GANGBE BRASS BAND

Togbe

ContreJour, 2001

Tradicija pihalnih godb je v Afriki dolga, bogata in raznovrstna. Sega v predkolonizatorsko obdobje, v okolja, ki z evropsko kulturo niso imela nobenega stika, v odnose, tesno povezane s tradicionalnimi običaji in slovesnostmi. Rogovi in piščali, izdelani predvsem iz lesa, roževine in živalskih kosti, redko in predvsem v novejših obdobjih pa iz kovine, so bili dobro znani v vseh predelih Črne celine. Potem pa izrinjeni iz tamkajšnjega zvočnega okolja, nato nadomeščeni z izkušnjo uvoženih evropskih vojaških pihalnih godb, ki jo je nato vzvratno predrla omenjena stoletna lokalna pihalna dediščina; nato so bile pihalne godbe ponovno, drugič, izrinjene s sodobnega afriškega glasbenega prizorišča z nastopom elektrificiranih, predvsem kitarsko-vokalnih pop bendov. Zdaj se afriške pihalne godbe ponovno vračajo na prizorišče; še posebej na zahodni obali afriške celine – v Nigeriji, Gani, Kamerunu in še kje; recimo, v Beninu.

Iz Benina namreč prihaja ena ta trenutek najprodornejših tovrstnih glasbenih atrakcij, ena izmed tistih afriških pihalnih godb, ki so tovrstni afriški glasbeni tradiciji v zadnjih dveh letih zagotovile ponovno uveljavitev na mednarodnem glasbenem prizorišču - Gangbe Brass Band. Skratka, tista pihalna godba, ki je odigrala podobno vlogo, kot so jo na področju afriških tolkalnih ansamblov v kakšno leto daljšem obdobju odigrali Les Tambours de Brazza. To je zanimiva primerjava, katere podlago bi veljalo ob priložnosti raziskati. Gange Brass Band sicer niso novinci na teh radijskih valovih; hvalili smo že prvenec Gangbe izpred dveh let, ko smo ga predstavljali. A če je bil ta proizvod srečnih okoliščin in dobre volje glasbenega plemena, ki se zbira okrog francoske multikulturne in transžanrske francoske skupine Lo'Jo, ki jim ga je založila in ki se je odločila, da jih uveljavi na mednarodnem prizorišču, potem je Togbe povsem profesionalen založniški podvig cenjene belgijske založbe ContreJour, za katero velja, da je s katalogom že davno dokazala, da je ena od najbolj pronicljivih evropskih založb, kadar govorimo o diskografski ponudbi aktualne afriške godbe.

Gangbe Brass Band je leta 1994 v Cotonou, beninski prestolnici, ustanovilo osem tamkajšnjih glasbenikov, ki so imeli za seboj že spodobno glasbeno izkušnjo predvsem v jazzovskih ansamblih, vendar so si želeli stika s tradicionalno glasbo domačega okolja. Ugotovili so, da tudi izročilo ljudstev Joruba, Fon in Goun nosi v sebi izkušnjo pihalno-trobilnih ansamblov. Na tej izkušnji so razvili glasbeni izraz. Združili so sodobnost z izročilom, tradicionalne beninske idiome z – zlasti – jazzovskimi. Dodali so besedila v jezikih omenjenih ljudstev. Učinek takšnega početja je presenetljiv, čaroben, čuten, plesen, a vsebinsko kompleksen. To je glasba, ki se enako obnese na prašnem trgu beninske vasi, na senegalski tržnici, na stopnišču pred zahodnoevropsko katedralo, na glasbeni delavnici s pihalnimi godbami iz neafriških dežel, na barki, ki pluje po amsterdamskih kanalih, v plesnem šotoru festivala WOMAD in seveda na koncertnem odru. Zato sem prepričan, da se bo obnesla tudi na ulicah Stare Ljubljane in na odru Plečnikovih Križank, ko bodo Gangbe plešoč vkorakali v Belo Ljubljano na letošnjo Drugo godbo.

Togbe ponuja deset svežih pihalno-tolkalno-vokalnih skladb, ukoreninjenih v beninsko in jazzovsko tradicijo, ki so jih napisali, aranžirali in ubesedili člani Gangbe Brass Band. Ker so si v preteklosti sposojali gradivo tudi iz drugih afriških okolij – recimo od Fele Anikulapa Kutija –, je to zagotovo dokaz njihove ustvarjalne samozavesti. In sploh je ta diskografski izdelek v stilni enotnosti, izvedbeni kompaktnosti in predvsem izrazni pestrosti izjemno prepričljiv. Gangbe seveda ne igrajo spevne godbe, ki bi se takoj zavlekla v uho in pod noge. To je domiselno aranžirana in vrhunsko izvedena skupinska igra. In prav v tem presežku nas prepričajo, da so boljši od marsikaterega sicer všečnega afriškega popa. Zato jih je obvezno preveriti v živo, ko bodo v Ljubljani.

Zoran Pistotnik