MEPHISTA

Black Narcissus

Tzadik, 2002

V svobodni improvizirani godbi redkokdaj naletimo na povsem žensko zasedbo, še redkeje pa na tako vehementen prikaz improvizatorskih veščin, stapljanj različnih zvočnih besednjakov, kot na plošči Black Narcissus tria Mephista. Mephista so tri »najbolj dinamične performerke z novomeške downtown scene«; Ikue Mori na »drum machine«, Sylvie Courvoisiere za klavirjem in Susie Ibarra na bobnih. Ikue Mori je svojčas parala naša ušesa kot bobnarka zasedbe DNA skupaj z Artom Lindsayem v srčiki gibanja no wave konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let, to jo kasneje pripelje do sožitja različnih, radikalnih glasbenih principov downtown klike in sodelovanj z Johnom Zornom, Marcom Ribotom, Zeeno Parkins, Fredom Frithom, Kim Gordon ... Ko Morijeva presedla z bobnov na napravo za ritem (oziroma ko skupaj poveže tri naprave za ritem), ustvari samosvoj princip delanja godbe, ki temelji na zvočnih zankah, obskurnih ritmih in občutljivih teksturah. Švicarska kolegica Sylvie Courvosiere je v New Yorku šele od leta 1998, imenitna pianistka s smislom za novo glasbo in eksperiment v kompoziciji ter z izjemnim občutkom za improvizacijo (cenjena je v novojazzovskih logih in v improvizaciji; igrala in snemala je z Zornom, Michelom Godardom, Lucasom Niggelijem, Markom Feldmanom). Bobnarke Susie Ibarra verjetno ni treba posebej predstavljati, saj velja za izjemen talent med svobodnjaškimi jazzerji.

Skupaj so zasnovale temačno ploščo temačnega naslova in tenkočutne skupinske igre, ki se v osupljivih barvitih odtenkih tekoče pretaka po celotni plošči. Kljub tolkalski usmerjenosti (bobni in »drum machine«) gre predvsem za subtilno gradnjo zvočnih tekstur bogatega zvena, mehkih prijemov in občutljive dinamike v »čudnem« zvočnem spektru. Zvočno manipulativni posegi v drobovju elektronske šare »drum machine« Ikue Mori so izvršeni skrbno in preračunljivo, a so vendarle slišati izjemno organsko v sinergiji z zvenom činel, zvončkov in bobnarskih open Susie Ibarre. Prilagodljivost Ikue Mori je naravnost neprekosljiva. Klavir v rokah Sylvie Courvoisier postane »zvočni objekt« širokega potenciala in znanja. Od dinamične, ognjevite parajazzovske igre, močnih, prodornih akordov in gostih tonskih oblakov do pretanjenih, lebdečih, osamljenih tonov in brkljanja po strunskem drobovju ter modulaciji zvoka. Kljub nežnosti in senzibilnosti nosijo krajše homogene improvizacije v sebi močan naboj in oseben avtorski pečat ter s toplino izstopajo iz abstraktnosti, pa čeravno gre za zvočnega mutanta elektroakustične improvizacije z jazzovsko fineso. Ena boljših plošč letošnjega leta. (www.tzadik.com)

LukaZ