WILLIE NELSON

The Great Divide

Lost Highway/Multimedia, 2002

Naključje ali ne! Je devetinšestdesetletni Willie vizionar ali zgolj desperado, ki mu je instiktivno uspelo predvideti dogodke v tem letu. Ostal je brez najboljšega prijatelja Waylona Jenningsa; Luckenbach – Teksas, 4. julij in vsa tamkajšnja fešta od letos ne bo več to, kar je bila. Je to razlog, da je na zgornji strani plošče relief Doline spomenikov, zadnjega pribežališča nashvilskih odpadnikov, da na naslovnici sameva črno-bela slika brez pogleda, z razsuto akustično kitaro, v katero so vgravirani podpisi Johnnyja Casha, Paula Englisha (posvetil mu je celo pesem Me and Paul) in številnih sorodnih duš, s katerimi je nekoč bežal pred manipuliranimi našvilskimi komercialnimi rablji. Vendar je ostal zvest načelom, prijateljem, viziji country glasbe in je vsakomur upal pošteno pogledati v obraz. O tem poje tudi ena najboljših pesmi zadnjega albuma The Great Divide (Velika delitev), tipičen countryjevski napev This Face: »This face is all I have / Worn and lived in.« Willie se ni spremenil. Kljub hiperaktivnosti zadnjega časa, ko je plošče izdajal po tekočem traku in se v njih stilsko sprehajal od Lanoisove vizije »alternativnega« countryja (Teatro), bluesa (Milk Cow Blues), instrumentalnih eksperimetov (Night and Day – SPV/Panika) do težko opredeljive Rainbow Connection. Ostal je zavezan koreninam, ki jim je dodal duha aktualnega časa.

Formula, ki jo je Willie vpeljal v veliko delitev, je sicer klasična poteza zadnjega časa, a zdaleč od tega, da bi bila nezanimiva. Podpisani sicer ne more z zagotovostjo trditi, kdo je iniciator duetov veteranov in »newcomerjev« devetdesetih let minulega stoletja, vendar celotna stvar deluje že Peckinpahovsko cinično. Hoče Rob Thomas po Santani rahabilitirati še Willieja Nelsona? Je to sploh potrebno? Ali ni Willie v resnici vedno prisoten, po identiteti avtentičen in nepopustljiv. Izstopajoč duet s Kidom Rockom (Last Stand in Open Country) o pionirskem duhu iskanja tiste prave Amerike je besedilno najbolj zgovoren: »I was looking for Amerika in western movie / I saw Pike Bishop stridin' through aqua verde.« Divji zahod je odšel z Divjo hordo. Vedno je nekdo hitrejši, nekdo mlajši, ki se skuša preleviti v odpadnika. Vendar ta odpadnik nima več obraza, temveč je skrit za hiperprodukcijo in nasilno globalizacijo. Izhod je le eden: »Let's go! Why not?« In tega se Willie drži do potankosti, čeprav mu je treba pripisati nekatere odklone, kot je osladna neonashvilska pesem Don't Fade Away. Posebne pozornosti je deležna tudi pesem Just Dropped In (To See What Condition My Condition Was In); ne toliko zaradi priredbe kot zaradi avtorja, Mickeyja Newburyja - enega največjih, spregledanih teksaških trubadurjev (posvečena mu je tudi kompilacija Frisco Mabel Joy (Glitterhouse/Panika) pod taktirko Chrisa Eckmana, na kateri so pesmi prepevali tudi Chuck Prophet, Dave Alvin, Kris Kristofferson, Walkabouts, ki jih s subtilnimi kitarskimi vložki povezuje Bill Frisell). Tu so še Time After Time (Cyndi Lauper in kasneje Miles Davis), Be There For You (Duet Sheryl Crow) in narativni sklep v duetu z Bonnie Raitt - You Remain. Da, Willie je in bo obstal, ne more ga uničiti čas, ki ga je že vkoval v živo legendo. Še vedno se bo vsako leto odpeljal v Luckenbach, še vedno bo s specifičnim glasom osvajal zadnje skrite kotičke avtentične Amerike in še vedno bo v početju združeval pionirskega duha, občasna sobivanja in popotovanja (Pilgrimage/Sojourns/Exodus). V tem pa je bistvo življenja, ki ga je izbral. Čeprav nekateri pripisujejo zadnji plošči čudno izbiro duetov, mislim, da je edini »madež« še vedno sodelovanje s sladkobnim Juliom Iglesiasom. In naj ostane pri tem.

Gregor Bauman