PATTI SMITH

Land (1975-2002)

Arista/Menart, 2002

Že pred letom dni sem na njeni spletni strani prebral poziv, da naj ljubitelji izberejo najljubše pesmi za prihajajočo kompilacijo tipa »best of«. Njeno prvo. Zamisel mi ni bila pretirano všeč, kot vsakič, ko se umetnik z izdelano integriteto opira na mnenja in želje kogarkoli. In za Patti Smith bi res težko trdili, da sledi kakšni drugi viziji kot svoji.

Tako na pregledni zbirki ne manjka praktično nobena njena uspešnica, morda le So You Want To Be (A Rock'n'roll Star), a priredb bi bilo s to že skoraj preveč. Na koncu prvega diska je raje pritaknila povsem novo, priredbo Prinčeve When Doves Cry.

Patti Smith se le ni povsem uklonila željam ljubiteljev – na drugem disku je objavila svoj izbor. Uvede s prvim singlom Piss Factory iz leta 1974 (zatorej podnaslov kompilacije zgreši za eno leto), izpovedjo o neuklonljivi želji, da pobegne od tekočega traku tovarne v New Jerseyju na ulice New Yorka in naprej na rock'n'roll odre. Takrat sta jo spremljala le kitarist Lenny Kaye in klaviaturist Richard Sohl, ki mu je kompilacija tudi posvečena (leta 1990 je namreč umrl). Tudi poskusna posnetka kasnejših pesmi Redondo Beach in Distant Fingers sta narejena v okleščeni zasedbi, čeprav je tedaj že obstajala skupina Patti Smith Group. Morda nas Patti želi le vpeljati v ozadje ustvarjanja, ki mnogokrat ne zahteva mnogo od njenega glasu. Koncertni posnetki večinoma manj znanih pesmi temu pritrjujejo. V Birdland, odigrani lani v Los Angelesu, ni nič manj goreča kot na studijskem izvirniku s prvenca Horses. Pesem pač omogoča izlet v dramsko pripoved, ki jo Patti napolni z rockovskim nabojem. Tudi drugi koncertni posnetki pričajo, da Patti ne ostaja na ravni zgolj predstavljanja gradiva s plošč, zlahka zavije s poti, to pa ji brez uigrane zasedbe zagotovo ne bi tako suvereno uspelo.

Žal je razpored poskusnih, koncertnih in neobjavljenih pesmi narejen retrospektivno, medsebojno se močno prepletajo. Resda ji menjava razpoloženj že na rednih ploščah ni delala težav, a tu se izmenjuje še različna tehniška raven posnetkov. Pomaga programiranje, vsi koncertni posnetki skupaj dajo že soliden vtis koncerta, konec koncev Patti Smith v vseh teh letih ni izdala žive plošče.

Obenem ji je kompilacija prišla prav za objavo do sedaj neobjavljenih posnetkov, ostankov s snemanj, ki iz kakršnegakoli razloga niso našli mesta na albumih. Come Back Little Sheba bi sodila na album Gone Again, smrt Jeffa Buckleyja, ki pomaga s kitaro, je razlog več, da se je posnetek končno znašel na plošči. Novejši posnetek Higher Learning, na katerem Patti igra klarinet (naučil jo je njen pokojni mož Fred Smith), ponuja možne smernice za naprej. Navkljub večinoma trpkim spominom, uglasbenim na tej, tudi s slikovnim gradivom bogato opremljeni kompilaciji, Patti gleda predvsem v prihodnost. Sklepni zapis, recitacija Notes To The Future, je izpoved neomajne vere v dobro, skrit dodatek pa vrnitev v otroštvo, kot sklenjen krog, ki se mu ni Patti nikoli povsem odrekla.

In še to. Način izbora gor ali dol, tudi njene uspešnice, lepo nanizane ena za drugo, se nadvse priležejo.

Janez Golič