Letnik: 2002 | Številka: 5 | Avtor/ica: T. C. Lejla bin Nur

Rašid Taha

Rocker z obzorji

“Moje občinstvo je zelo raznoliko, mešano, nobenega ločinarstva ni. Ustvarjati skušam sprejemljivo glasbo, ki je lahko všeč bolj ali manj vsem; ne želim delati za eno samo, točno določeno kategorijo ljudi. To me sploh ne zanima. Prav zato lahko igram šaabi, lahko igram rai, lahko igram funk, lahko pa igram tudi tako kot Nick Cave. Kajti takšen je tudi moj okus: Um Kalsum, Nick Cave, Lou Reed, Cramps. In še vse drugo. Tako.” (Rašid Taha v Belfortu, poleti 1994)

Precej majhen in suhljat, s črnimi kodri, obdelanimi z gelom, v usnjenih hlačah in jopiču – takega se ga spominjam tam iz začetka devetdesetih let in iz pariškega kluba Sheheraizade. Kot je tedaj nihal Rašidov korak, tako je vedno nihala tudi njegova glasba: ta glasni upornik, levičar in rocker, otrok zahodnega in arabskega sveta, je neopredeljeno glasbo venomer spletal iz vsega po vrsti, od punka, ostrih rockerskih prijemov in mehkobnih pesmic do dancea, tehna in trancea, v to pa je vpletal raznovrstne zvoke in žanre magrebskih dežel, severne Afrike in arabskega sveta.

Rašid Taha se je rodil leta 1958 v Oranu v Alžiriji, družina pa se je čez nekaj let odselila v Francijo; tam je preživel otroštvo in najstniška leta, odkrivajoč “radosti” rasizma, katoliških šol (kamor so ga vtaknili starši, da bi mu zagotovili prihodnost) in priložnostnih del (ko je začasno odletel iz domačega gnezda). Leta 1981 se je zaposlil v neki tovarni v Lyonu in tam srečal skupino v ustanavljanju: Mokhtarja (bas), Jeroma (kitara), Mohameda (ritmična kitara), Džalala (oud/banjo), Germaina (bobni) in Brahima (tolkala). Manjkal jim je le pevec, ponudil se je Rašid. Rodila se je legenda: Carte deSejour (Dovoljenje za bivanje). Po nekaj malih ploščah in prvem albumu Rhorhomanie (1984) je skupina zaslovela pod nalepkama arabski rock in beurovski punk (Rašid meni, da sta oba prilastka neprimerna). Skupino so zaradi besedil v alžirščini in francoščini ter besnega brcanja proti sistemu hitro povezali s priseljensko problematiko v Franciji, požela je tudi kar nekaj priznanj na raznih rockerskih festivalih. Leta 1986 je poznejši kulturni minister (za rock, kot so mu pravili) Jacques Lang poslancem v parlamentu med obravnavo zakona o državljanstvu delil malo ploščo Carte de Sejour s priredbo Trenetovega šansona Douce France, ki v Tahovi različici napada rasizem in netoleranco v “sladki Franciji”. Po številnih uspehih in priznanjih v osemdesetih letih je skupina Carte de Sejour po dveh albumih in več malih ploščah leta 1989 razpadla, Rašid pa se je podal na samostojno glasbeno pot.

“Ko si del skupine, plačuješ za vso skupino, ko pa si sam, moraš plačati samo zase. Sicer pa - znajdeš se čisto sam pred vsem,” pojasnjuje Rašid razlike, “pred občinstvom, mediji. Ko si s skupino, si deliš težave, občutke, glasbo. Ko si sam, si sam za vse, vse je odvisno od tebe. Po svoje je bolje: samo zase moram poskrbeti, odgovarjam samo zase in zanesem se le nase. V skupini se da odgovornost valiti s člana na člana ali vse zvaliti na enega v imenu vseh. Skupina lahko obstaja največ deset let, nikakor ne dvajset. Ljudje se v tem času silno spremenimo. Potem kar naenkrat nimamo več kaj početi skupaj, vsak ima svoje zamisli, svoja mnenja, želje, nihče nima več nič skupnega. Zato se je bolje raziti. Včasih je treba pustiti vse skupaj in začeti znova.”

Rašid Taha je konec leta 1990 izdal prvi samostojni album Barbes (po pariški priseljenski “glasbeni” četrti) z istoimensko uspešnico, v pesmi Arab Rab pa primerja položaj Arabcev v Franciji s položajem črncev v ZDA. Tedaj se je tudi prvič povezal z raimani, skladbo Lela je namreč posnel v Oranu s Šebo Norio. Plošča je bila zaradi zalivske vojne pretežno spregledana, Rašid pa ta “neuspeh” komentira takole: “Neodmevnost plošče ni bila neuspeh tega albuma, ampak neuspeh medijev. Govorim o tedanjem političnem položaju. Mediji so doživeli neuspeh. To je postalo že pravi simptom družbe, v kateri živimo: mediji so vse manj gospodarji samih sebe, vse bolj so odvisni od publicitete, raznoraznih lastnikov, političnega utripa. Plošča pri kritiki ni naletela na neuspeh, temveč predvsem na molk; to je bil neuspeh neke cele družbe, konkretno: neuspeh zalivske vojne, ki je iz medijev in javnosti pregnala vse, kar je samo od daleč dišalo po Arabcih. Ob neuspehu zalivske vojne so nam nakladali vrag-ve-kaj, le resnice ne, in na koncu smo se vsi znašli v enakem bednem položaju: jaz, ti, kritiki, novinarji. Vse so nas vkrcali na neko ladjo, na kateri smo še vedno.”Po devetdesetih letih je Rašid plul bolj ali manj uspešno. Leta 1993 je izšla druga samostojna plošča, naslovljena preprosto Rašid Taha; prinašala je uspešnico plesišč Voila Voila, ki je izšla tudi v več remiksih in požela precejšen uspeh na londonski plesni sceni. “Dance je ena od zvrsti, ki me zanimajo. Zakaj? Kaj vem!?! Mislim, da zato, ker silno rad plešem, kar pomnim. Ko sem odraščal, so me potem zanimale tudi druge, bolj angažirane in intelektualistične glasbene zvrsti. Imel sem obdobja, ko sem se navduševal nad reggaejem, Bobom Marleyjem, pa obdobje tripanja na Boba Dylana in seveda tudi na punk. Odkritje angleškega tehna in rejva me je zelo pritegnilo, sploh ko sem opazil, da so povezani z levičarskim gibanjem, na tej sceni v Angliji pa sem srečal tudi veliko ljudi, ki so prišli s punkerske scene, in to pravzaprav niti ne preseneča.” Leta 1995 je izšla glasbeno izredno pisana plošča Ole ole, nato pa je leta 1997 in 1998 sledilo nekaj prirejenih izborov “naj pesmi”. Najprej dvojni album Carte blanche s povzetkom petnajstih let dela, nato pa še Diwan, nekakšen zbir Rašidovih “naj” priredb (Dahmane El Harraši, Mohamed El Anka, Farid El Atraš). Potem je leta 1998 sledil projekt treh sonc, ko se je Taha drugič povezal z raimani in z rockerskim “destroy” pristopom ravno prav zamajal in oplemenitil rai. Ta skupen nastop s Khaledom in Favdlom v pariški dvorani Bercy je izšel tudi na odličnem koncertnem albumu 1,2,3 Soleil. “To je pač nova izkušnja, del zanimivih glasbenih izkušenj – in to je to. To je vse. Glasbeno se nikakor ne umeščam nekam med Khaleda in Favdla. Počutim se bliže Iggyju Popu,” komentira Taha. “S tem projektom sem dosegel občinstvo, ki me ni poznalo. Vstopil sem tudi v svet medijev, ki me prej niso poznali.” Leti 1998 in 1999 sta tudi v znamenju nastopov in turnej, Rašid Taha med drugim prvič nastopa tudi v Kairu in Aleksandriji.Leta 2000 izide Tahova nova in zadnja studijska plošča Made in Medina, ki odlično spaja bobnečo elektroniko, žagajoče kitare in akustiko arabskih glasbil ter Rašidov bodisi uporniški bodisi raznežen ter dovolj ekspresiven glas. (Uspešnica Barra Barra s te plošče je pred kratkim zašla tudi v film Black hawk down.) Leto 2001 je leto Tahove svetovne turneje, med katero nastopa po Evropi, Kanadi in Združenih državah Amerike, v drugi polovici se odpravi osvajat Daljni vzhod (Singapur, Malezijo, Indonezijo, Kitajsko, Japonsko), turnejo pa sklene z nastopi v Avstraliji in Novi Kaledoniji. Konec leta 2001 izide tudi koncertna plošča Live, posneta na nastopu v Bruslju 11. marca 2001, ki prinaša izbor pesmi iz vse dolgoletne Tahove kariere in hkrati znova vedno kot prvikrat potrdi, da je Rašid Taha vse boljši - in najboljši “v živo”. Z njim sem se na koncertu srečala dvakrat po dvakrat: z omenjenima koncertnima ploščama in na dveh nastopih; prvi, pod žgočim popoldanskim soncem festivala Eurockeenes v Belfortu leta 1994, mi je pustil precej mlačen vtis, medtem ko me je nastop na alžirskem dnevu v pariški dvorani Zenit nekaj let pozneje (konec devetdesetih) naravnost presunil, navdušil in prevzel. In nisem bila edina: prav vsa silna množica, od dece do starcev, je rajala na bobnečo elektroniko, razsekano z žagajočimi kitarami, v katero sta se vpletala lutnjist in darbukist, velikanski oder pa je z vsemi rockerskimi zvijačami in dolgoletno izkušnjo samozavestno obvladoval stari maček Rašid Taha. Priznam, da se prav veselim koncertnega srečanja z Rašidom tretjič, tokrat kar na domači Drugi godbi, 23. maja 2002.

T. C. Lejla bin Nur