Kozmična Amerika

Šejki iz Misisipija

Skupina Mississippi Sheiks je igrala nekoliko drugačen blues, kot smo ga vajeni. Njena najbolj znana pesem - Sitting On Top Of The World[1] s štirivrstičnimi kiticami, refrenom in violino ima obliko preproste popevke. Tudi optimistično sporočilo se razlikuje od sicer otožnega bluesa. “Dekle me je zapustilo, toda meni je vseeno, sedim na vrhu sveta!” Melodija, ki si jo zlahka zapomnimo, in posmehljivo besedilo sta gradivo za uspešnico, in to je ta pesem tudi postala.

Že tri mesece po izidu izvirnika je velikan bluesa Charley Patton izdal priredbo z naslovom Some Summer Day, Robert Johnson je melodijo uporabil v pesmi Come On In My Kitchen, po njej pa so posegali tudi beli glasbeniki Bob Wills, Doc Watson, Bob Dylan in Carl Perkins. Leta 1957 je skladbo Sitting On Top Of The World posnel Howlin’ Wolf, od njega pa jo je prevzela britanska rockovska skupina The Cream. Violinska spremljava je v bluesu dokaj redka, čeprav je bila violina vse do sredine 19. stoletja najpomembnejše glasbilo ameriške belske, pa tudi črnske glasbe.[2] Kot prvo glasbilo črnske ljudske glasbe se je pozneje uveljavila kitara, violino pa so nadomestile orglice. Črnski violinisti so seveda igrali tudi pozneje, vendar so redko dobili priložnost za snemanje, ker so beli producenti očitno imeli violino za hillbillyjevsko glasbilo in se jim ni zdela primerna za črnsko glasbo.

Glasbena družina

Pesem Sitting On Top Of The World na posnetku poje Walter Vinson, posnetek pa je naredila terenska ekipa družbe Okeh (podatki o snemanjih so v opombah). Ko so snemalci vprašali, kako naj podpišejo izvajalca, je producent Polk Brockman predlagal ime Mississippi Sheiks - verjetno se je spomnil popevke Arabski šejk ali filmske uspešnice Rudolfa Valentina. Kakorkoli že, plošča Sitting On Top Of The World je uveljavila ime skupine Mississippi Sheiks tudi v svetu daleč od Misisipija. S tem pa so se začele težave. Slavno ime so namreč začeli uporabljati člani družine Chatmon, ki so bili tedaj najbolj znani glasbeniki v Jacksonu in okolici. To je bila zelo velika družina. Njen starosta Henderson Chatmon, rojen leta 1825, je imel s tremi uradnimi ženami šestdeset otrok, poleg njih pa še neznano število otrok z drugimi ženskami. Eden od njegovih nezakonskih otrok je bil začetnik deltskega bluesa Charley Patton, torej polbrat Misisipijskih Šejkov.

Misisipijski Šejki so otroci Hendersona Chatmona in njegove tretje žene, rojeni v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja. “Bilo nas je devet bratov in vsi smo igrali kako glasbilo,” je pripovedoval Sam Chatmon. “Walter Vinson se nam je pridružil leta 1921. Na ploščah je po navadi uporabljal materin priimek Jacob, toda njegov oče je bil stari Vinson.” Čez teden so bratje Chatmon kmetovali na poljih v Boltonu, ob koncu tedna pa so se razdelili na tri ali štiri skupine in šli služit z glasbo. Na nastopih je bila zasedba Šejkov odvisna od tega, kateri od bratov Chatmon se je v nekem trenutku znašel na nekem mestu in katerega od drugih glasbenikov so našli, da je dopolnil ansambel. Ko govorimo o ploščah, pa je drugače. Od bratov Chatmon je prvi snemal Armenter, posnetke je izdajal pod imenom Bo Carter in prvi naredil uspešno samostojno kariero. Na posnetkih skupine Mississippi Sheiks sicer večinoma igrata in pojeta Walter Vinson in Lonnie Chatmon, včasih pa se pojavita še Armenter in Sam Chatmon. Šejki so bili poklicni glasbeniki z zelo obsežnim repertoarjem. Pesem The Jazz Fiddler[3] se je zdela producentom gramofonske družbe Okeh dovolj “belska”, da so jo izdali v tako imenovanem ciklu “oldtime series”, namenjenem izdajam countryja in westerna. To je za trideseta leta nenavadno, saj so bile gramofonske izdaje v tistih časih enako strogo rasno ločene kot kupeji na vlaku, znano pa je tudi, da so bili beli glasbeniki nemalokrat na smrt užaljeni, če so njihove plošče uvrstili med črnske izdaje. Pri Šejkih ni videti užaljenosti, saj so se s ponosom hvalili, da so belcem igrali celo pogosteje kot črncem - zaradi razloga, ki ga je jedrnato opisal Sam Chatmon: “Belci so imeli denar, da so nas lahko najeli, črnci pa ne.”

V Jacksonu sta poleg družine Chatmon delovali še dve pomembni glasbeni družini: družina McCoy, ki so ji pripadali brata Joe in Charlie ter Joejeva žena Memphis Minnie, in bratje Johnson, med katerimi je bil najslavnejši Tommy. Šejki so izdali veliko več plošč kot Tommy Johnson[4], toda Tommy je iz Delte prinesel vznemirljive bluesovske pesmi. Tako je Walter Vinson vzel melodijo Johnsonove pesmi Big Road Blues ter nanjo napisal besedilo Stop And Listen Blues.[5] Skladba je postala druga velika uspešnica skupine Mississippi Sheiks.

Vplivi iz mesta

Šejka glasbenih predlog nista iskala le na podeželju. Izjemno zanimiv je posnetek hokumske glasbe, ki je bila priljubljena v mestih. Melodijo je pod drugim naslovom posnel Tampa Red, Šejka pa sta iz nje naredila skladbo Driving That Thing in pozneje še vrsto drugih pesmi z bolj ali manj duhovitimi erotičnimi besedili.[6] Šejka sta na prvem snemanju naredila osem posnetkov, vsak je drugačen, in le redkokateri bluesovski glasbenik je imel tako raznovrsten repertoar. Podatek, da je producent Polk Brockman vsakemu plačal po tisoč dolarjev, kaže, da so ju tudi predstavniki družbe Okeh cenili precej bolj kot druge podeželske bluesovske glasbenike. Dokaz, da so se plošče Šejkov dobro prodajale, je tudi to, da sta Lonnie in Walter vnovič snemala že junija leta 1930, ko sta na snemanju v teksaškem mestu San Antoniu sodelovala tudi njuna brata Armenter in Sam. Naredili so šest posnetkov, družba Okeh pa jih je izdala pod imenom Mississippi Sheiks With Bo Carter. Med njimi je pesem Back To Mississippi, priredba vaudevilske pesmi Kansas City Blues memphiškega glasbenika Jima Jacksona.[7] Skladbo Back To Mississippi je zapel Armenter Chatmon, bolj znan kot Bo Carter, prava zasedba Šejkov pa sta Lonnie Chatmon in Walter Vinson. 12. junija 1930 sta najprej posnela nenavadno pesem Jail Bird Love Song, ki zagotovo zveni kot belska ljudska tema.[8] Belske vplive - Šejka se očitno zgledujeta po prvem pravem zvezdniku countryja Jimmieju Rodgersu - kaže tudi skladba z naslovom Yodeling Fiddling Blues, in resnično navdušujoče je slišati nekoliko drugačno jodlanje.[9] Šejka sta decembra leta 1930 prvič snemala kar v domačem Jacksonu, ko je glavno mesto Misisipija obiskala terenska ekipa družbe Okeh. Večina posnetkov je otožnih in bluesovskih. Pri novih različicah pesmi Sitting On Top Of The World in Stop And Listen Blues se ne gre ustavljati, lahko jih tudi preskočite, pač pa je pozornosti vredna skladba Your Good Man Caught The Train And Gone. Zdi se, da je bila to ena od bolj priljubljenih Vinsonovih melodij, saj jo je posrečeno uporabil še v nekaterih drugih pesmih.[10]

Težki časi

Misisipijska Šejka sta pela tudi skladbo Times Done Got Hard. To je vsekakor veljalo za gramofonsko industrijo, ki jo je gospodarska kriza močno prizadela. Walter in Lonnie sta na vnovično snemanje čakala skoraj vse leto: do oktobra 1931, ko sta med drugim posnela pesem Things About Comin’ My Way. Melodija je enaka kot pri Sitting On Top Of The World, besedilo pa ne govori o ljubezni, ampak je splošnejše. Pevec opisuje, kako je izgubil denar, kako so ga zapustili prijatelji – toda sklepni del je spet optimističen: “Po vseh težavnih poteh se bodo stvari uredile.”

Ta različica ni bila nič manj priljubljena od izvirnika. Prevzel jo je Tampa Red in iz nje razvil bluesovski standard It Hurst Me Too,[11] Šejka pa sta mu vrnila dolg in si od njega sposodila melodijo It’s Tight Like That.[12]

Še bolj pesimistična in dramatična je skladba The World Is Going Wrong.[13] Dekle zapušča pevca, on pa ji pravi: “Ne morem biti dober, ne morem biti več tak, kot sem bil nekoč, draga, kajti svet se je pokvaril.” Vendar Šejka ob vseh stiskah gospodarske krize nista nehala peti lahkotnih erotičnih pesmi. Ena takšnih je She’s A Bad Girl, za katero sta uporabila melodijo prostaške ljudske zbadljivke Dirty Dozens, vendar sta jo precej očistila.[14] Šejka sta znova snemala julija leta 1932. Med celodnevnim snemanjem za družbo Paramount sta naredila kar 21 posnetkov, toda družbi je pred propadom uspelo izdati le šest plošč z dvanajstimi posnetki. Precej je ponovitev ali priredb že znanih pesmi, med novostmi pa je skladba Shooting High Dice. Šejka sta zanjo uporabila melodijo Handyjeve uspešnice St. Louis Blues.[15]

Zadnje snemanje

Zadnje snemanje Šejkov v zasedbi Walter Vinson in Lonnie Chatmon je bilo v San Antoniu marca leta 1934. Po tistem se je Vinson sprl z brati Chatmon, zadela ga je tudi srčna kap, zato nekaj časa ni mogel igrati. Leta 1940 se je preselil v Chicago in opravil še eno samostojno snemanje. To je bilo vse do bluesovskega preporoda v šestdesetih letih, ko je pripravil še nekaj nastopov, vendar je bil že preveč bolan, da bi lahko začel novo kariero. Lonnie in Sam Chatmon sta oktobra leta 1936 v New Orleansu naredila nekaj posnetkov in jih pri družbi Bluebird izdala pod imenom Chatman Brothers.

Med prepričljivejše posnetke z zadnjega snemanja iz leta 1935 sodi tisti z naslovom Dead Wagon Blues, priljubljena Vinsonova melodija in njegova priljubljena tema o smrti dekleta, vendar pa namesto Vinsona igra kitaro Armenter (Bo) Chatmon. Skladbo odpre zlovešč violinski uvod, ki napove prihod mrtvaškega voza, glasbenika pa še stopnjujeta napetost. Šejki so bili mojstri tega sloga, toda pesmi, kot je Dead Wagon Blues, so bile tedaj že iz mode![16] Kot je pripovedoval Sam Chatmon, so Misisipijski Šejki nehali nastopati leta 1937, ko je umrlo kar pet bratov in sester. V glasbi so se medtem uveljavili novi zvoki, od urbanega bluesa do boogie woogieja in swinga, tako da za Šejke ni bilo več zanimanja. Bo Carter je leta 1940 še enkrat snemal, a te plošče niso šle v prodajo. Umrl je slep in reven leta 1964. Lonnie se je še naprej ravnal po načelu, da “delo ni hrana”, in se je nekako preživljal s hazardiranjem in žganjekuho, dokler ni na začetku štiridesetih let umrl zaradi srčne kapi. Sam Chatmon je kmetoval v okolici Hollandala v Delti. Leta 1960 ga je tam med terenskim snemanjem našel Chris Strachwitz, lastnik družbe Arhoolie Records, in tako je Sam dobil priložnost za snemanja in nastope, na katerih se je predstavljal kot najpomembnejši Misisipijski Šejk. Umrl je februarja leta 1983.

Jane Weber

[1] Sitting On Top Of The World (403805-B-OK 8784; uradna oznaka posnetka). Mississippi Sheiks, Vol. 1, posnetek št. 6; Walter Vinson (Jascobs) poje in igra kitaro, Lonnie Chatmon igra violino. Posneto v Shreveportu, Louisiana, 17. februarja 1930. Vsi podatki o snemanjih so povzeti po izdajah založbe Document, komentarji pa v veliki meri po spremnih besedah avtorjev, kot so Stephen Calt, Don Kent in Michael Stewart. V pomoč so bili tudi prevodi in avtorski teksti slovenskega bluesologa Lojzeta Javornika. Vsi posnetki Šejkov so dosegljivi v katalogu založbe Document (www.document-records.co.uk), dovolj dober vpogled v to vplivno zapuščino pa nudi že zbirka dvajsetih ključnih posnetkov, ki so pod naslovom Stop And Listen izšli pri založbi Yazoo.

[2] O violini v bluesu in bluegrassu nazorno govori etnomuzikolog Alan Lomax v dokumentarnem filmu z naslovom Appalachian Journey, dosegljivem na videu založbe Stefan Grossman's Guitar Workshop (P. O. Box 262, Tonbridge, Kent TN10 3ZP, England; www.guitarvideos.com). Tančico skrivnosti s te glasbe razkriva prav tako Lomaxov video z naslovom Dreams And Songs Of The Noble Old, izdan pri Grossmanovi založbi, zanimiva je tudi knjiga Tonyja Russella s pomenljivim naslovom Blacks, Whites and Blues (Črnci, belci in blues) iz leta 1970. O medsebojnem vplivanju med belci in črnci se je dolgo molčalo, čeprav je bilo vsakemu dekletcu jasno, kje se je Elvis Presley naučil pozibavanja v bokih. Russell v spremni besedi, spisani pred kratkim, priznava, da je bil tedaj še malce naiven, čeprav najpomembnejše izsledke uspešno zagovarja še danes. Neposrednih prepletanj črnske in belske glasbe je bilo veliko predvsem v revnih delih obljubljene dežele, kjer so ljudje ne glede na barvo kože živeli in peli v popolni bedi, si vsakdanjik lepšali z igranjem na primitivna glasbila in sosed od soseda prevzemali glasbene vzorce.

[3] The Jazz Fiddler (403805-B-OK 45436). Mississippi Sheiks, Vol. 1, posnetek št. 5;

Poje Walter Vinson ali Lonnie Chatmon; Walter Vinson (Jascobs) igra kitaro;

Lonnie Chatmon poje in igra violino. Posneto v Shreveportu, Louisiana, 17. februarja 1930.

[4] Na Tommyja Johnsona sta se brata Coen leta 2000 spomnila v filmu O Brother, Where Art Thou? Soundtrack je prava prodajna uspešnica.

[5] Stop And Listen Blues (403806-B-OK 8807). Mississippi Sheiks, Vol. 1, posnetek št. 7; Walter Vinson poje in igra kitaro, Lonnie Chatmon igra violino. Posneto v Shreveportu, Louisiana, 17. februarja 1930.

[6] Driving That Thing (403800-B-OK 8807). Mississippi Sheiks, Vol. 1, posnetek št. 1;

Walter Vinson poje in igra kitaro; Lonnie Chatmon poje in igra violino. Posneto v Shreveportu, Louisiana, 17. februarja 1930.

[7] Back To Mississippi (404143-A-OK 8810). Mississippi Sheiks, Vol. 1, posnetek št. 13. Plošča je bila podpisana kot Mississippi Sheiks With Bo Carter. Zasedba: Bo Chatman (Carter) poje in igra violino; Sam Chatman poje in igra kitaro. Posneto v San Antoniu, Teksas, 10. junija 1930.

[8] Jail Bird Love Song (404145-B-OK 8834). Mississippi Sheiks, Vol. 1, posnetek št. 15. Walter Vinson poje in igra kitaro; Lonnie Chatmon poje in igra violino.

[9] Yodeling Fiddling Blues (404146-B-OK 8834). Mississippi Sheiks, Vol. 1, posnetek št. 16. Walter Vinson poje in igra kitaro, Lonnie Chatmon igra violino. Posneto v San Antoniu, Teksas, 12. junija 1930. Posnetek sicer najdete tudi v najbolj skrbno pripravljenih antologijah ameriškega jodlanja. Ena takšnih je izšla pri nemški založbi Trikont.

[10] Your Good Man Caught The Train And Gone (404710-A-OK 8905). Mississippi Sheiks, Vol. 2, posnetek št. 2. Walter Vinson poje in igra kitaro, z violino ga spremlja Lonnie Chatman. Posneto v King Edward Hotel, Jackson, Mississippi, 15. decembra 1930.

[11] Redova različica skladbe It Hurts Me Too je bila izjemno priljubljena in je našla mesto v repertoarjih glasbenikov, kot so Elmore James, Eric Clapton, Bob Dylan, Nicky Hopkins, Michael Bloomfield in The Grateful Dead.

[12] Things About Comin’ My Way (405008-1-OK 8922). Mississippi Sheiks, Vol. 2, posnetek št. 13. Walter Vinson poje in igra kitaro, spremlja ga Lonnie Chatman z violino. Posneto v Atlanti, Georgia, 24. oktobra 1931. Skladbo lahko slišite tudi na prvencu našega koncertnega znanca Alvina Youngblooda Harta.

[13] The World Is Going Wrong (405009-1-Co 14660). Mississippi Sheiks, Vol. 2, posnetek št. 14. Walter Vinson poje in igra kitaro, spremlja ga Lonnie Chatman z violino. Posneto v Atlanti, Georgia, 24. oktobra 1931. Bob Dylan je po tej skladbi celo naslovil album World Gone Wrong iz leta 1993. Vpliv Šejkov je sicer čutiti tudi v nekaterih skladbah ali bolje rečeno izvedbah Jerryja Garcie in skupine The Grateful Dead. Ko ravno pišemo o vplivih, pa gre omeniti tudi izjemno podobnost glasbe Mississippi Sheiks s poznejšim bluegrassom in njegovimi zametki. Navezav je pravzaprav še več. Gospodična Alberta je zelo priljubljena v bluesovski, pa tudi belski ljudski glasbi in je prišla celo na popevkarske lestvice. Šejka sta jo imenovala Alberta, na plošči je to melodijo najprej izdal njun brat Armenter (leta 1928) in jo imenoval Corrina, včasih pa se pojavlja tudi kot Roberta. Hillbillyjevsko različico te pesmi je posnel Bob Wills, popevkarsko med drugimi Big Joe Turner, folkovsko pa Bob Dylan. Skladbo Alberta Blues v izvedbi Misisipijskih šejkov poje Lonnie Chatmon.

[14] She’s A Bad Girl (405010-1-OK 8933). Mississippi Sheiks, Vol. 2, posnetek št. 15. Walter Vinson poje in igra kitaro, spremlja ga Lonnie Chatman z violino. Posneto v Atlanti, Georgia, 24. oktobra 1931.

[15] Shooting High Dice (L-1544-2-Pm 13142). Document: Kompilacija Mississippi Sheiks, Vol. 3, posnetek št. 5. Walter Vinson poje in igra kitaro, spremlja ga Lonnie Chatman z violino. Posneto v Graftonu, Wisconsin, julija 1932.

[16] Dead Wagon Blues (87633-1-BB B6006). Mississippi Sheiks, Vol. 4, posnetek št. 13. Lonnie Chatman poje in igra violino, Bo Chatman (Carter) igra kitaro. Posneto v New Orleansu, Louisiana, 19. januarja 1935.