AMALA, ESMA REDŽEPOVA TEODOSIJEVSKA

Cankarjev dom, Ljubljana, 9. 4. 2002

Svetovni dan Romov (8. april) je izvrstna priložnost za evropske lepe duše, da si dajo duška z daritvijo kakšne kulturne prireditve, z medijskim leporečjem in morebiti celo s kakšno prijazno gesto dušebrižniške pomoči, potem pa lahko preostalih 364 dni nanje v najboljšem primeru preprosto pozabijo. Bog ne daj, da bi jim priznali status manjšine ali da bi jim dali preveč besede v občinskih svetih! Naj ostanejo tam nekje daleč, v gozdu, če je le mogoče, samo da niso in nikoli ne bodo neposredni sosedje. Resnico vsakdanjega sovraštva, prezira in nestrpnosti kompenzirajo z orientalističnim navduševanjem nad »naravno« pristnostjo njihove glasbe in nad »vrojeno« zmožnostjo, da v glasbi brezmejno uživajo, kar njim, civiliziranim Evropejcem, ni več dano.

S takšnimi mislimi sem stal v dolgi vrsti pred blagajno Cankarjevega doma, tik pred začetkom koncerta romske dive Esme Redžepove – za tistimi, ki so še upali, da se bo zgodil čudež in se bodo od nekod pojavile kakšne čudežno vznikle vstopnice za koncert. Razprodana dvorana ni bila nobeno presenečenje. Večina je vedela, da jih čaka Dogodek.

In res.

Imer Traja Brizani je izsanjal svoje sanje. Amali je dodal komorni orkester, spremljevalne glasove in nekaj gostov ter kot odločni dirigent vodil predstavo z basom in glasom. Še najbolj me je navdušil komorni orkester, ki je godel z vidnim žarom, četudi njegova vloga v orkestraciji ni bila dovolj poudarjena, kar še posebej velja za trobila. Jazzovski glasbeniki Amale so svoje parte odigrali profesionalno, a so dali vedeti, da bi bilo iz njih mogoče iztisniti tudi kaj več, če bi jih dirigent le znal prav priviti. Vokalni kvartet je dobro zapolnil zvočno sliko, ki je bila osrediščena okoli Brizanijevih ritmičnih zamisli.

Posrečena mešanica jazzovske in komorne orkestracije je dopolnjevala Brizanijeve avtorske zamisli in nekatere romske zimzelenčke – v glavnem je sledila preverjenim prijemom romske popularne glasbe iz nekdanje Jugoslavije. Celoten učinek nastopa je bil zelo zadovoljiv. Slovenski glasbeniki in glasbenice si – podobno kot občinstvo – očitno umišljajo, da je romska glasba nekaj posebnega in da jo »prav« igrajo samo Romi. Imer Brizani se je tega predsodka lotil z druge strani: (evropska) romska glasba je del evropske glasbene zgodovine in jo je mogoče učinkovito prenesti iz romskega geta tudi v komorne in jazzovske sfere. Na koncu seveda ugotovimo, da poanta ni v tem, da bi romsko glasbo (po nepotrebnem) »estetizirali« (ali »kultivirali«), temveč v tem, da je sam glasbeni elitizem nepotrebna vrsta getoizacije. V obdobju brstenja hibridnih kultur je povsem vseeno, kdo igra kakšno glasbo in kakšne prijeme pri tem uporablja, enako nepomembno pa je tudi, če glasbo pojmujemo kot »romsko« ali »elitno«. Bistveno je, da v njej znamo uživati sami – brez nepotrebnih šolskih ali mnenjskih posrednikov.

Zaradi specifične hibridnosti – in, morda še pomembneje, iskrive neposrednosti in privlačne preproščine – nastopa Amale so prvi takti nastopa Ansambla Teodosijevski na prvi posluh zveneli kot godba s povsem drugega sveta. A je kasneje postalo jasno, da muziciranje virtuoznih makedonskih mojstrov v celoti temelji na skrbno premišljenih in dodelanih aranžmajih pokojnega Steva Teodosijevskega.

Klarinetist Sami Zajirovski, trobentar Zahir Ramadanov, tarabukist in bobnar Eljam Rašidov, harmonikar Simeon Atanasov in klaviaturist Elvis Huna so godli v najvišji možni prestavi. Hitro, dinamično, virtuozno, a obenem sproščeno, veseljaško in igrivo. S prvimi takti so – vse do konca – držali občinstvo v mezincu. Ko se je instrumentalistom pridružila še Esma Redžepova z neskončno raztegljivimi odtenki vokalnih mojstrovin, je postalo jasno, da bo sledil dogodek, kakršnih je bilo doslej na naših odrih malo. Podobni mravljinci so nam morda lezli po telesu pred časom kvečjemu ob nastopu kakšnega Nusrata Fateha Alija Khana. Ojej!

Ničesar ni bilo preveč, ničesar premalo. Odlično usklajenost med instrumentalnim muziciranjem in glasom je dopolnjevalo suvereno gibanje in poplesavanje življenjske energije polne Esme Redžepove. Ko je med virtuoznim skečem muzikantov, ki so si izmenjevali glasbila in še naprej vzdrževali peklenski tempo, sestopila med občinstvo, je v parterju zavladala prava evforija. Stoli so postali odveč. Z glasom, ki je segal od nežnih registrov do očarljivega in virtuoznega vokaliziranja ter mojstrskih fortisimov, nas je očarala in začarala že prej, toda s pojavo, ki je izžarevala nezgrešljivo karizmo, nas je dokončno omrežila šele na koncu.

To je bil izjemen dogodek, pred katerim se besede umaknejo v molk občudovanja.

Rajko Muršič