Letnik: 2002 | Številka: 5 | Avtor/ica: Katarina J.

BRINA and STRING.SI

Cankarjev dom, Ljubljana, 23. 4. 2002

Slovenski hram kulture nas ima rad. Njegovo poslanstvo (ali natančneje – poslanstvo programskih vodij) ni zgolj zabava množic, ampak in predvsem vzgoja ter izobraževanje neukega ljudstva. Željo po sproščeni percepciji in recepciji glasbe (kakršnekoli naj-si-že-bodi) ubijajo toga pravila uglednih koncertnih dvoran. Kjer so zaželene gala večerne toalete, zapovedani metuljčki in priklončki, nadvse vljudno pa je odsvetovan vsakršen nekonformizem. Do tod vse lepo in prav. Vendar pa se cankarjancem očitno zatakne ravno na tej točki. Pri lansiranju popularne kulture namreč, ki požira vse več programske sheme, namenjene »resnim« zadevam. So pač »poštekali«, da ga ni čez dober šovbiznis. Pa še blagajne lepše cingljajo, kajneda? Spati pa mi ne pusti dejstvo, da so ravno pri takšni prezentaciji najbolj »usekali mimo«. Razlogov je več, tisti, ki najbolj glasno tuli v Luno, pa je gotovo ta, da urbanizirana popularna, množična ali, če hočete, neelitistična kultura zahteva popolnoma drugačno komunikacijo s prostorom samim, da o spontani in aktivni interakciji med publiko in izvajalci niti ne govorim. Že zato, ker je nujen predpogoj njenega življenja prav vitalnost – nekakšen kanon spremenljivosti ter prilagodljivosti v nenehni reprodukciji gibno-zvočnih podob. Izolacija stika med poslušalcem, gledalcem in med izvajalcem tako krši zapovedi »ljudskega« vedenja, ki jih taka oblika kulturnega izraza predpostavlja. In če govorimo o »elitnih« koncertih slovenske ljudske ali etno godbe in podobnega, je ta paradoks še bolj očiten. In bolj boleč. Pa smo spet tam, kjer ni muh. Pardon, kjer ne smejo brenčati, drugače se glasbena integriteta, ki jo »crkljajo« poustvarjalci ljudskega, nevarno zamaje. No, smo že blizu. Toplo, toplo ... vroče! Grenki izbruhi pišoče so privreli na plan na včerajšnjem koncertu obetavne pevke Brine Vogelnik, ki je tokrat združila moči z goslačema in godalcem z imenom String.Si, umanjkala pa nista niti napovedana gosta. Da je bil prvenec Graščakinja predstavljen tam, kjer se spodobi in je pravično. V srčiki slovenskega kulturnega dogajanja, kjer se resnobnost brati z vzgojno-izobraževalnim poslanstvom. To pa je kroničen hendikep tudi ljudske preporodne glasbe pri nas. In omenjeni dogodek me žal ni prepričal v nasprotno. Malo in neudobno okroglo Štihovo dvorano je poleg nekaj somišljenikov, opazovalcev in akterjev SLOfolk scene napolnila ljubljanska srednješolska mladež, ki očividno tam ni bila po svoji volji, ampak »na komando« naprednih »ljudsko« navdahnjenih učiteljic. Da bi se naša preljuba mladina lahko na lastne oči in ušesa prepričala, »kva dugaja« z etno muziko. Rezultat je bil pričakovan: mobiji so veselo peli, stoli so se majali, fantiči in dekline pa sprehajali sem ter tja in se prešerno krohotali, skratka, najedali koncentracijo benda ter dražili publiko. Spet smo pri glasbeni vzgoji – vseh nas, ki nam je tovrstno socializacijo krojila spontana igrivost bodisi rokenrola, panka in rejva. Pa mame, ki so pele uspavanke. Sedaj pa nas skušajo prepričati, da je »ljudska« glasba smrtno resna zadeva, vredna našega najglobljega spoštovanja. In zahteva temu primerno slovesno držo. Dajte no! Še dobro, da je Brina tudi sama razigran deklič in dramatičnost ljudskih balad spretno ter okretno poveže v trikotnik gib-zvok-beseda. Animacijo lutk je tako skorajda dobesedno zvedla na svoje gibko telo, koketirala s sedečimi in razbila statično monotonijo. In če so se glasbeni aranžmaji Vlada Batiste na nosilcu zvoka izkazali kot inovativni (vsaj kolikor je za godalni trio mogoče), saj omenjeni skladatelj eksperimentira s perkusivnimi načini igranja na godala, kjer violina postane tudi spremljevalni instrument v funkciji kitare, klavirja in bobnov, so se v koncertni izvedbi pokazali kot pomanjkljivost, ki pesti večino klasično izobraženih glasbenikov. Govorim o notifiliji, pretirani zavezanosti notnim zapisom, kar improvizacijo onemogoča tam, kjer leži bistvo ljudskih godb – v dinamiki. Nenehno širjenje repertoarja in vpletanje zvočne izraznosti raznolikih glasbil in vokalnih tehnik je - skupaj z »daj-dam« vezjo - skrivna formula dolgega življenja prenovljene glasbene tradicije. Da ne postane muzejski eksponat v galeriji zvoka - mrtva, distancirana in prav po pedagoško pokroviteljska: »Nu, tako poglejte no, kak' so včas' živel' ino si kratek cajt delal'!« In šegava priredba rezijanske Gore Banerine (ki je sicer ni na plošči) nas je prepričala, da ste na dobri poti!

Katarina J.