JOE ELY

The Best Of (From Lubbock To Laredo)

MCA/Multimedia, 2002

PAT GREEN

Three Days

Republic/Multimedia, 2002

Joe Ely in Pat Green predstavljata dve plati teksaške country in morda celo folk glasbe. Prvi je že dolgo uveljavljeni in med kritiki hvaljeni glasbenik, ki pa nikoli ni doživel uspeha, čeprav je že pred petindvajsetimi leti kazalo, da mu je usojen, drugi pa je z novo (menda že peto) ploščo prvič dobil priložnost pri veliki založbi. Oba izvajata country, ki se ne podreja nashvilskim vzorcem. Njuna glasba je pogosto bližja rocku in RandB in oba gojita imidž upornika (Ely je s pustolovsko življenjsko zgodbo in množico stvari, ki jih je v življenju počel, najbrž v prednosti) ali vsaj preprostega in naravnega dedca s primernimi potrebami in odlikami, pa seveda tudi slabostmi. V to paradigmo je umeščena tudi glavnina njunih besedil. A od tod naprej postanejo razlike zelo otipljive.

Pat Green je sicer res prepričljivo pristen in iskren, vendar z glasbo, v kateri nikoli ne manjka električnih in akustičnih kitar, tudi precej predvidljiv in v besedilih vendarle malenkost bolj okoren od vzornikov, kot so Townes Van Zandt, Waylon Jennings, Gene Clarke in celo Ely. Lahko si sicer mislim, da je zaradi neposrednosti na odru prav zabaven, težje pa si predstavljam, da bi s ploščo Three Days, na katero je uvrstil šest novih skladb, drugo pa so samo predelave s prejšnjih, kdaj postal velik zvezdnik. Zdi se, da mu za to manjka izrazitejših skladb, ki bi lahko postale uspešnice. Teksas je namreč poln glasbenikov, ki so (ironično) boljši, pa so znani in cenjeni samo lokalno.

Na primer Ely, čeprav je res, da gre v tem primeru za ploščo »najboljšega«, kar je posnel v letih od 1977 do 1998. Izbor je seveda arbitraren, vendar vsebuje dober prerez tega, kar je Ely počel od tedaj, ko je pred dobrimi dvajsetimi leti tudi v Evropi zaslovel kot »varovanec« skupine Clash, ki ga je vzela celo na turnejo. Nič čudnega, kajti Ely je pač glasbenik, s katerim countryjevski krogi tako nikoli niso vedeli, kaj bi počeli. Podobno je tudi z radijskimi postajami, ker ga pač ni mogoče uvrstiti v noben predalček. Toda Ely je odličen pevec in avtor pesmi, ki so spevne, imajo pa tudi inteligentna in pogosto ironična besedila, čeprav je res, da sta mu nekaj najboljših napisala prijatelja ter nekdanja sodelavca Butch Hancock in Jimmy Dale Gilmore. Prav zato je The Best of zelo simpatična zbirka dvajsetih nadpovprečnih skladb, ki dokazujejo, kako zabaven, inventiven in poslušljiv je lahko country. Poleg tega očarajo s premišljenimi, včasih pa celo bogatimi aranžmaji in za Teksas značilnim mehiškim pridihom, pa tudi z rockovsko udarnostjo.

Jure Potokar