Letnik: 2002 | Številka: 5 | Avtor/ica: Jane Weber

JUNIOR WELLS

Live Around The World: The Best Of

Columbia/Dots, 2002

Junior Wells je umrl kmalu po ljubljanskem koncertu leta 1996. Posnetki s te turneje so pred kratkim izšli pri veliki založbi Columbia, med njimi je tudi skladba Sweet Sixteen, ki jo je na koncertu v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma na trak zapisal Zoran Crnkovič - in po zvočni kakovosti močno izstopa. Wells je v drugi polovici štiridesetih let osvojil čikaško glasbeno sceno. Kot nadarjen orgličar in humorist si je kmalu pridobil naklonjenost uglednih bluesovskih glasbenikov, kot so bili Tampa Red, Big Maceo in Sunnyland Slim. Sodeloval je s številnimi znanimi glasbeniki, pomembno je njegovo sodelovanje z Muddyjem Watersom, še bolj pa s kitaristom Buddyjem Guyem. Z njim je leta 1965 posnel album Hoodoo Man Blues, ki še danes velja za merilo pravega čikaškega bluesa, v veliki meri pa tudi napoveduje konec njegovega zlatega obdobja. Wellsova diskografija je obsežna in zanimiva. Na tem mestu pa ob novem koncertnem albumu bežno preletimo še vsebino pevčevih zadnjih albumov.

Wells je v obdobju pred smrtjo snemal za znano avdiofilsko družbo Telarc, zato so njegovi zadnji albumi po tehnični plati izjemno zanimivi. Leta 1993 je pod producentskim vodstvom Johna Snyderja in Michaela Bishopa posnel album Better Off With The Blues z znanimi bluesovskimi skladbami v novejši preobleki. Producenta sta imela srečno roko pri izbiri odličnih spremljevalnih glasbenikov. K sreči je bil na snemanju tudi Buddy Guy. Wells na albumu Better Off With The Blues predstavlja posodobljeno obliko bluesa, ki je bila v modi v sedemdesetih letih, ko so sloveli kitaristi v herojskih rockovskih skupinah, ki so se naslanjale na bluesovsko izročilo. Skupine, kot so bile Allman Brothers Band, Lynyrd Skynyrd in Marshall Tucker Band, so blues povzdignile na glasbeni Olimp. V naslovni skladbi Better Off With The Blues se poleg Juniorja Wellsa odlikuje Buddy Guy; neutrudno in domiselno dopolnjuje Wellsovo petje, v solih pa izvirno in igrivo izpopolnjuje preprosto bluesovsko obliko. V skladbi Honest I Do Jimmyja Reeda je v ospredju Wells; s petjem in igranjem na orglice mu je uspelo ponazoriti temačno polnočno razpoloženje, značilno za Reedovo glasbo. Način, kako brezhibno posneti in producirati album bluesa, se je obnesel, zato so leta 1995 pri Telarcu izdali drugi album Juniorja Wellsa z naslovom Everybody’s Gettin’ Some. Producenti so zbrali še bolj zvezdniško zasedbo z Bonnie Raitt in Carlosom Santano na čelu. Pri tem projektu blues ni bil več najpomembnejša prvina, vse je bilo podrejeno tehnični in zvočni popolnosti in po tej strani plošči ni kaj očitati. Producenti so nekoliko bolj eksperimentirali in tako ustvarili nenavadno kombinacijo vrhunskega zvoka z zelo modnimi aranžmaji, ki so bolj kot za udarni čikaški blues značilni za ekscentrične avdiofilske družbe iz Kalifornije. Kljub vsemu so glasbeniki, večinoma stari prekaljeni mojstri, uspešno opravili svojo nalogo. V skladbi Get Down je svoje znanje pokazal Carlos Santana in dal s kitaro glasbi nekoliko drugačen zvok, kot ga je navadno prispeval Buddy Guy. Skladba Use Me izpod peresa Billa Whitersa je občuten funky blues, ki pa mu je Junior Wells še danes kos brez večjega napora. Wells se je v dveh skladbah na albumu Everybody’s Gettin’ Some spomnil izvirnega podeželskega bluesa iz Delte Misisipija, kakršnega so v tridesetih letih igrali Son House, Robert Johnson in Charley Patton. V skladbi Don’t You Lie To Me spremlja Juniorja Wellsa Sonny Landreth; igra na glasbilo, značilno za tak blues, na kovinsko kitaro National steel. Prav presenetljivo je, koliko različnih slogovnih področij v bluesu Wells z lahkoto obvlada in s kako lahkoto se je iz velemestnega pevca prelevil v farmarja, ki je zvečer igral na verandi s hipotekami obremenjene hiše. Na albumu Come On In This House - ta je izšel leta 1996 tudi pri Telarcu - je producentsko delo znova vodil John Snyder. S precej okusa, brez pretiravanja in z globokim razumevanjem bluesovskega razpoloženja sta z Juniorjem Wellsom posnela zelo prepričljiv prerez modernega bluesa, ki se vrača h koreninam. Tehnična popolnost je v tem projektu v službi glasbe, to pa daje albumu še več privlačnosti. Poleg zanesljivega in dinamičnega petja Juniorja Wellsa ga odlikuje še igranje cele vrste odličnih mladih kitaristov, pa tudi nekaterih napol legendarnih glasbenikov, ki so igrali z največjimi imeni povojnega bluesa. Bob Margolin je igral z Muddyjem Watersom, Sonny Landreth je legenda cajuna, glasbe iz Louisiane, Alvin »Youngblood« Hart in Derek Truck pa sta mlada, uveljavljajoča se glasbenika. Izkušnje in mladostna zagnanost so dobra kombinacija, ki skoraj vedno obrodi sadove. Med bluesovskimi glasbeniki je imela vedno pomembno vlogo akustična ali električna slidovska kitara. V zadnjih dveh letih pa je med glasbeniki in producenti vzbudila izjemno pozornost posebna različica kovinske kitare. Največje zasluge za to ima Jerry Douglas. Z virtuoznim igranjem na dobro je postavil nove meje zmogljivosti glasbila. Slidovski kitaristi so zaradi povečanega zanimanja za dobro vedno bolj iskani. Prav na snemanju albuma Come On In This House je Wellsov producent Snyder zbral same slidovske kitariste. Najmlajši med njimi je bil tedaj šestnajstletni Derek Trucks. V skladbi I’m Gonna Move To Kansas City je misel o prepletanju mladostne zagnanosti in izkušenosti starejših glasbenikov najlepše izražena.

Koncertna plošča je v prvi meri pomemben zvočni dokument o koncu neke glasbene kariere, saj je negluhim jasno, da Wellsova glasba v zadnjem obdobju ni bila niti približno tako močna kot pred leti. Izvedbe so izjemno podobne tistim z ljubljanskega koncerta. Nekatere so razmeroma prepričljive, v drugih se Wells izgubi v cmokanju (kot bi želel oponašati zadnje vzdihljaje Johna Leeja Hookerja), zelo pa niha tudi intenzivnost igranja spremljevalne skupine. To je torej plošča za najbolj goreče ljubitelje orgličarskega bluesa, čeprav tudi orglice nekoč velikega mojstra v glavnem hropejo. Zanimivo je slišati, kakšen repertoar je imel Wells na zadnjih koncertih, med moje favorite pa sodi skladba Broke and Hungry. Wellsove korenine pač velikokrat sežejo do starega bluesa iz Misisipija (legacyrecordings.com).

Jane Weber