ROMANO DROM

Ando Foro

Daqui, 2001

Čisto pred kratkim smo se navduševali nad madžarsko skupino Besh o Drom, ki sicer črpa iz »orto« romske tradicije z madžarskih zemljepisnih in glasbenih širjav, vendar jih radikalno sodobno nadgrajuje. Tokrat se vračamo k izhodiščem: tako Besh o Droma, kot tudi madžarske aktualne etnoglasbene ponudbe nasploh. Vračamo se in nanje opozarjamo z enim izmed za zdaj še ne najbolj izpostavljenih tovrstnih ansamblov, ki pa utegne zelo hitro postati novo odkritje planetarne »world music«. Ali pa tudi ne, saj ima podobne obete še marsikateri tovrstni madžarski romski bend. A to spet samo po sebi ne pove čisto nič o kvaliteti skupine Romano Drom in še manj o tistih anonimnih, ki bi jih lahko prehiteli na poti k mednarodni uveljavitvi. Zagotovo je podobno kvalitetnih, a še ne »evropsko odkritih« madžarskih romskih bendov kar nekaj. A ob nekaterih drugih so prav Romano Drom tisti, ki jim je že uspel presežek: pri francoski založbi Daqui Records so izdali prvo ploščo za mednarodno prizorišče, zato so na najboljši poti k mednarodni uveljavitvi vsaj z nastopi na tovrstnih letošnjih festivalih.

Če jih primerjamo z Besh o Drom, potem so Romano Drom pravi kontrapunkt; pri njih se ukvarjamo s pravo tradicijo romske godbe z madžarskih pust. »Olahi«, kot imenujejo sami sebe, so Romi, ki prihajajo iz današnje Romunije, natančneje iz Valačije, iz Vlaške. V preteklosti so bili predvsem trgovci s konji – lovarji – ali potujoči kramarji – colarji. Skratka, ukvarjali so se s poklici, ki so potem dali nazive različnim kulturnim, tudi neromskim skupinam, predvsem tistim nomadskim, h katerim so – narodni škandal! – potem prištevali tudi takšne, kot so bili legendarni potujoči »suhorobarski Rib'nčani«. Kakor koli že: Olahi so prišli iz današnje Romunije na Madžarsko v sredini 19. stoletja, ko je bilo v Romuniji – pozor! – odpravljeno suženjstvo. Ker so dolga stoletja živeli na obrobju družbe, je jasno, da so si izmislili lastno godbo. Romano Drom so prepričljivi nadaljevalci opisane tradicije. Zanje je moč tradicionalne godbe Romov, ki so po rodu Olahi, v glasovih, v pesmi in v pevskih poigravanjih. Ta izrazna linija gre nekako mimo instrumentalne spremljave, ki postaja precej nebistvena, a je hkrati odprta za integracijo novih zvokov. In prav v tej na videz paradoksalni ustvarjalni situaciji nastaja izziv za člane Romano Drom, da ustvarjajo lastno glasbo, ki je na prvo poslušanje trdno zavezana tradiciji, a po izkoriščenosti izraznih možnosti seveda ne skriva posodobljene podobe. Ne nazadnje: živijo in ustvarjajo v vedno bolj izrazito evropski metropoli, v Budimpešti, aktualnem križišču Vzhoda z Zahodom, kjer se porajajo ustvarjalni navdihi mnogih in različnih. In ker so rojeni glasbeniki, je njihovo pravo mesto tudi v 21. stoletju spet na glasbeni poti; tako kot je bilo usojeno prednikom. So nomadi 21. stoletja, ki preteklim potovanjem dodajajo nove začimbe in zvočne vonjave.

Romano Drom so: Antal Kovač Junior - Anti, kitarist in pevec, ki igra tudi vrsto značilnih romskih glasbil, med drugim tudi na žlice; njegov oče Antal Kovač - Gojma, ki predvsem poje in pleše; Joszef Balogh – Joco, ki poje in igra kitaro; Zaigmond Rafael – Caika igra kontabas, poje, pleše, pa tudi tolče na posode za mleko, značilne za to godbo; Kernel Horvath igra celo na oud ter na številna tolkala; Zoltan Orosz – Zoli igra harmoniko, ki zvoku Romano Drom zagotovo dodaja specifično sestavino; dodatni kontrabasist je Laszlo Molnar – Laci; pa še kakšen gost bi se našel v posamezni pesmi. Romano Drom neposredno ter brez posebnih pomagal in pomagačev izpeljejo tale prvenec. Poslušajte ga, splača se!

Zoran Pistotnik