ISAAC FREEMAN and THE BLUEBLOODS

Beautiful Stars

Lost Highway/Multimedia, 2002

Isaac Freeman je človek, ki lahko potrdi, da ni za uspeh nikoli prepozno. Za triinsedemdesetletnega pevca oziroma basista gospel kvarteta Fairfield Four, ki je bil na vrhuncu slave pred dobrimi petdesetimi leti, potem nehal delovati in se znova zbral leta 1980, je plošča Beautiful Stars solistični prvenec. Toda slava mu vsaj v zadnjih letih ni tuja. Odkar je Freeman v vlogi pojočega grobarja nastopil v hvaljenem filmu bratov Coen O Brother, Where Art Thou in na istoimenski plošči s filmsko glasbo, za katero ameriški kritiki pravijo, da je najboljša z letnico 2000, je povpraševanje po njegovem izrazitem glasu in sijajni interpretaciji močno naraslo.

Povsem upravičeno, lahko rečem po poslušanju plošče. Tako simpatične zbirke novih priredb sorazmerno neznanih gospelov si namreč v današnjem času skoraj ni več mogoče predstavljati. Freeman je z mogočnim glasom vseskozi v ospredju, njegove interpretacije pa so slišati doživete in prepričljive. Pravzaprav so natanko take, kot naj bi tudi bile, se pravi brez odvečnega patosa in nabuhlih zvočnih okraskov. Prav ob poslušanju Freemana postane jasno, kako zelo so se vsi pevci soula – na primer Sam Cooke in Solomon Burke – zgledovali po tem, česar so se v mladosti naučili v baptističnih cerkvah. Freemana na plošči spremljajo odlična memphiška bluesovska zasedba Bluebloods, v kateri je treba omeniti vsaj izjemnega kitarista Mika Hendersona, in kot spremljevalni pevki hčeri slovitega nekdanjega člana Fairfield Four, prečastitega Sama McCraryja. Vsi sodelujoči so se imenitno ujeli ter ploščo posneli z ravno pravšnjo mero rutine in improvizacije, da jo je veselje poslušati. Ker se Amerika po septembrskem šoku spet vse bolj obrača k duhovnosti, je očitno plošča tudi toliko komercialna, da si je po izidu pri neodvisni založbi Dead Reckoning zaslužila še ponatis pri multinacionalki, ki je poskrbela, da je prišla tudi do nas. To pa je seveda poteza, ki zasluži pohvalo.

Jure Potokar