Urbana črnina

Hip hop in naša rodna gruda

Slovenčki imamo “cartkano” navadico, da o sebi radi govorimo v pomanjševalnicah. Naša domovinica, zemljica draga, košček raja pod Triglavom, je majčkena - in prav zato najlepša na vsem svetu. Nas silno majhno številce - zgolj dva milijončka nas je – pa je dobrodošel alibi zaplotništva in zaverovanosti v kvaliteto vsega, kar nastane znotraj meja omenjene deželice.

Posledično je vsaka reč, ki Naši naciji iz takšnega ali drugačnega razloga uspe, absolutno in popolnoma, ja, brez sence dvoma, zgodovinskega značaja, plod tisočletnih sanj in stoletnih odrekanj naših očetov. Kakopak da so že Jalnovih bobrov gospodarji v snu videli odločilen gol Mladena Rudonje v Bukarešti, ki je uresničil tisočletni nogometni sen. Iztok in Svarun sta v vročih poletnih nočeh po popiti medici blodila o zmagi naših hokejistov proti Estoniji s 16 : 0 in o posledični uresničitvi stoletnih sanj o uvrstitvi v elitno divizijo svetovnega hokeja. Da o tem, da sta že Črtomir in Bogomila dvomila v vsiljeno parolo, da je uresničitev slovenske varnostne vizije zapakirana v pakt NATO, sploh ne govorimo, čeprav po drugi strani ne gre prezreti državotvorne, militantno humoristične drže Petra Klepca in Martina Krpana. In seveda prve dame slovenskega hip hopa, Lepe Vide, ki je pustila zamazane bele plenice tam ob morju in srce podarila črnemu zamorcu, ki je prispel iz daljne Afrike. In s tem antirasističnim in antiksenofobičnim dejanjem je anticipirala tisočletne sanjarije mladih artistov po paritvi naše kulture s tisto črno kulturo, torej v štiri osnovne oblike ujeto delovanje mladine v čezocenaskih getih. Pozabimo za trenutek na dejstvo, da se je lepi Vidojki kasneje malo kolcalo po rodni grudi, in se v poslednjem iz letošnje serije člankov o pajdašenju hip hopa z drugimi družbenimi in showbizinisarskimi dejavnostmi posvetimo trenutnim razmeram na slovenski hiphopovski sceni. Naj pred nadaljevanjem bralca opozorim, da gre za izrazito subjektiven pogled na dogajanje, da je pisanje izključno dobronamerno in da je resnica nekje tam zunaj ... Mogoče zelo drugačna od te, ki jo podpisani priobčujem v nadaljevanju. Torej jemljem v roke termometer in merim ...

Založništvo in distribucija

Besedi, ki veliki večini slovenskih produktivnih hiphoperjev zvenita magično, predvsem pa zaudarjata po gromozansko velikih denarjih, sta v naših krajih izključno domena ljudi, ki o hip hopu nimajo pojma. O založniških programih slovenskih založb večinoma odločajo gospodje v srednjih letih, ki so v najboljšem primeru gor rasli ob alternativnem rocku, večinoma pa “poflastem” popu in posladkanih sredinskih različicah rokenrola. Skupaj z zahtevami lastnikov po dobičkonosnosti je omenjana reč pripeljala do kronične gumiziranosti hrbtenice in obračanja plašča po vetru. Govorice, pravzaprav citati založniških kakor “AandR brejnijev”, ki se širijo med hiphopovskimi glavami, v slogu “tole je pa čist drgač od Klemnove plate, tega pa že ne bomo izdal”,zagotovo niso popolnoma iz trte izvite. A uboge birokrate je pač treba razumeti: zakaj bi si zapletali življenje z nepredvidljivimi in neukrotljivimi hiphoperji, če pa pridni sredinskorokerski in kvazipunkovski pobje ter popaste in rokerske kvaziuporniške bejbe z manj vloženega truda v blagajno znosijo več tolarjev. Pa še dve ali tri licenčne ritomigice imamo, in smo ven iz “ta hudega”. Raja pa je še naprej obsojena na srednjeveško distribucijo kulturnih dobrin v obliki šumečih kaset, napečenih diskov in astronomskih računov za internet.

Management izvajalcev

Po drugi strani pa je za tako rekoč nikakršen položaj na slovenskem hiphopovskem trgu še bolj kot omenjena založniška klika kriva sama produkcijska scena. Kot voditelj tedenske radijske oddaje o hip hopu sem v devetih letih le dvakrat ali trikrat doživel, da se je izvajalec pojavil s posnetkom in rekel, da je to posnel in če lahko posnetek zavrtimo – ne glede na kar pogoste pozive po demo posnetkih, ki da bi jih rad zavrtel v oddaji. A mladi pobje so radi že takoj zvezdniki, ki bi jih bilo treba prositi za demo posnetek, še raje pa bi za predvajanje dobili kakšne tantieme. A tako pač ne gre: za začetek bi bilo dovolj, če se ozrete na rokersko sceno, kjer je prav kultura distribucije demo posnetkov v največji meri pripomogla k prepoznavnosti in uveljavljanju posameznih bendov. To, da na hiphoperskem partiju “uletiš” na freestyle session in nabiješ nekaj svojih sklepanih rim, te še ne naredi za izvajalca rap muzike. Relevanten boš takrat, ko boš določeno stopnjo resnosti izpričal s serijo demo posnetkov v vsaj enoletnem obdobju. Na lepe oči še Tinkara Kovač ne dobi pogodbe za ploščo. Razloge za ljubosumno skrivanje komadov in beatov v domačih računalnikih bi bilo vredno podrobneje raziskati, a zdi se mi, da gre del odgovornosti pripisati perfekcionističnim uličnim in medijskim klikam, ki prisegajo na dodelanost in izpiljenost vsega v eter spuščenega materiala in pozabljajo na prvinskost in iskrenost, ki bi morali absolutno vladati nad tehnično popolnostjo izdelka. Od tod do zagrenjenosti artistov ni več daleč.

Artisti, izvajalci

So v vsem konglomeratu odnosov v hip hopu še najbolj “nategovana stranka”. Ko se odločiš, da boš malo bolj resno zarepal, te čakajo: pitbulska egotripaška konkurenca, ki rada meče debele hlode pod noge, vseznalska in obvladaška kritika (ki ji, posipam se s pepelom, pripadam tudi sam), polna praznopametnih besed, nerazumevajoči in svoj prav goneči šefi založb, mama in ata, ki ti ponujata varnejše, perspektivnejše in bolj normalne kariere, frendi, ki tvojim beatom in rimam kimajo, ampak dajo raje 300 tolarjev za pivo kot za vstopnico na tvoj koncert, in stanovski kolegi, ki bi na najbolj izpostavljenem mestu raje kot tvoj videli svoj ego. Čakajo te večno pomanjkanje novcev, prekratke ure v studiu, tonski tehnik in producent, ki ju ne zanima tvoja muzika, ampak tvoja denarnica, koncertni promotorji, ki še za potne stroške komaj zberejo, in bejba, ki ji bo kmalu dovolj tega, da je njen tip luzerski reper. Ampak načrt mora biti jasen: pisati komade, delati posnetke (ne glede na kvaliteto) – čimveč obojega. Posnetke razpečati med prijatelje, znance, opinion leaderje, specializirane radijske oddaje - in nato pobrati vtise, pripombe (tudi zlonamerne) in kritike; zadeve prespati in premisliti, filtrirati, korigirati, znova narediti. Od trepljanja po ramenih in hvale še nihče ni postal velik car. Nato sledi faza kvalitetnega demo posnetka, s katerim gremo do človeka, ki bi bil lahko manager, nato pa jo skupaj mahneta po založbah in distribucijah. Če ne gre, naj te ne zagreni: zapeči diske in jih prodajaj sam. Od hip hopa v Sloveniji ne boš bogat, lahko pa boš zadovoljen, da si naredil nekaj, na kar si ponosen in za čemer lahko stojiš.

Potrošniki

Tudi ti znajo biti “pain in the ass”. Attitude izvajalcev, ki napihujejo ego, je tudi attitude konzumentov, katerih ego potrebuje zaradi manjše realne osnove še več dodatnega napihovanja, da doseže zaželeno raven. Dokler se feni ne bodo zavedali, da celotna reč deluje tako, da jo je treba podpirati z denarjem (kupovati plošče, hoditi na dogodke in koncerte, spremljati zapise v medijih) in s pozitivnim obnašanjem, bo vse skupaj pač teklo po nekih ruralnih zakonih, dokler ne bo celotna scena razpadla na nekaj zanesenjaških frikov. In bo vse tako, kot je bilo pred desetimi leti. Pretepanje na partijih, teženje in poziranje brez utemljenega razloga, izkazovanje pripadnosti kulturi zgolj z “gigadragimi” cunjami in smešnimi pokrivali vodijo v časovni stroj, naravnan vsaj desetletje nazaj, ko je hip hop nabijal le kakšen ducat kadrov ... To mogoče niti ni bilo slabo ... Podpirajmo tiste, ki kaj delajo, s pozitivnim odnosom in z izkazovanjem spoštovanja za njihov trud. Če ne bo partijev, komadov, didžejev, promotorjev ... potem bomo pač ždeli doma, “loadali” ameriške in hrvaške empetrijke in tečnarili, kako se pri nas nič ne dogaja.

Mediji

Tu so buče skoraj najhujše. Hip hop v sredinskih medijih obstaja pretežno kot novica o prestopkih in prekrških ter zločinih raperskih idolov. Hip hop je predstavljen kot muzika za prepotentne najstnike, ki še iščejo identiteto. Hip hop je v medijskih očeh nekaj, na kar naj bi resen človek, ki hodi na delo in je star več kot 22 let, sploh ne pomislil ... Razen če ne gre za remiks novega komada Mariah Carey, ki ima slučajno hiphopovski beat. Zapisi o hip hopu so večinoma prepisi in prevodi ameriških mainstream virov, založniških izjav za tisk in “plonki” izjav z interneta. Raziskovalnega hiphopovskega žurnalizma ni, piše se po liniji najmanjšega odpora. Recenzirajo se samo plošče, ki pridejo v poštni predal uredništva. “Pofl!” In ta “pofl” kreira večinski glasbeni okus.

Sklep

A čeprav je glede na moje pisanje vse skupaj ena velika žalost, je res tudi to, da se reči premikajo na boljše. Vse več ljudi “šteka”, vse več mulcev, ki je raslo ob hip hopu, prihaja do možnosti sodelovanja z mediji in objavljanja v njih. Vse več artistov razmišlja s trezno glavo, ko sklepajo posle, in strastno, ko je treba vreči besed v mikrofon in v beate. Vse več je organizatorjev partijev, vse več je hiphopovskih oddaj. Vse več je džokejev, MC-jev, freestylerjev, fenov in fenic. In kjer so fenice, gre reč samo še bolje. Naj bo tako tudi naprej in v naslednjem ciklusu izhajanja Muske, ko vas bo v Urbani črnini vsak mesec čakal portret kakšnega človeka ali benda s slovenske hiphopovske scene. Predlogi za modele, vredne popisa, so dobrodošli v uredništvu!

Napo.lee.tano