Letnik: 2002 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
Femi Anikulapo Kuti
Z očeta na sina in v svet
Meni znana zgodovina afriške popularne godbe ne ponuja prav veliko epizod, v katerih bi nastopal najprej oče v vlogi glasbenega preporoditelja in uveljavljene mednarodne zvezde, po njegovi smrti pa bi njegov sin hitro, suvereno in skoraj v enakem obsegu zavzel očetovo mesto na domačih in tujih prizoriščih.
Res je, celotna zahodnoafriška griotska tradicija temelji na prenašanju glasbenega znanja iz roda v rod, pa tudi v drugih afriških okoljih je bilo od nekdaj podobno, čeprav morda ne tako dosledno družinsko definirano. Vendar ne poznam nobenega malijskega, gvinejskega, burkinskega, senegalskega, mavretanskega in še kakšnega griota – očeta, ki bi naredil revolucijo v lokalni popularni godbi in z njo mednarodno zaslovel, potem pa bi se z njegovo glasbeno zapuščino uveljavil tudi glasbeniški sin ter jo nadgradil v novo planetarno uspešnico. To je za zdaj zares uspelo le Femiju Anikulapu Kutiju, sinu legendarnega nigerijskega glasbenega in tudi političnega revolucionarja Fele Anikulapa Kutija.
Res je, Femi je imel za to izjemno dobro izhodišče. Bil je praktično od zibke sredi očetovega glasbenega početja, in čeprav je zaradi ločitve Fele in Femijeve matere njuno vsakodnevno druženje v posameznih obdobjih pretrgano, je pričel že zelo zgodaj – čeprav neopazno, v očetovi senci – z njim tudi igrati in pozneje nastopati. Navkljub tej družinski ločitvi je v Londonu leta 1962 rojeni in v Lagosu zrasli Femi v otroštvu in mladosti z očetom preživel dovolj časa, da sta pustili nanj neizbrisen pečat dve njegovi bistveni značilnosti: krvavo resna muzikalnost in brezkompromisni politični aktivizem. Eden njegovih najbolj živih mladostnih spominov je bojda podoba, ko oče paradira s truplom stare matere pred vladnimi poslopji; Felovo mater so ubili med napadom pobesnele vladne soldateske na njegov klub Shrine in neodvisno republiko, ki jo je razglasil okoli tega predmestnega lagoškega svetišča. Zato se je tudi Femi že zgodaj pričel udeleževati različnih oblik političnih protestov in drugih aktivnosti, pozneje pa je bil pobudnik ustanovitve nigerijske organizacije MASS (Movement Against Second Slavery), globoko je vpleten tudi v aktivnosti, povezane z borbo proti aidsu. V zadnjem obdobju očetovega življenja je že prevzemal tudi zahtevnejše naloge v glasbenem svetu, ki ga je Fela ustvaril okoli sebe. Znana je epizoda, ko so sredi osemdesetih let Feli – ne prvič in mislim, da tudi ne zadnjič – na lagoškem letališču preprečili odhod na koncertno turnejo (takrat na Zahodno obalo ZDA) in ga raje pod bizarnimi obtožbami strpali v ječo. Turneje ni bilo mogoče odpovedati, zato se je v zadnji minuti na odru legendarne losangeleške Hollywood Bowl pred štiridesetčlanskim nigerijskim orkestrom Egypt 80 pojavil namesto očeta takrat nekaj več kot dvajsetleten sin in nalogo opravil ob skupnem navdušenju občinstva in orkestra. To je bila seveda najboljša šola za njegovo poznejšo kariero in sedanji izjemen mednarodni uspeh, ki je kulminiral v zadnjih štirih letih, po izidu albuma Shoki Shoki, ter se predvsem Evropi in v ZDA v zadnjem letu povzpel do nikoli pričakovanih višav z zadnjim albumom Fight to Win. “Nikoli pričakovanih” zato, ker je glasbeno rasti v senci tako slavnega ter ustvarjalno in intelektualno močnega očeta zagotovo tudi prekletstvo; ko večina tvojega potencialnega občinstva vnaprej vidi v tebi uspešneža na račun očetove slave in položaja, ki mu je bila pot do vseh ključnih vzvodov mednarodne glasbene industrije zaradi tega olajšana in ki je lahko v najboljšem primeru bled posnemovalec očetovega glasbenega izraza, če se je že za to odločil. V začetku bi bilo bolje, če bi igral obskuren evropski punk, namesto da je nadaljeval lastno ustvarjanje v žanru, ki ga je avtonomno razvil oče: v “afrobeatu”, v tem sočnem, nikoli zares predvidljivem amalgamu sodobnega jazza ter različnih nigerijskih, pa tudi širše zahodnoafriških žanrov in ritmov. Lažje bi se dokazal v prvem. Za to, da je prepričal z lastnim delom v očetovem polju vso tisto glasbeno javnost, ki se je navduševala nad očetovo glasbo, je rabil okroglo desetletje. To dokazuje vrsta izdanih, pa na mednarodnem prizorišču povsem spregledanih albumov tam od konca osemdesetih let do leta 1998, do Shoki Shoki. Jasno, tudi sam se je iskal, tudi sam je bil najprej v žalovalnem šoku po očetovi smrti in nato v dvomu, ali je vredno in ali bo znal nadaljevati tam, kjer je Fela zapustil “afrobeat”. Na srečo je prevladala njegova glasbeniška narava in končno je bila rojena tudi nova nigerijska glasbena zvezda. Po dostopnih podatkih je Femi ustanovil lastno zasedbo Positive Force leta 1986, torej krepko pred Felovo smrtjo (leta 1997) in v času, ko je sicer še nastopal z očetom. Najprej ga je podprla založba MCA s precejšnjim vložkom v promocijo, a tu je nastopilo že prej omenjeno prekletstvo: ne le, da je bil oče še živ, čeprav ne več tako vitalen in glasbeno aktiven, kot prej – Femi naj preprosto ne bi bil pravi, njegova glasba pa naj bi bila nedodelan posnetek očetove. Felova karizma je bila takrat še premočna; prvi poskus ni uspel. Sredi devetdesetih let mu je založba Motown ponudila aranžma pri butični etiketi Tabu. Rezultat je bila Femijev plošča, naslovljena preprosto Femi; dokument, ki so ga slišali le redki. A, kakor koli je to žalostno, Felova smrt je sinu ustvarila potreben manevrski prostor tako v odnosu do glasbene industrije kot do lastne identitete. Jasno je, da je bilo vzpostavljanje prvega lažje, saj so glasbeni mrhovinarji tudi iz tega želeli kovati hiter dobiček. Presenetljivo odlično pa je uspelo predvsem vzpostavljanje drugega, zahtevnejšega. Femi se ni zgolj “šlepal” na ponovno obujenem zanimanju za očetovo glasbo, ampak je v njeni legitimni sledi ponudil avtorsko nadaljevanje, pripravljeno in izvedeno tako, da je v letu dni prepričal izjemno številno množico poslušalcev. Leta 1997 umre oče Fela, leta 1998 izda sin Femi Shoki Shoki. Drugo je že zvezdniška sedanjost ta trenutek ene najbolj vplivnih osebnosti v aktualni afriški popularni godbi. Ta se spet piše Anikulapo Kuti, le ime ima malo drugačno. Začel se je nov krog, ki se za zdaj iz leta v leto spiralno dviga k novim kvalitetam. Vodi ga Femi. Pripeljal ga bo tudi v Ljubljano, za sam sklep letošnjega ljubljanskega festivala jazza.
Zoran Pistotnik
Izbrana diskografija:
No Cause for Alarm (Melodie, 1987)
Wonder Wonder (Motown, 1994)
Femi Kuti (Tabu, 1995)
Femi Kuti and Positive Force (Melodie, 1996)
Shoki Shoki (Barclay, 1998)
Fight to Win (MCA, 2001)