CUSTOM BLUE

All Follow Everyone

Universal/Multimedia, 2002

Kratek pogled v ovitek tegale albuma je nadvse dvoumen. Na desetih straneh črno-bele ali raje sive knjižice ni nič drugega kot ostareli delavec, ki na nekem gradbišču avtoceste pred seboj poriva samokolnico. Ta je polna peska, ki ga delavec pridno odvaža z velikega kupa, ki je z vsako stranjo posebej manjši, dokler ga na zadnji strani ni več. Hm. Je na simbolni ravni na delu mit o Sizifu? Gre nemara za nov boj delavskega razreda? Ne glede na to, da ob takšnih intelektualistično in filozofsko obarvanih mislih večina povprečne mladine dandanes zgolj zazeha in si raje zvije še en džojnt, celotna embalaža albuma All Follow Everyone britanskega (primarno producentskega) dueta Custom Blue bije v oči in (vsaj meni osebno) sporoča določeno inovativnost, ki jo lahko »kupite« ali pa ne.

Londončana Alex Pilkington in Simon Shippey sta namreč v prvenec natkala klasično akustično prejo in tudi sodobne elektronske »zlate« nitke. Rezultat je nekakšen na pol klasičen rockovski album, ki se prav zaradi dodanih dubovskih trip hop elementov izogne pridevnikom »razvlečen«, »dolgočasen« in »zatežen«. Pravzaprav je album vse prej kot to: čeprav so pesmi večinoma dolge po več kot štiri minute, se poslušalec zlahka potopi v izjemno dodelano melodično strukturo vsake posebej, ki ti prav zato ostane v ušesih. Ravno pravšnja barva glasov Pilkingtona in Shippeyja, občasni simfonični vložki (Structure in Sitting By My Stream), spodbuden ritmičen trip hop (npr. Ionia) ter izjemna produkcija in aranžmaji samo pripomorejo k naravnost opojnemu občutju, ki ga All Follow Everyone zbudi v poslušalcu. Moji osebi aduti so sicer So Low, Ionia, Structure in Breathe, v resnici pa je prav vseh dvanajst pesmi izjemno poslušljivih in pomirjujočih skladb, ki v marsičem že mejijo na poduhovljeni »ambiental«. Custom Blue sta spretno združila ljubezen do Neila Younga in Joni Mitchell z naklonjenostjo do (recimo da) bristolskega duba in naredila na videz enostaven in v vsakem pogledu izjemen album. Neki britanski kritik jima je že prerokoval Mercury Prize. Dobila bi jo povsem zasluženo.

Marta Pirnar