Jean Jamin in Patrick Williams (ur.)

JAZZ ET ANTHROPOLOGIE

L'Homme: Revue française d'anthropologie, št. 158-159, april/september, 2001; Paris: École des hautes études en sciences sociales; 498 str.

Sprva se zdi zamisel o dvojni tematski številki, posvečeni jazzu, v prominentni francoski antropološki reviji L'Homme (Človek) obskurna, vsaj nenavadna. A dvojnost, označena v naslovu - jazz in antropologija -, se takoj uveriži v niz vprašanj in tesnejših povezav med dvema kulturnima praksama. Ne samo, da jazz ni več »naravni objekt« antropologije (njej vnanjski, »eksotični« objekt), sam je lahko (če to ni že ves čas) antropologija. Namig sta v komadu Anthropology ponudila Charlie Parker in Dizzy Gillespie. Sama predelava teme, »standarda« I Got Rhythm, je bebopovsko preizpraševanje kulture in družbenega reda. Kakor v predstavitvenem uvodu, ki je obenem poskus vednostne legitimacije »antropološkega predmeta preučevanja« - jazza -, pojasnjujeta urednika Jean Jamin in Patrick Williams, se je antropologiji moral umikati, ob njem se ni počutila varna: »Njene metode in koncepti za godbo in njen okoliš niso bili primerni.« Bil je preveč sodoben, moderen, kakor je zapisal britanski socialni zgodovinar Eric Hobsbawm (avtorji v zborniku ga ob LeRoiu Jonesu alias Amiriju Baraki kar naprej citirajo). Izviral je iz središča industrijske moči, simbola mehanizirane proizvodnje in liberalne ekonomije, toda obenem je bil njeno nasprotje, vrsta kontrakulture, ki je zapeljevala posameznike in skupine, umetnostne avantgarde in intelektualce, adolescente in »male ljudi«.

Kje ob jazzu, sledeč njegovi zgodovini, pogojem nastajanja, mitologijam in legendam, razvoju, razširjanju in družbenim recepcijam, lahko uporabimo antropološke koncepte in jih obenem redefiniramo: to velja vsaj za pojem kulture, problem vladajočih in vladanih, za miksanje (»mesticovstvo«, metissage) in kulturni sinkretizem, za načine odpora in prestopništvo, in navsezadnje v opoziciji med posamičnim in občim, v distinkciji med popularnimi in učenimi glasbenimi izraznimi oblikami. Če dobro pomislimo, in pisan zbornik najrazličnejših pristopov nam to ponuja, je jazz kot estetska in socialna praksa - v »sebi« temeljno anahronističen z enkratnostjo in neponovljivostjo klubskega jam sessiona in ponovljivostjo reproduciranja plošč - lahko pravzaprav posebna sprožilna priprava za etnološko (antropološko) analizo. Rečeno drugače, današnja antropologija jazz bolj rabi kakor jazz njo. Jazzu inherentno stalno izumljanje tradicije, redefiniranje, njegova igra, odmiki in približevanja so nekaj, kar akademska disciplina, sicer dovolj razcepljena in razkosana, s svojimi statičnimi modeli in monotonostjo kronično potrebuje.

A zbornik, ki je zbir besedil s kolokvija na isto temo iz leta 1999, mimogrede opozarja še na odsotnost etnomuzikologov, kar je ravno nasprotje ameriškega stanja stvari. Če je Francija in z njo večji del Evrope prav poseben teren akademske in siceršnje fascinacije z jazzom, »specialisti« za muzike, (etno)muzikologi bežijo v »druge godbe« po stari doksi. V ZDA se je sodobna glasbena antropologija (etnomuzikologija) formirala skoz prakticiranje, poslušanje jazza in ob tem, a prevladujoča kulturna antropologija za godbe ni marala.

Kje francoski antropologi grabijo jazzovsko antropološko prakso: a) skoz vzporedno branje razsvetljenca J. J. Rousseauja, utemeljitelja etnomuzikologije, ki nas je pripravil in pojmovno opremil/opredelil za sprejemanje drugih godb, za drugačna poslušanja, ter prvih poročil in analiz jazza v Evropi, ki spominjajo na ocene v klasični dobi; b) z obdelavo in redefinicijo klasične formulacije A. Leroi-Gourhana (cf. Gib in beseda, Studia humanitatis) o »etničnem stilu« na primeru neworleanskega jazza; c) Jean-Luc Jamard se sprašuje, čemu se je za jazz vse tako dobro izšlo, in »čezkulturno« primerja izvore, genealogije flamenka in bluesa (zgodovinsko donedavna relativno »čisti« kulturni obliki). Odgovor: ker je jazz sam vrsta glasbene antropologije. Naprej: d) problematizacija spola, (rase) barve kože in teles v plesu, na zabavah, načinu hoje jazzarjev; e) antropološko preizpraševanje rabe »pojma verjetja« ob osebnosti in ugledu Theloniusa Monka; e) Patrick Williams obdeluje problem jazzovske diskografije in njenih rab, vključno z današnjo obdelavo in izdajami (tedaj javnosti nedostopnih) arhivskih posnetkov ali alternative takes, ki so interpretacija zgodovine in so zgled za ponovno ovrednotenje »glasbenega dela« jazzovske muzikantinje; f) analiza zgodovinske recepcije in udomačevanja jazza na francoskih tleh, začenši s prvo knjigo o jazzu iz leta 1926, ki jo je skupaj z Andréjem Coeuroyem napisal pionir francoske etnomuzikologije André Schaeffner. Povojna francoska »jazzologija«, oddaljena od »pravega terena« v ZDA, je obdelovala predvsem francosko družbo in njeno dojemanje črncev na domačih tleh.

Tematsko številko dopolnjujeta dovolj izčrpen glosar in indeks jazzistov. Končno vprašanje, nanj ni enoznačnega odgovora, je: če se antropologija v jazzu že stalno dogaja na neki drugi ravni, kaj ji to spoznanje, razen širitve in zasedbe problemskega polja, prinaša. Je namig ta, da sama antropologija postaja bolj jazzovska. Ni slabo, za začetek.

Ičo Vidmar