Charles Lloyd

Meditacije za tenor saksofon

Lloyd je v šestdesetih letih vodil eno od najbolj priljubljenih jazzovskih zasedb, in čeprav je bila njegova glasba vedno precej melodična, je ni nikoli razvodenil in popreprostil, a vendar se je prijela vsaj za nekaj let, in to v času, ko je bil jazz na splošno vse prej kot popularen.

Okoli leta 1967, 1968 se je v glasbi spreminjalo in dogajalo mnogo stvari. Ena je bila glasba Charlesa Lloyda, ki je postal zelo priljubljen. Ko je bila njegova skupina na vrhuncu, je vključevala Jacka DeJohnetta in mladega pianista z imenom Keith Jarrett. Lloyd je bil vodja, toda ta fanta sta poskrbela, da je glasba zares zaživela. Igrali so mešanico jazza in rocka, zelo ritmično glasbo. Charles nikoli ni bil kaj prida instrumentalist, vendar je imel na saksofonu poseben zvok, ki je bil nekako lahkoten in lebdeč in je šel dobro skupaj s tistim, kar sta pod njim in okoli njega počela Keith in Jack. Njegova glasba je bila nekaj let zelo priljubljena, zato so mnogi postali pozorni nanjo. Najini skupini sta proti koncu leta 1967 ali na začetku leta 1968 skupaj nastopali v Village Gatu. Fant, lokal je bil nabito poln. Jacka sem poznal, ker je nadomeščal Tonyja, in kadar je bila v mestu Charlesova skupina, sem jo šel tja poslušat. Začel me je obtoževati, da mu hočem speljati glasbenike. Charles ni bil prav dolgo naokoli, vendar je takrat, ko je bil na vrhuncu, zaslužil cel kup denarja. Slišim, da je bogat in da danes prodaja nepremičnine, torej je še močnejši.

Miles Davis

Ta zapis zgovorno pripoveduje o tem, kako hudoben in nepravičen je lahko Davis v Avtobiografiji, zlasti kadar gre za ljudi, ki so se mu po pomembnosti kadarkoli v življenju približali, ga dosegali ali, bog ne daj, celo prekašali. In naj se sliši še tako nenavadno: ob koncu šestdesetih let minulega stoletja se je dogajalo prav to. Kvartet saksofonista in flavtista Charlesa Lloyda je postal izjemno priljubljen. Tako zelo priljubljen, da je lahko tekmoval s samim velikim magom Milesom Davisom in postal ena prvih jazzovskih zasedb, ki je plošče prodajala v milijonski nakladi. Redno je, skupaj z rockerji, kot so Grateful Dead, Jefferson Airplane, Janis Joplin in Jimi Hendrix, nastopala v palači rocka, v Fillmore Westu v San Franciscu, in bila menda prva ameriška jazzovska zasedba, ki so jo povabili v Sovjetsko zvezo, kjer je celo posnela odlično koncertno ploščo.

Charles Lloyd se je rodil leta 1938 v Memphisu in zelo mlad odkril saksofon. Kot najstnik je nastopal na memphiški klubski sceni in spremljal take legende rhythm and bluesa, kot so Howlin' Wolf, Bobby 'Blue' Bland, Johnny Ace in B. B. King. Pri osemnajstih se je preselil v Los Angeles in študiral na tamkajšnji University of South California, kjer je iz glasbe tudi magistriral. Postal je del brsteče klubske jazzovske scene Zahodne obale ter se družil z Ornettom Colemanom, Scottom LaFarom in Charlijem Hadenom. Leta 1960 se je preselil v New York in v zasedbi bobnarja Chica Hamiltona zamenjal slovitega Erica Dolphyja, nato pa se je leta 1964 pridružil tedaj zelo priljubljenemu Julianu 'Cannonballu' Adderleyju.

Pod svojim imenom je prvikrat snemal leta 1964 za Columbio in s sodelavci, kot so kitarist Gabor Szabo, kontrabasist Ron Carter, pianist Don Freidman ter bobnarja Roy Haynes in Tony Williams izdal dva albuma, Discovery in Of Course, Of Course. Leta 1966 je sestavil zasedbo, ki je bila v vseh ozirih zvezdniška. Sestavljali so jo povsem mladi, toda izjemno nadarjeni glasbeniki, kontrabasist Cecil McBee, bobnar Jack DeJohnette in pianist Keith Jarrett. Ko je Lloyd leta 1966 to zasedbo pripeljal na jazzovski festival v Montereyu, ni nihče vedel, kaj lahko pričakuje. Toda vsi so bili navdušeni - in plošča Forest Flower (Atlantic) je dokument njihovega nastopa. Pravzaprav je težko verjeti, da so tako mladi glasbeniki, ki so bili skupaj manj kot leto, lahko ustvarili jazz, ki je bil tako daljnosežen in nesporno prefinjen, tako bogat, pa vendar dostopen. Lloyd je v glasbi združil avantgardno svobodo, impresionistične harmonije, elemente tega, kar danes imenujemo “svetovna glasba”, in različne variante rockovskih ritmov. Mešanica je na poslušalce delovala kot klic siren. In, kot pravi Tom Conrad, glasba je imela še eno lastnost, ki morebiti pomaga pojasniti fenomen plošče Forest Flower: hipnotično, lirično intenzivnost, ki je slišati kot ... zamaknjenost. Generacije cvetja morda res ni posebej navduševal jazz, zato pa jo je gotovo zamaknjenost, Lloyd pa je doživel za jazzovskega glasbenika eno najredkejših izkušenj. Postal je zvezdnik. In nato na vrhuncu uspeha odšel. Za dve desetletji se je skoraj povsem umaknil.

“Ko sem imel prvi kvartet, sem mislil, da lahko moja glasba spremeni svet. Ko sem spoznal, da sem se motil, sem se odpravil na dolgo potovanje ter skušal spremeniti svoj značaj in se preobraziti,” je povedal v intervjuju sredi devetdesetih let. Lloyd je šel iskat “notranje življenje”, ki ga je izgubil v desetletju nenehnih turnej. Meditiral je v Malibuju, preučeval vzhodnjaško religijo in filozofijo v Bug Suru ter se sprehajal po gozdovih. Še vedno je igral na tenorski saksofon in flavto, vendar komaj kdaj javno.

Leta 1981 pa se je na dolgo pot iz rodne Francije v Big Sur odpravil izjemni pianistični talent, sedemnajstletni Michel Petrucciani, ki je doma slišal Lloydove zgodnje plošče. Danes žal že pokojni pianist je imel redko bolezen kosti in je bil hudo hendikepiran, toda, kot pravi Lloyd, “na klavir je igral kot božanstvo”. Petrucciani ga je osupil kot pianist in kot človek, zato je začel z njim spet nastopati na koncertih in snemati plošče. Kvartet, v katerem sta bila še kontrabasist Palle Danielsson in bobnar Son Ship Theus, je odigral dve evropski turneji in posnel prav tako dve dobro sprejeti koncertni plošči, nato pa, ko je šel Petrucianni po svoje, prav tako nenadoma spet razpadel. Lloyd se je spet umaknil v samoto. Toda pred koncem osemdesetih let se je znova pojavil. Lloydov prijatelj in manager Stephen Cloud pripisuje odločitev o vrnitvi temu, da je Lloyd skoraj umrl zaradi težav s prebavili. “Nekaj ur je bil v kritičnem stanju,” pripoveduje Cloud. “Ko si je opomogel, je prišel iz bolnice odločen, da se znova posveti veliki tradiciji, umetnosti jazza.”

Sestavil je nov kvartet, v katerem sta bila poleg Danielssona še dva Skandinavca, pianist Bobo Stenson in bobnar Jon Christensen, ter začel, morda nekoliko presenetljivo, snemati za münchensko založbo ECM. Manfred Eicher je podpis pogodbe z Lloydom takole opravičil: “Resnično sem prepričan, da gre za prečiščeno bistvo tega, kar bi morala biti glasba. Nobenega mesa ni več, ostale so samo še kosti.” Na prvi pogled nenavadna izjava dobi več smisla, če poslušamo Lloydovo glasbo in poznamo njegova stališča o glasbi. Danes ga ne zanima več, kako v glasbeni obrti kaj doseči, ampak samo še njeno bistvo. To je gotovo povezano z dolgoletnim preučevanjem vzhodnjaških religij in meditacije.

“Zame je bila glasba vse. Bila so moja vrata v višjo zavest. To, kar slišim in čutim, nima več zveze s tehniko in s tem, da sem glasbenik. Bolj gre za ... podeljevanje nečesa. Ko začneš igrati na neko glasbilo, bi moral igrati dolge tone, tako da lahko nadzoruješ vse, od trojnega pianissima do forteja in spet nazaj brez vibrata. Začneš preprosto ... samo z zvokom. In zdaj sem na tej stopnji svojega življenja, ko skušam igrati dolge tone ... skušam priti do bistva tona.” Lloydovo neskončno potrpežljivost pri iskanju tega bistva je mogoče slišati na albumih Fish Out Of Water (ECM/Statera, 1990), Notes from Big Sur (ECM/Statera, 1992) in The Call (ECM/Statera, 1994). Vse tri so podobne vmesnim postajam na poti do končnega cilja, čeprav vsaka prinaša nekaj novega in je vsaj za odtenek prepričljivejša od prejšnje, toda vse so samo napoved, obljuba tistega, kar bi šele lahko prišlo. In tudi je. Leta 1997 s ploščo Canto (ECM/Statera), pa tudi z vsemi naslednjimi.

“Imel sem srečo, da sem igral z odličnimi glasbeniki, da sem jih poslušal vsak večer. Ne govorim toliko o avtorstvu. Gre bolj za posamezni dar. In če tega pomešaš z veliko ljubezni, se na neki ravni vse skupaj združi in postane božanski dar,” pripoveduje Lloyd, ko se spominja Ornetta Colemana, Erica Dolphyja in Charlieja Hadena iz Los Angelesa, Johna Coltrana in Colemana Hawkinsa iz New Yorka ter Duka Ellingtona, Johnnyja Hodgesa in Harryja Carneyja iz Antibesa. “Vsi ti veliki mojstri, ki sem jim služil in igral z njimi, živijo v meni. Stojim na njihovih ramenih, vsi so me navdihovali. Skozi vse to teče skupna nit. Vse te velike mojstre vidim kot modrece. Prinašajo nam eliksirje in resnico. Koliko ljudi mi je pomagalo. Tudi sam moram služiti glasbi. A še vedno nimam zvoka, ki ga slišim.”

Težko si je predstavljati, da bi bil nenehni iskalec Charles Lloyd sploh kdaj lahko zadovoljen. Toda zelo zadovoljni so njegovi poslušalci, ki jih je iz leta v leto več. Lloydova glasba je po Cantu dosegla nove vrhunce na plošči Voice in the Night (ECM/Statera, 1999), na kateri je klavir nadomestil z odličnim kitaristom Johnom Abercrombijem, za bobnarja pa je spet dobil starega prijatelja Billyja Higginsa. Z isto zasedbo in za dodatek še z mladim pianistom Bradom Mehldauom pa je leta 2000 posnel veliko mojstrovino The Water Is Wide (ECM/Statera) in njeno nadaljevanje Hyperion With Higgins (ECM/Statera, 2001). Zlasti prva se zdi kot uresničitev vseh Lloydovih želja glede zvoka in lahkotnosti igranja. Povsem neverjetno je, kako izčiščeno preprosti in osupljivo lepi sta izvedbi uvodnih skladb s plošče, znanega standarda Georgia in otožne irske balade The Water Is Wide. Čeprav je nevarnost povsem baladne plošče v tem, da lahko zaradi počasnega tempa izgubi dinamiko, je Lloyd v interpretacijah povsem suveren. To gre pripisati predvsem dejstvu, da njegov kristalni, presojni, zračni in šepetajoči zvok, ki očara še tako izbirčnega poslušalca, vseskozi ohranja napetost in razbeljeno jedro, ki se skrivata pod tenko povrhnjico. To samo dokazuje, da gre za enega največjih živečih klasičnih mojstrov tenorskega saksofona.

Toda še bolj razveseljivo je, da je tudi na vrhuncu ustvarjalnih moči. “Ne vem, zaradi kakšnega razloga sem bil blagoslovljen s tem, da sem dobil saksofon, ki je moj podaljšek. Kadar ga držim, se nekako spremenim v celoto. Ko včasih igram, se mi sploh ni treba truditi. Kot da bi prišlo do levitacije ... Vse je brez teže ... vse je lahko ... vse je na svojem mestu.”

Ko sem ga lani jeseni poslušal na koncertu na festivalu Jazz and Wine of Peace v italijanskem Krminu, kjer je nastopil v kvartetu, v katerem so še John Abercrombie, bobnar Billy Hart in kontrabasist Marc Johnson, sem imel priložnost velikega mojstra razpoloženja in bistva glasbe prvič slišati v živo. Lahkotnost, liričnost in mehkoba njegovega zvoka so tako prepričljive, da se zdi igranje na saksofon otroška igra. Kdor je kdaj poskusil, dobro ve, da je za začetnika že kakršenkoli zvok skoraj enak uspehu. Lepoto in izčiščenost, ki ju premore Lloyd, pa dosežejo le redki. Ja, danes je Charles Lloyd zares še močnejši. To najbrž sploh ni slabo, zlasti za “človeka, ki je bogat in prodaja nepremičnine”.

Tudi zato njegovega nastopa na letošnjem jazzovskem festivalu ne bi smeli zamuditi.

Jure Potokar

Viri:

Miles Davis. Avtobiografija. Tangram, 1999.

Richard Cook and Brian Morton. The Penguin Guide to Jazz on CD. Četrta izdaja, 1998.

Tom Conrad, Meditations and Divine Offerings. Down Beat. April, 1994.

J. Potokar. Charles Lloyd v Krminu. Muska, november 2001.

Promo material založbe ECM.

Izbrana diskografija:

Forest Flower/Soundtrack (Atlantic, Rhino)

Fish Out Of Water (ECM/Statera, 1990)

Canto (ECM/Statera, 1997)

Voice In The Night (ECM/Statera, 1999)

The Water Is Wide (ECM/Statera, 2000)

Hyperion With Higgins (ECM/Statera, 2001)