BELLE AND SEBASTIAN

Alcatraz, Milano, 16. 4. 2002

Čeprav so Belle and Sebastian pravi ljubljenčki nekaterih krogov odjemalcev popularnih godb, je obenem res, da je njihov »crowdpleasing« popolnoma samosvoje »sorte«. Pravšnje dokaze smo zlahka zbrali na poslednjem koncertu spomladanske evropske turneje (prve po daljšem času), ki se je zgodil v Milanu. Na kaj mislim? Izhajam predvsem iz lastne osuplosti, da ne rečem ganjenosti ob opazovanju obrazov okoli sebe; ljudi, ki v zame nepričakovani zamaknjenosti, »contezzi«, z nasmeškom spremljajo bend tam gori na odru in si v brado zgolj prišepetavajo besedila komadov, ki jih bend preigrava. Da jih poznajo, jim bereš z ustnic. In nič, komaj kaj vpitja (in še to prihaja iz ust maloštevilnih, hormonsko »naspidiranih« mladcev), prej je slišati nenehne pozive prisotnih k tišini, češ, bodite tiho »ta glasni«, da bomo bolje slišali. Fox in the snow je že eden od takih trenutkov, ko se ozračje umiri celo do te mere, da se vanj med harmonijami in prepevanjem Stuarta Murdocha prebije ogoljeni šum prižgane »feršterkerije«. Kljub tej decibelni goloti pa godba funkcionira, zvok je izvrsten, že znamenito večglasno petje članov pa je primerljivo z natančnostjo petja dobro izurjenega zbora.

Če naj bi bili Belle and Sebastian po lastni refleksiji »produkt pokvarjenega kapitalizma«, je v resnici videti, da se mu še zmerom dobro upirajo, četudi očitno postajajo veliki: tako rekoč tisoč ljudi v Alcatrazu - potem ko so v minulih treh dneh že igrali v bližnjih italijanskih mestih - da slutiti, da so Belle and Sebastian vsaj v nekaterih delih sveta začeli presegati domene in omejeno popularnost alternativnih godb. Ta njihova rast seveda pomeni nadaljnjo komercializacijo medijskega in popularnega zanimanja zanje, a sedemčlanski glasgovski orkester se v tem že nekaj let dobro znajde in si ne pusti do živega. Tokrat so svoje drobceno, a nadvse simpatično uporništvo pričarali s povabilom »posebnemu gostu«, da ne rečem zvezdi, ki je nastopil v ogrevalnem delu koncerta. Eugene Kelly, večini prisotnih očitno neznana »zvezda« neke lokalne škotske scene, je dajal vtis, kot da je na oder padel iz čisto drugega filma. Stari dolgolasi »hipač« s kitaro, ki brenka in s hrapavim glasom prepeva povsem nepomembne in dolgočasne zvarke, je res lahko razdražil prisotne, ki so komaj čakali, da se sname z odra. Ampak kaj: mar nas niso Belle and Sebastian vedno očarali ravno s prepevanjem zgodb o takih, napol »zabluzenih«, od večine sveta pozabljenih lokalnih »junakih«, ki jih je treba ljubiti že zato, ker si upajo biti svoji? Subverzija je bila tudi tokrat popolna. Belle and Sebastian so zakon.

Katarina Višnar