Letnik: 2002 | Številka: 5 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

Papa Noel

Človek iz Francove sence

Po dolgih letih relativnega molka o njem, ko smo ga omenjali zgolj v povezavah s Francom in nekaterimi glasbenimi projekti Francovih dedičev, poimenovanih Bana O. K., o Papi Noelu zadnje čase kar precej govorimo.

In tako bi bilo tudi, če ne bi bilo napovedi njegovih nastopov na Drugi godbi: lanskega, ki je zaradi višje sile odpadel, ter letošnjega, ko naj bi se ta živa legenda kongoleške rumbe končno zares predstavila tudi tukajšnjemu koncertnemu občinstvu. Po skoraj desetih letih je ta legendarni kongoleški kitarist, skladatelj in zadnje čase tudi pevec opazno intenziviral samostojno ustvarjanje in ga povezal z nekaterimi intrigantnimi sodelovanji ter pričel mnogo pogosteje tudi nastopati – in bi še bolj, če ne bi lani kar nekaj mesecev preboleval hude pljučnice. V povezavi s tem pa je pripravil tudi dva nova albuma. Ta vitalnost priča o Noelovi novi ustvarjalni pomladi, ki bo - če ga le ne bo ponovno izdalo zdravje - zagotovo ponudila še marsikateri glasbeni vrhunec v aktualni ponudbi afriškega etnopopa.

“Človek iz Francove sence, eden najboljših afriških kitaristov vseh časov, ena redkih še živečih prič iz zgodnjega obdobja kraljevanja kongoleške rumbe na Črni celini.” Takšne in podobne oznake krasijo Antoina Neduleja Montsweta, sicer že od nekdaj poznanega z imenom Papa Noel; po vzdevku torej, ki je seveda povezan z njegovim rojstvom na sam božič. Bil je eden od tistih kitaristov, ki jih je sam Veliki mojster Franco najbolj cenil. Z njim ob boku je igral v legendarnem TOPK Jazz več kot deset let – od leta 1977 do leta 1988. Mnogi bi rekli: v zlatih letih Francovega ustvarjanja. Seveda pa so ga pred tem, med tem in pa tudi po tem in vse do danes pogosto vabili k sodelovanju tudi mnogi drugi glasbeniki; med njimi so bili praktično vsi, ki so kdaj kaj veljali na kongoleškem glasbenem prizorišču, a bili so tudi številni od drugod po svetu. Ob teh sodelovanjih, ki so bila njegova glavna zaposlitev, pa je naredil kar nekaj lastnih prepoznavnih glasbenih pustolovščin, saj poleg kitare zelo dobro obvlada tudi skladanje, aranžiranje, celo produkcijo. Ob tem je zanimivo, da je bil le redko deležen priložnosti, da bi te veščine dokumentiral tudi na lastnih albumih. Če so že izhajali, so ostajali slabo dostopni. Tako smo šele pred dobrimi tremi leti dobili album, na katerem je predstavljeno gradivo z dveh njegovih ključnih samostojnih albumov, album, ki je zvočni dokument o zadnjih dvajsetih letih njegovih ustvarjalnih podvigov, ker je bil z njim – paradoksalno – ponatisnjen večji del njegove dotedanje samostojne diskografije.

Pa še s tem albumom se je dogajalo nekaj posebnega. Najprej je izšel z naslovom Selia Zozo v skromni nakladi pri uveljavljajoči se angleški založbi in agenciji Yard High, potem pa ga je z malenkost modificirano vsebino in s pravilnim poimenovanjem skladb ponatisnila še vodilna angleška založba za tovrstno produkcijo Stern's, tokrat z naslovom Bel Ami. Kot že rečeno, je antološki, saj ponuja odbir najboljšega z dveh ključnih albumov: Bon Samaritain iz leta 1984 in Haute Tension iz leta 1994. Letnici izida časovno zamejujeta njegovo glasbeno najbolj plodovito in pestro obdobje. Leta 1984 je bilo na vrhuncu njegovo sodelovanje s Francom, leta 1994 je lahko porabil vse izkušnje, ki si jih je pri njem nabral, se nekako poslovil od doslednega vztrajanja v regeneriranih obrazcih kongoleške rumbe ter se podal novim izzivom naproti. Po štiri skladbe so izbrane z vsakega albuma in vse so njegovo avtorsko delo; vse so polnokrvna “staroveška” rumba. Tiste iz leta 1984 so nastale na hitrem, ad hoc zastavljenem snemanju v Brazzavillu, zato je rezultat še toliko bolj presenetljiv. Takrat je Papa Noel odkril pevca Carlita Lasso, ki ga je potem Franco zelo hitro povabil v orkester. Na snemanju so mu pomagali nekateri člani TPOK Jazza in njegove nekdanje skupine Les Bantous, pihalno-trobilni prispevek pa so dali kar anonimci iz bližnje mestne vojašnice.

Deset let kasneje najdemo Carlita kot pevca tudi na albumu Haute Tension, a ob njem je bil še eden izmed danes uveljavljenih pevcev TPOK Jazz - Wuta Mayi. Na teh posnetkih je pihalno-trobilni delež že zamenjal sintetizator zvoka, vendar ni to nič škodilo prepričljivosti odigranega.

Zanimivo je, da se je Papa Noel odločil za snemanje drugega samostojnega albuma v desetih letih, potem ko je dve leti prej posnel album Bakitani z Bana O. K., ki so želeli nadaljevati Francovo zapuščino, pa ni šlo. Zato se je tudi odločil, da z njim pusti pečat (kot je takrat kazalo) odhajajočemu obdobju kongoleške rumbe in se obrne k novim glasbenim obzorjem. Posebej ga je privlačila latinoameriška godba. Tako so v času, ko je izšel antološki album Bel Ami, nastali poskusni posnetki z Adanom Pedrosom, vodjem nam z Druge godbe znane kubanske skupine Asere, z nekaterimi drugimi kubanskimi glasbeniki in predvsem s še eno drugogodbeno znanko, s kolumbijsko pevko Toto la Momposino. Žal ti posnetki niso izšli na albumu, čeprav so dostopni v promocijske namene. Pač pa je bil rezultat teh silnic album Mosala Makasi, posnet v duetu z omenjenim Adanom Pedrosom, enim najbolj cenjenih mlajših kubanskih avtorjev sona, sicer pa odličnim kitaristom, pevcem in avtorjem. Album je koncerten in vsebuje skladbe obeh sodelujočih, na police trgovin s ploščami pa je prišel lani.

Papa Noel se je na njem izkazal v vseh že omenjenih znalstvih: prvič na kakšni plošči ga slišimo tudi peti; avtorstvo desetih skladb sta si s Pedrosom razdelila na pol; njuni nežni, virtuozno odigrani dueli akustičnih kitar pa so nekaj najlepšega, kar je v zadnjem času ponudila tovrstna produkcija. V tej seveda že nekaj časa opažamo trend podobnih transkulturnih in pretežno akustičnih sodelovanj različnih dvojic; spomnite se korista Toumanija Diabateja s Tajem Mahalom, pa drugega korista Djelija Mousse Diaware z Bobom Brozmanom - in še kaj bi se našlo. Prepričljivost predstavljenega zagotovo okrepi tudi spoznanje, da album v resnici vsebuje integralni posnetek njunega londonskega koncerta in da je vse opisano rezultat zgolj njunega nekajdnevnega druženja. Izjemen glasbeni izplen glede na predhodni vložek; nova, tokrat neposredna poroka kongoleške in kubanske glasbe je povsem uspela! Čeprav sta projekt zastavila in tudi predstavila kot enakopravna sodelavca, pa se ob natančnem poslušanju vendarle zazdi, da je prispevek Papa Noela opaznejši in po kvaliteti materiala tudi nekoliko tehtnejši. Že uvodna skladba albuma Mbonge, ki je njegova, zastavi potek koncerta in s tem albuma zelo intenzivno, ta intenzivnost pa se – presenetljivo – stopnjuje prav z izvedbo edine instrumentalne skladbe na albumu, ki je za povrh še naslovna. To seveda ne pomeni, da so pesmi, ki jih je prispeval Pedroso, slabe; so le primerjalno izrazno šibkejše, praviloma tudi krajše - in Noelove gredo nekako prej v uho. A končno dosežen vtis je seveda izrazit rezultat skupnega dela.

Pri kritikih je bil ta album zelo dobro sprejet, poslušalci pa so predvsem nestrpno pričakovali koncertno predstavitev, ki naj bi se zgodila na lanski evropski promocijski turneji. Ta je bila le delno uresničena. Leta pač naredijo svoje. Papa Noel je namreč že na začetku hudo zbolel in bolezen ga je prikovala na bolniško posteljo ravno prek najbolj intenzivne festivalske sezone. Tako je bilo lansko leto zanj izgubljeno. Po ozdravitvi se je nemudoma posvetil drugemu podobnemu projektu: s starosto kubanske popularne godbe in legendarnim kitaristom Papijem Oviedom, ki smo ga lahko ne tako davno občudovali tudi na ljubljanskem odru ob Omari Portundo, je posnel gradivo za album Bana Congo, ki se je v javnosti pojavil prav v zadnjih tednih. Ta album ni le nadaljevanje njegove kubanske glasbene pustolovščine, ki ga žene odmevnost prejšnjega izdelka; gre za veliko več – za dejanje ljubezni, kar je mogoče prislišati v vsakem dialogu obeh kitar in v vsakem odpetem zlogu, ki zaplava nad tokrat še bogatejšo zvočno preprogo, ki jo Noelu in Oviedi tkejo mlajši kubanski glasbeniki in pevke. A to je že tema, ki jo bo treba obdelati v oceni tega albuma. Ob tem pa se nam ponuja priložnost, o kateri je marsikdo dvomil, da se nam bo ponovila: koncertno srečanje s Papom Noelom in Adanom Pedroso v ljubljanskih Križankah na letošnji Drugi godbi.

Zoran Pistotnik