TINARIWEN

The Radio Tisdas Sessions

Wayward Rec., 2001

To, kar vam predstavljamo danes, bi lahko označili in odpravili zelo na hitro. Pa ne zato, ker ne bi imeli o tem kaj povedati; ker bi morda vsebovalo nedoraslo, neprivlačno, nepomembno godbo; ali pa bi bilo zanikrn izdelek, nevreden izdatnejše mere pozornosti. Daleč od tega. Razlog je prav v izjemnosti te plošče, natančneje, glasbe, ki jo plošča vsebuje: v njeni pretresljivi žlahtnosti, utemeljeni v šokantni preprostosti. Njena natančna, asketska oznaka, ki zajame vse njene razsežnosti, četudi je ne slišimo, je namreč: tuareški uporniški blues.

Glasba skupine Tinariwen je nastala iz neposredne, krute, dolgotrajne, včasih tudi krvave izkušnje, kakršne so v sodobnem svetu v povezavi z aktualno godbo redke, čeprav v zadnjem času vendarle postajajo pogostejše – a to samo po sebi še ni znak povečanja socialne senzibilnosti svetovne glasbene industrije. Tema za poseben članek; zanimiva tema. Mladi pripadniki nomadskega ljudstva, ki samo sebe imenuje Kel Tomashek, mi pa mu pravimo Tuaregi, so tisti agensi nastanka te izjemne sodobne transgresije lokalne tradicije, katere najbolj prodorni in izraziti, žal za zdaj tudi edini zares znani protagonisti so Tinariwen. To ljudstvo ima življenjski prostor v nadvse neprijaznih predelih v osrčju afriške celine, ki pa si jih zaradi različnih ekonomskih pričakovanj lasti marsikdo iz okolice, pa tudi od drugod po planetu. In pri uresničitvi teh lakomnih interesov se niti slučajno ne ozira po željah in potrebah lokalnega nomadskega prebivalstva - Tuaregov, pripadnikov ljudstva Kel Tomashek. Konflikt je seveda nujen; konflikt je seveda trajen, saj pravičnega boja v izrazito podrejenem položaju ni mogoče izbojevati. Stanje, ki se vzpostavi, je nepretrgan konflikt z vsemi, ki te obdajajo, pa naj si bodo od drugod ali pa tvoji sosedi; naj bodo črni ali beli. Konflikt, ki se izraža na vseh ravneh in v vseh pojavnih oblikah skupnega življenja; tudi v glasbi. Konflikt, ki je med drugim v zadnjih treh desetletjih pognal Tuarege k sklepanju različnih zavezništev in s tem na potovanja od enega potencialnega zaveznika in zatočišča k drugemu na povsem drugem koncu sahelskih prostranstev. Dokler se niso ob tem izoblikovali samozavest, samoprepoznavanje, pogum za soočenje s tistimi, ki te ogrožajo, ki te poskušajo izriniti. Boj je bil političen, vojaški in kulturen. Ta trenutek kaže, da je bil uspešen; dobljen pa zagotovo ni. A če ne drugega, je na površje naplavil tuareško glasbeno skupino Tinariwen, ki nam je s prvo ploščo The Radio Tisdas Session ponudila najbolj čaroben puščavski blues do sedaj; tisti blues, ki smo ga sicer že izkušali z Alijem Farko Tourejem in nasledniki; tisti blues, ki je bil prisoten v otožnih solističnih eskapadah korista Toumanija Diabateja in kitarista Kanteja Manfile, pa v otožnih tradicionalnih skladbah mavretanskih in čadskih griotov. Vse to je v glasbi Tinariwen, le da je čarobno premaknjeno v sodobnost, vendar zapuščeno sredi puščave. Kot modre nočne podobe članov sredi peska ali med počitkom v beduinskem šotoru s kalašnikovko prek ene in kitaro prek druge rame.

O Tinariwen je že s pomočjo dostopnih virov mogoče pisati pustolovske romane. Tokrat nam seveda ne gre za to. Predstavljamo samo njihov prvi mednarodni javnosti dostopen album, ki je – razen ene skladbe, ki je koncertna in posneta na festivalu v puščavi v kraju Tin-Essako v Maliju v istem času - nastal v studiu malijske puščavske, Tuaregom trenutno naklonjene radijske postaje Tisdas januarja 2000. Potem ko so Tinariwen dobesedno prepotovali puščavske poti od begunskih taborišč v Gadafijevi Libiji do bojišč na meji z Malijem in Mavretanijo. Tudi v ta projekt so se vpletli člani francoske multikulturne in multižanrske glasbene falange Lo'Jo, zato ga je na koncu lahko ugledala tudi mednarodna javnost. Kakšne pa so te povezave, boste lahko videli in slišali v zelo izjemni ponudbi letošnje Druge godbe, ko se bodo na isti večer na istem odru ljubljanskih Križank eden za drugim in potem eden ob drugem pojavili Lo'Jo, Gangbe Brass Band in Tinariwen. Izjemen, svež, pogumen – a žal dobesedno krvav projekt.

Zoran Pistotnik