FAUST

The Land Of Ukko and Rauni

Ektro, 2001

FAUST

Freispiel

Klangbad, 2002

Malo skupin, ki so jih ljubitelji in drugi poklicani ovesili z nazivi »legendarna« in »kultna«, bi vrnitev kronalo s tako številnimi ploščami, kot so storili nemški Faust. The Land Of Ukko and Rauni je že njihov peti koncertni album (če štejemo tudi živo spremljanje Murnaujevega Nosferatuja, prav tako izdano na plošči) s povsem svežimi posnetki, odkar so se leta 1990 nenapovedano in nepričakovano spet pojavili na svetovnih odrih. Faust ne razprodajajo v bistvu istega gradiva, nikakor, Faust vsakič ponudijo novo izkušnjo. Le mestoma lahko zaznamo odmev znanih tem, kot da bi se jim Faust približali povsem naključno, podzavestno, drugo je stvar trenutka.

Glede na to, da sta od stare zasedbe ostala le klaviaturist Joachim Irmler in tolkalec Zappi Diermaier, je glasba osnovana prav na njunih glasbilih. Zvok je industrijsko grob, nekako zadušen, mestoma izskoči prediren udarec kovinskih tolkal ali vse preglasijo popačene orgle. Mlajši člani se priključijo iz ozadja, previdno dodajajo zvočne sestavine, ki ne posegajo bistveno v celotno koncertno izkušnjo. Ta bi za poslušalca, vajenega prečiščene zvočne podobe večine pop in rock produktov, danes verjetno pomenila pretežko breme, še starejši ljubitelji, vajeni že vsega hudega, bi v njihovi mučni repeticiji zaman iskali kanček verziranosti. Faust so zavrgli odvečna izkazovanja čudaštva, njihov napad na slušna čutila je neposreden, še v tišjih pasažah so napeti, nestrpni, iščoči ... Ko se ujamejo, ponotranjeno uživajo v ekstatičnem očiščenju.

Če se Faust na daleč ogibljejo sodobnosti in raje raziskujejo še vedno ne do konca raziskano interakcijo »pravih« glasbil, je bil dovolj mikaven izziv ponuditi lastne posnetke v predelavo drugim. Morda jih je k temu vzpodbudil pred nekaj leti uresničen album remiksov sodobnikov Can - če so se pregrešili oni, se toliko lažje še Faust.

Obstaja bistvena razlika; Can so v remiksani izbor ponudili celoten repertoar, medtem ko so Faust - verjetno zaradi nestrinjanja nekdanjih članov skupine – skrčili izbor na skladbe z zadnjega rednega albuma Ravvivando. Pa še tu so nekateri prisotni vzeli v precep kar iste zapise.

No, glede na svobodno reinterpretacijo izvirnikov, to sploh ne moti. Pravzaprav večini Faustova predloga služi za vir navdiha, le pozoren poslušalec bi ob neposredni primerjavi razpoznal kak vzorec, morda del melodije. Vse drugo bi zlahka imeli za avtorsko delo remikserjev.

Večina je gradivo skupine Faust preoblikovala v dovolj sodobno elektronsko obliko, ki se razteza od črpajočega tehna in dubovskih postopkov do improvizacij digitalnih strojev. Izstopa neverjetno zapeljiv remiks v režiji dua Gel (Dave Ball in Ingo Vauk), ki je izdan celo na mali plošči. S poudarjenim motoričnim ritmom in spevno basovsko linijo zveni kot srečanje še enih nemških »legend« - Neu! - s Petrom Hookom iz New Order. Le še sklepna Du Weisst Schon v priredbi Dead Voices On Air se staromodno oklepa živega igranja, elegantno preoblikuje izvirno predlogo v abstraktno melodijo - ko odzveni zadnji ton, ostane le vtis prijetne izkušnje.

Album lahko sprejmemo kot kompilacijo novejše elektronske glasbe, dobrodošlo zbirko izvajalcev, ki odstopajo od sredinske struje (The Residents, Kreidler, Sunroof, Sofa Surfers).

Kako se bodo sodobni prijemi dotaknili samih Faust, bomo slišali na njihovi morebitni prihodnji plošči. Freispiel je pokazatelj vpliva, ki ga ima ta nemška skupina na »sodobnost« tudi z novejšimi ploščami. Kaj šele, če bi dali v predelavo ves svoj opus? No, morda je tako še bolje, nekatere stvaritve morajo ostati nedotaknjene, kajne?

Janez Golič