Letnik: 2002 | Številka: 5 | Avtor/ica: Jure Potokar

JON EBERSON GROUP

Dreams That Went Astray

Jazzland/Multimedia, 2001

KORNSTAD TRIO

Space Available

Jazzland/Multimedia, 2001

Jazzland je nova norveška jazzovska založba, ki deluje pod okriljem založbe Universal, to je tudi razlog, da sta plošči zašli k nam. In ker so Norvežani že dolgo znani ne samo kot ljubitelji jazza, ampak tudi po nekaterih odličnih izvajalcih, je tako tudi prav.

Električni kitarist Jon Eberson je generacijsko bližji Janu Garbareku, Jonu Christensenu in Arildu Andersenu in seveda Terjeju Rypdalu, ki so ljubiteljem jazza zunaj Norveške bolj znani. Po poslušanju plošče Dreams That Went Astray postane to tudi logično, kajti Ebersonova fuzija se mi kljub uporabi gramofona (DJ Strangefruit, ki ga poznamo z Molværjeve plošče Khmer) in obetavne mlade pevke Beate zdi premalo izrazita in preveč anemična. Ali drugače povedano: vse skupaj je sicer tehnično brezhibno in morebiti celo virtuozno, vendar hladno in odtujeno na način, ki mi je pred leti za nekaj časa priskutil zvok in plošče založbe ECM. To velja še toliko bolj, ker sta mi tudi zvok Ebersonove kitare in njegov slog igranja izrazito antipatična: sta pravo nasprotje tistega, zaradi česar sem se v prejšnji številki navduševal nad novo ploščo Johna Scofielda.

Trio Kornstad je iz povsem drugačnega testa. Gre za zasedbo treh mladih glasbenikov (saksofonist Håkon Kornstad, kontrabasist Mats Eilertsen ter bobnar in naš znanec iz Wandermarkove zasedbe School Days Paal Nilssen-Love), ki so dokončali jazzovski študij na glasbenem konservatoriju v Trondheimu, danes pa so že pomembni predstavniki menda zelo dejavne jazzovske scene v Oslu. To seveda sploh ni čudno, kajti vsi trije so tehnično odlično podkovani, očitno je tudi, da jim ne manjka navdušenja, ustvarjalne drznosti ter brezkompromisnosti. Glasba Kornstad tria na plošči Space Available je namreč v skladu s tradicijo evropske improvizacije, čeprav je obenem tudi izrazito lirična, gladko tekoča in topla, torej pravo nasprotje Ebersonove. Za liričnost se zdi najbolj zaslužen Kornstad, ki ima kljub mladosti (letnik 1977) že dovolj prepoznaven zvok in slog, čeprav je v njegovem igranju na trenutke še mogoče prepoznati vzornike (na primer Aylerja). Drugo je zasluga vse trojice, čeprav moram znova pohvaliti dinamično zelo bogato in premišljeno igranje bobnarja Paala Nilssena-Lova.

Trio Kornstad je torej odlična nova evropska zasedba, o kateri bomo v naslednjih letih gotovo še veliko slišali. Vse bolj jasno pa postaja, da s severa Evrope prihaja novi rod glasbenikov, ki z ustvarjalno energijo burka ustaljene okvire evropskega jazza in improvizirane glasbe.

Jure Potokar