IFANG BONDI

Live 2001

Music and Words/Zimbraz, 2001

Vsaj včasih je od obletnic kakšna korist. Pionirji preporoda zahodnoafriške, še posebej gambijske tradicionalne godbe Ifang Bondi so praznovanje petindvajsetletnice delovanja obeležili s presenetljivo dobrim albumom Gis Gis, pristno sonično alkemijo tradicije in lastne domišljije; z njim so se ponovno pojavili na najbolj izpostavljenih mejnikih sodobne zahodnoafriške godbe. A to se je zgodilo že leta 1998. Pred tem prisotna razredčena dinamika pojavljanja na glasbenem prizorišču se je tudi po praznovanju četrtstoletnice uspešnega obstajanja nadaljevala. Tako do danes še niso izdali pravega novega albuma. Zato smo toliko bolj veseli posnetkov, ki jih vsebuje njihov ne ravno povsod dostopen koncertni album s preprostim naslovom Live 2001. Ta naj bi bil sestavljen iz koncertnih posnetkov, nastalih lani na nekaj različnih koncertih na Nizozemskem, kjer skupina že dobro desetletje živi in deluje in kjer je založba Music and Words lani tudi izdala omenjeni album v zbirki ZimBraz.

Gambijsko skupino Ifang Bondi spremljamo že kar nekaj časa, zato je bilo o njej že kar nekaj povedanega. A ker so srečanja z njo še vedno redka, je prav, da ponovimo tudi nekaj osnovnih informacij. Najprej: je ena starejših zahodnoafriških glasbenih skupin, ki delujejo nepretrgano, glasbena kariera duhovnega in glasbenega vodje Badouja Jobeja pa je še daljša ter presenetljivo kontroverzna. Pomen in vloga obeh pri razvoju sodobne zahodnoafriške popularne godbe je mnogo večja, kot si običajno predstavljamo; le da je Jobe zaradi zvezdniških izkušenj iz zgodnjega ustvarjalnega obdobja svoje početje z Ifang Bondi ves čas držal nekoliko na robu siceršnjega popularnoglasbenega dogajanja ter v senci ponudbe drugih skupin in posameznikov iz tega afriškega okolja, ki so glasbeni izraz pravzaprav razvile izhajajoč iz njegovega koncepta ter ga potem popularizirale mnogo uspešneje, kot je z glasbenimi prizadevanji uspevalo samemu Badouju. Tako je paradoksalno dejstvo, da ostaja poglavitni utemeljitelj tistega pristopa k zahodnoafriški popularni glasbi, ki izhaja iz poznavanja in refleksije tako imenovanega »griotskega izročila« ter drugih tradicij tamkajšnjih ljudstev, skupaj s skupino, ki jo z manjšimi kadrovskimi spremembami in dopolnitvami vodi, po skoraj tridesetih letih skorajda neznan. No, skorajda; kajti ves ta čas je imel skoraj kultno publiko, ki ji je vsake toliko časa postregel tudi s kakšnim albumom.

Zadnji izmed njih je ta – Live 2001, ki ponuja dobro uro izborne glasbe, posnete na koncertnem prizorišču. Vsebuje osem v glavnem daljših skladb, pri katerih nastanku ima večinoma avtorske prste zraven legendarni in še vedno uspešno prisotni vodja skupine Badou Jobe, čeprav še zdaleč niso vse plod njegovega neposrednega avtorstva. Izvedba: zelo prepričljiva, podrejena žlahtni neomandinški glasbeni izkušnji.

Zoran Pistotnik