno založništvo. Industrial Records se je takoj vključila v neodvisno mrežo založništva. Bila je ena od vzorov mnogim, dokazala je, da lahko tudi z neglasbo, ki ponuja neskončno snovi za razmislek, ob popolni pripadnosti temu, kar počneš, pridobiš dovoljšen krog ljubiteljev, ki s kupovanjem plošč in kaset omogočajo nadaljnji razvoj “scene”. Industrial Record je bila prva neodvisna založba, ki je objavljala profesionalne videokasete in šla v korak z drugo video produkcijo tistega časa. Obenem pa je zaradi cenene proizvodnje veliko gradiva objavila le na avdiokasetah, na primer, v kompletu je izdala 24 kaset s posnetki zadnjih 24 nastopov Throbbing Gristle. Med tovrstne agilnejše založbe lahko štejemo tudi Some Bizzare, Fetish, Mute in Rough Trade, slednja je kaj kmalu vzela v varstvo sheffieldske prevratneže. Ko so Cabaret Voltaire postavili znameniti studio Western Works, so tam producirali glasbo kot po tekočem traku. In počasi, z vsako naslednjo ploščo lezli v plesno ozemlje, a nikoli zares zlezli v zavest sredinskih medijev. Med vsemi “originalnimi” industrijskimi skupinami imajo verjetno največji vpliv, vsaj na sodobno elektronsko glasbo.

Podobno so se razvijale tudi druge industrijske skupine. SPK (kratica je vsakič pomenila nekaj drugega, npr. Sozialistische Patienten Kollektiv, Surgical Penis Klinik, Se-Pu-Ku) so v začetkih ponujali hudo zvočno izkušnjo. Skupino sta ustanovila nekdanji delavec v psihiatrični bolnišnici in njegov pacient. Njun namen je bil ozvočiti skrajna psihična stanja človeka, že tako strašljivo glasbo sta opremila z izpovedmi težko bolnih shizofrenikov. Šele s prihodom pevke Sinan in multiinstrumentalista Graema Revella je postala glasba sprejemljivejša, metalno diskoidna in v zadnjih letih celo ambientalna. Graeme Revell kasneje postane znan skladatelj filmske glasbe. Pomembna sestavina zgodnje industrijske glasbe je bil ritual, pravzaprav povzemanje in preoblikovanje rituala. S tem so industrijske skupine parodirale togost uveljavljenih družbenih obredov, obenem so jim postopki ponavljanja in obrednega obnašanja na odru pomagali pri ustvarjanju ekstatičnega občutja, ki so ga pripeljali do roba in čez. Ko so opozarjali na vse večjo moč represivnih vzvodov oblasti, so si nadeli njihovo podobo in simbole, trgali politične citate in jih postavljali v povsem drug kontekst. Nemalokrat so bili obiskovalci koncertov podvrženi pravemu zvočnemu mučenju, še pred pravim začetkom so jih iz zvočnikov strašili pasji lajež, regljanje strojnic, neskončno ponavljajoč se vzorec hrupa ...

Nekatere skupine so hrup postavile za osnovo glasbenega jezika. Skupina Whitehouse je sama opozarjala, da so nekateri (zgodnji) posnetki najskrajnejša oblika hrupa, kar smo je lahko deležni. Za spoznanje bolj artikuliran je Boyd Rice, ki proizvaja le usmerjen hrup pod imenom Non. V teh primerih hrup nima posebne konotacije, ostaja zunaj vsega, ali kot bi zapisal angleški glasbeni kritik Simon Reynolds, je najboljši takrat, ko “zgolj obstaja, globok in brez pomena”.

Industrijska glasba se je napajala tudi na povsem drugem koncu: 23 Skidoo so ritmično osnovo vzeli pri ljudstvih Daljnega vzhoda, vmes so posegli s potujitvenimi efekti in tako učinkovito poudarili razmerje med spontanostjo pradavnih ljudstev in ujetostjo modernega, “industrijskega” človeka. 23 Skidoo so ime povzeli po zapiskih Williama Burroughsa, še dlje je šel po njegovi numerologiji Genesis P-Orridge. Ne da bi iskal racionalno razlago, le želel je razkriti psihološki učinek števila 23, če v njegovo magično moč verjameš ali postaneš nanjo pozoren. Genesis je opazil, da je število 23 trdno povezano z njegovim življenjem, da je večina njegovih najbližjih rojenih 23. v mesecu, da na tak dan priredi najboljši koncert, v hotelu ga največkrat nastanijo v sobi s to številko ... Sam je to povezanost še potenciral, plošče Psychic TV so trajale po 23 minut na stran, na CD ploščah je dodal za 23 minut bonusa, za finale je najavil serijo koncertnih albumov – natanko 23 in vsak naj bi izšel 23. v mesecu. Zaradi finančnih težav se mu načrt ni dokončno uresničil, obenem je takrat v Anglijo pljusknila manija rejva. V samoorganiziranju in druženju mimo institucij je Genesis v začetnem stadiju rejverske kulture razpoznal ideale, ki so ga vodili k novemu glasbenemu početju. Tudi Psychic TV so se po svoje priključili gibanju, a brez principov šoka ni šlo. Ko so na angleški nacionalni televiziji dobili enourni termin, so izzvali škandal. Po domači policijski preiskavi, v kateri so zasegli obilo spornega gradiva (pornografske videokasete in revije, nacistična literatura, izrezki člankov o serijskih morilcih), so Genesisa P-Orridgea kot prvega angleškega državljana v stotih letih izgnali iz domovine.

Genesis P-Orridge je dal ime še eni ključnih angleških industrijskih skupin – Clock Dva. Njihova zasedba, in z njo glasba, se je precej menjala, stalnica je ostal le Adi Newton. Če so v izhodišču prisegali na improvizacijo - z uporabo klarineta se je ta učinek še povečal – so kasneje urbano paranojo uglasbili s trdno funkovsko osnovo in mračnimi toni cool jazza petdesetih let. Kot večina sodobnikov je Newton v prehodu v devetdeseta našel nov ustvarjalni zagon v digitalnih strojih in se potopil v misticizem, numerologijo, okultizem, virtualno resničnost ...

Test Department so bili edini, ki so se konkretno angažirali. S kovinskimi palicami in odpadki, najdenimi na bližnjem tovarniškem smetišču, so se pridružili stavkajočim rudarjem v Walesu, z njimi so posneli ploščo, odkrito so izražali simpatije s sindikatom, imeli serijo koncertov proti konservativni angleški politiki, podprli so zdravstvene delavce, tiskarje in kampanjo proti zvišanju davkov, vendar se nikoli niso pridružili nobeni politični stranki. Druge industrijske skupine se niso nikoli konkretneje angažirale, zanje je družba v celoti preveč korumpirana, da bi se veljalo zanjo truditi na ravni dnevne politike.

Po razpadu Throbbing Gristle julija 1981 in istočasni ukinitvi založbe Industrial Records se je končalo izvorno industrijsko gibanje. Genesis P-Orridge je še z enim odpadnikom iz Throbbing Gristle, Petrom Christophersonom, takoj nadaljeval v Psychic TV, zraven pritegnil še Alexa Fergussona iz Alternative TV in kasneje še Monteja Cazazzo, tistega, ki je poimenoval industrijsko glasbo. Druga odpadnika iz Throbbing Gristle, Cosey Fanni Tutti in Chris Carter, pa še danes delujeta kot duo Chris and Cosey. Genesisov egocentrizem je povzročil stalne menjave članov Psychic TV, v skladu s tem so bili njihovi albumi karseda različni. Po prvih dveh, izdanih pri velikih založbah WEA in CBS, je odšel Christopherson in našel novega zaveznika v Johnu Balanceu, ki je že eksperimentiral pod imenom Coil (glej Musko 1/2000).

Resda je poslanstvo Industrial Records najprej nadaljevala založba Some Bizzare, a so jo zaradi nepoštenega odnosa kmalu praktično vsi zapustili. Po teh izkušnjah je šla večina na svoje, plošče so objavljali v samozaložbi, zgradili so si lastne snemalne studie, ustanovili izpostave za neglasbene dejavnosti ... Navkljub delovanju izven kolesja korporativne glasbene industrije so vsi še vedno dejavni in po lastnih merilih tudi dovolj uspešni.

Podobno velja za “drugo” generacijo angleške industrijske glasbe. Izpostaviti gre tri zasedbe, Death In June, Current 93 in Nurse With Wounds, ki imajo kar nekaj skupnih značilnosti; za vsako od njih stoji le po en član, vse imajo podobno razvojno pot, od improvizacije hrupa do naklonjenosti angleški ljudski glasbi, predvsem njenim mističnim razsežnostim, in vse, po dvajsetih kreativno raznolikih letih, aktivno delujejo še danes. Ves ta čas so medsebojno povezane, sodelujejo z istimi glasbeniki in glasbenicami, ohranjajo kultni status nekje v ravnotežju med populizmom in obskurnostjo. Za to še vedno skrbi prodorna in profilirana distribucija World Serpent.

Še pred zatonom Industrial Records so se podobne skupine pojavile tudi drugod po Evropi: Einstürzende Neubauten v Nemčiji, Young Gods v Švici, naš Laibach, v Belgiji pa se je kmalu razcvetela scena Electronic Body Music s Front 242 na čelu. V Ameriki so prav tako že obstajale skupine, ki so se izmikale običajnim modelom rockovske glasbe (Chrome, Tuxedomoon, The Residents) in ponujale izkrivljeno podobo odtujenega, sodobnega sveta, vendarle njihovi postopki niso bili tako skrajni in dosledni ...

Za nadaljnji razvoj tako imenovanega industrijskega rocka je poskrbela čikaška založba Wax Trax, ki je delovala (ali bolje rečeno životarila) že od leta 1973, a je svoj trenutek dočakala šele z Ministry. Po njihovi “zaslugi” je oznaka “industrial” postala tržna znamka, praktično vse skupine, ki so kariero začele pri neodvisni Wax Trax, so podpisale pogodbe z velikimi založbami in začele igrati “njihovo” igro, povsem skregano z izvornimi načeli industrijske glasbe. Ta je oblikovala subverzivne ideje, ki so šle opazno iz prodajanega “upora”, ki ga ponuja rockovsko udobje. Jasno je, da trg prebavi le umetno agresijo in prepoznaven slog.

Še vedno se najdejo ustvarjalci, resda povečini le v eksperimentalni elektroniki, ki ohranjajo izvorna načela industrijske glasbe, kot jih je, na primer, izpostavil angleški glasbeni kritik Jon Savage: dostop do informacij, taktika šoka, organizacijska neodvisnost in neglasbene zvočne sestavine oziroma protiglasba. Zatorej pionirski koraki zgodnjih angleških industrijskih skupin niso bili zaman, še več, zdi se, da njihovo delo v splošnem hlastanju po priznanjih, popularnosti in komercialni uspešnosti (p)ostaja zelo aktualno.

Janez Golič

Viri:

Charles Neal. Tape Delay. SAF Publishing, 1987.

Roni Sarig. The Secret History Of Rock. Billboard Books, 1998.

http://www.hyperreal.org/intersection/zines/est/articles/preindex.html

Spremna besedila k nosilcem zvoka.

Diskografski kažipot zgodnje industrijske glasbe

V poplavi objavljenih posnetkov se je težko znajti. Mnogi izvajalci so objavili precej več koncertnih plošč kot rednih, če prištejemo še raznotere kompilacije, stranske projekte, spontana sodelovanja, bi tak pregled obsegal že manjši katalog. Zato se omejujem na pomembnejše redne in kompilacijske albume poglavitnih izvajalcev.

Cabaret Voltaire

Vsi štirje redni albumi, Mix-Up, The Voice Of America, Red Mecca in 2x45, ki so izšli pri Rough Trade v letih 1978 do 1981, ostajajo male klasike zgodnje industrijske glasbe. Že tu je zaznati razvoj artikulacije in produkcije, ki se je nadaljeval tudi v letih pri Virgin ali EMI. Crackdown (1982), prvi album za veliko založbo, vsaj na vsebinski ravni ohranja subverzivni naboj, poznejše se vse bolj prilagajajo plesnim trendom. Od kompilacij priporočam Living Legend, s posnetki zgodnjih singlov, ki jih Cabaret Voltaire niso objavili na rednih albumih. Lani izdana The Best Of Virgin/EMI Years vse pove že z naslovom. Vsi omenjeni albumi so dosegljivi na zgoščenkah in so dokaj redno v ponatisih.

Clock Dva

Prvi album White Souls In Black Suits (1980) so Clock DVA prvotno objavili le na kaseti pri Industrial Records. Plošča je plod daljše improvizacije, iz katere so kasneje izrezali in uporabili konsistentnejše dele. Bolj dognan je drugi album, Thirst (1981), ki šteje med “obvezne”, medtem ko pomeni naslednji Advantage (Polydor, 1983) korak k sprejemljivosti in je praktično že brez “industrijskih” sestavin. Nosi pa še vedno močna urbana občutja. Clock DVA izdajo po daljšem premoru in še enkrat v prenovljeni zasedbi serijo elektronsko naravnanih plošč, od katerih bi težko katero posebej izpostavil – naj bo to prva, Buried Dreams (Interfisch, 1989).

Vsi omenjeni albumi so ponatisnjeni v CD formatu, a se je pri nabavi potrebno malce bolj potruditi.

Coil

Med številnimi ploščami sodita najgloblje v industrijsko domeno prva dva redna albuma – Scatology (1984) in Horse Rotorvator (1987), oba prvotno izdana pri založbi Some Bizzare. Coil po dolgoletnem sodnem sporu zaradi neizplačanega dohodka od prodaje šele lani dobijo pravico do ponovne objave. Oba albuma res ponatisnejo v rahlo remiksani obliki in z nalepko Stevo, You Still Owe Us Money. (Stevo je nekdanji lastnik založbe Some Bizzare.)

Current 93, Death In June, Nurse With Wound

“Skupino” Current 93 vodi odpadnik iz Psychic TV, David Tibet. Med številnimi ploščami je težko izbrati reprezentativno, morda se je na liniji razvoja od spontanega hrupa do neke vrste apokaliptičnega folka najbolje ustaviti pri albumu Thunder Perfect Mind (samozaložba Durtro) iz leta 1992.

Podobno velja za Nurse With Wound: Steve Stapleton, edini stalni član “skupine”, je prišel na zamisel, da oboji (Current 93 in NWW) objavijo istočasno album z istim naslovom. Iz obsežne diskografije NWW bi lahko priporočil prav tega.

Edini stalni član Death In June, Douglas Pierce, je bil trdno povezan s sodelavci Psychic TV in kasneje z World Serpent. Njegovi začetki vendarle več dolgujejo Joy Division kot “pravi” industrijski glasbi, a kasneje je Douglas zašel v akustični folk in elektroniko. To je najuspešneje združil na albumih Nada! (1985) in But, What Ends When The Symbols Shatter (1992).

Psychic TV

Težko je verjeti, da je skupina, ki je nasledila tako skrajno zvočno izkušnjo, kot so jo ponujali Throbbing Gristle, že prvi album uspela izdati pri veliki založbi WEA. Force The Hand Of Chance združuje diametralno nasprotne glasbene učinke v učinkovito celoto. Sentimentalne pesmice se izmenjujejo z morbidnimi poemami, iz vseh pripovedi osamljenosti, prevar in neizpolnjenih želja pa veje optimističen ton. Na albumu Dream Less Sweet, objavljenem leta 1983 za CBS, so šli Psychic TV še dlje v spajanju različnosti. Med fragmenti nelagodja še vedno dokazujejo, da so obenem izvrstni pisci pesmi. Mouth Of The Night (samozaložba Temple Records, 1985) je glasba za balet, Toward Thee Infinite Beat (Wax Trax, 1990) poskus v acid housu. Kasneje, že v azilu sončne Kalifornije, Genesis streže večinoma s ploščami govorjene besede, le Trip Reset (Cleopatra, 1993) je glasbeni izlet v idealistična šestdeseta leta.

SPK

Iz zgodnjega, industrijskega obdobja lahko izpostavim album Leichenschrei (1982), ritem SPK delajo kar z zazankanim vzorcem elektronskega hrupa, teksture so popačene do nerazpoznavnosti ... Za potreben kontrast poskrbi le pevka Sinan. Zgodnji albumi, narejeni po vseh standardih industrijske glasbe (beri načela Jona Savagea), žal niso objavljeni v CD formatu. Tudi za vinilne plošče se je treba potruditi v trgovinah z rabljenimi ploščami.

Test Department

Test Department so bili predvsem koncertna skupina. Šele po treh letih (ali pa so načrtno čakali na Orwellovo leto) so v studiu posneli na koncertih utrjene metalne skladbe – to je bil dvojni maksi singel v dolžini albuma Beating The Retreat (Some Bizzare, 1984), ki do danes ostaja njihova najbolj razpoznavna plošča, osnovana na kovinskih tolkalih. Šele leta 1997 newyorška založba Thirsty Ear te posnetke objavi v CD formatu z video dodatkom (CD-ROM). Kasnejše plošče so ali močneje sintetizirane (Unacceptable Faces Of Freedom) ali celo posnete s širokim izborom akustičnih glasbil (Materia Prima). Test Department v devetdesetih letih ne morejo pobegniti elektroniki.

Throbbing Gristle

Pionirska skupina industrijske glasbe je na zgodnjih posnetkih brezobzirna, v percepciji povprečnega poslušalca popularne glasbe je njihov kolaž dokumentarnih posnetkov, eksperimentov z magnetofonskimi trakovi in drobcev pesmi povsem svobodne oblike nekaj povsem neposlušljivega. Po albumih 2nd Annual Report (1977) in D.o.a. (1978) subverzivni naboj usmerijo v pop, album 20 Jazz Funk Greats (1978) je lahko le posmeh industriji popularne glasbe. Podobno velja za kompilacijo Throbbing Gristle's Greatest Hits (Rough Trade, 1980), ki resnično zajema izbor z njihovih štirih rednih albumov. Ti albumi so že večkrat ponatisnjeni, običajno z drugače oblikovanim ovitkom, vrstnim redom zapisov, celo z nazaj predvajanimi skladbami.

23 Skidoo

Verjetno manjša izjema med pravovernimi “industrijskimi” skupinami leta 1982 pri založbi Fetish objavi prvi album Seven Songs. Na njem predstavijo improvizirano fuzijo močnega etno ritma in potujevalnih efektov. Bolj eksperimentalen je album Culling Is Coming (1983), ki raziskuje predvsem zvočnosti tolkal. Urban Gamelan (1984) je spet poln trdega funka z vplivi newyorškega hip hopa.

Šele leta 2000 izdajo pri založbi Virgin nov, istoimenski album. Nekdanji žar skupinske tolkalske izkušnje skoraj povsem zamre. 23 Skidoo šele lani v samozaložbi (Ronin) ponatisnejo prve tri albume v CD formatu.