Jan Jelinek

Micro house rocker abstraktne generacije

Na novo izumljena definicija glasbe, ki jo producira Jan Jelinek, se imenuje micro house. Žanrski zmedi v babilonskem stolpu elektronske glasbe so pri angleški reviji The Wire dodali še dodatni besedi, ki pa tokrat v sebi le nosita nekaj resnice in smisla. Jan Jelinek v resnici producira micro house, glasbo, ki je obenem navdušena nad plesnimi ritmi in abstraktno, skoraj avantgardno kompozicijo ter avanturističnimi produkcijskimi metodami.

Razcepljeni smo med intelektualizmom – Jan Jelinek je “falirani” študent sociologije kulture in filozofije – in telesnimi prispodobami klubske scene. Sicer pa se je paradoksna mešanica najprej materializirala v projektu Farben, ki je vključeval tri male plošče, pred kratkim pa jih je kronala še zadnja, četrta, skupaj s kompilacijskim albumom. Takoj za Farben smo dobili album Personal Rock pod psevdonimom Gramm, kot nekakšen višek pa še ploščo Loop-finding-jazz-records, izdano pri založbi ~scape, ki jo vodi Stefan Betke alias Pole. Jan Jelinek je torej v kratkem času treh, štirih let naredil tri monumentalne projekte, ki so uspeli zaznamovati celo končno definicijo obrobnega glasbenega žanra. Hkrati svojo pot izven produkcijskih, tehničnih in ideoloških konceptov nadaljuje znotraj ohlapnih okvirov založbe ~scape, saj v kratkem pričakujemo njegov drugi album pod lastnim imenom. Poleg tega smo imeli edinstveno priložnost Jana Jelineka poslušati tudi v Ljubljani; pred njegovim nastopom v Salonu Minimal je nastal tudi pogovor.

S čim si trenutno najbolj zaposlen?

Pripravljam novi album za založbo ~scape. Končal sem že produkcijo za vse komade, sedaj pa le še skušam vse skupaj razporediti v pravi vrstni red. Nekatere komade bom izločil in jih nadomestil z novimi, sicer pa je to bolj ali manj vse.

Kaj ti pomeni delati za založbo ~scape? Ali to pomeni drugačne zvoke, drugačne procedure kot pri projektih Farben in Gramm?

Med različnimi založbami in projekti niti ni velike razlike. Mogoče je posebnost založbe ~scape v podpiranju posameznih avtorjev: glasbenikov kot avtorjev. Mogoče imajo pri založbi Klang drugačno perspektivo, saj se najprej posvečajo podobi založbe. Glasbeniki torej podpirajo neko celostno idejo založbe. To je podobno kot pri starih tehno založbah; mogoče je to tista točka, ki ~scape dela drugačno od drugih založb.

Kako ti konkretno sodiš v shemo založbe ~scape? Kaj je bila sploh prvotna Betkejeva ideja? Veliko se je govorilo o različnih zvokih, ki bi se združili pod enim samim naslovom.

To je precej težko reči, saj sem Stefana spoznal šele dve leti po ustanovitvi založbe, toda osnovna ideja je bila ustvarjanje kreativne platforme za moderno glasbo, ki je povezana z žanrom dubovske glasbe. Mogoče je to osnovna ideja ... mogoče pa sem jaz napačna oseba. Zagotovo pa ima vsaka plošča, ki izide pri založbi ~scape, nekakšno povezavo z dubom.

Kako se ti povezuješ z dubom? Je recimo plošča Loop-finding-jazz-records dubovska plošča?

Ko sem začel delati ta album, nisem imel pravega ozadja, za produkcijo komadov, ki bi jim lahko rekli dubovski. Bolj me je zanimala abstraktna moderna elektronska glasba, toda kljub vsemu je moje producentsko delo zelo sorodno početju dubovskih producentov; ko snemam, pomembno vlogo odigra delo z mešalno mizo. Tudi efekti, echo in delay, so zame zelo pomembni in mogoče se na tej točki najbolj približam dubovski produkciji. Moja plošča nima veliko skupnega z dubom ... vsaj ne vsebinsko. Resda uporabljam veliko efektov, toda vsaj jaz tukaj ne vidim nobenih konotacij z dubovsko glasbo.

Veliko ljudi se je spraševalo, kakšno povezavo ima album Loop-finding-jazz-records z jazzom? Poleg tega je bil narejen na prav poseben način.

Za konceptom te plošče se skriva več različnih predpostavk. Najprej sem se naveličal izdaj, ki skušajo v elektronski glasbi ustvarjati neki “crossover” žanr. Dobil sem občutek, da večina teh plošč nima konkretne povezave z jazzom. Večina glasbenikov je hotela delati resno glasbo, dobiti neko novo zaledje, ki bi jih postopoma oddaljilo od tehno scene. Njihov vzor so bili tako imenovani resni glasbeniki. Ti albumi so bili torej problematični, saj takšna fuzija ni bila domiselna. Drugi poudarek je na tehnični opremi, saj sem to ploščo, Loop-finding-jazz-records, posnel z enim samim orodjem, s samplerjem Ensoniq ASR-10. Poskušal sem ustvariti nov sekvencer, ki ne bi bil osnovan na računalniku. To je precej težko pojasniti, toda koncept je vključeval dolge pasaže jazzovskih plošč, semplal pa sem le mikrosekunde. Te mikrosekunde sem skeniral skozi te dolge pasaže in tako ustvaril zelo dramatične trenutke in aranžmaje. Vir semplov se je popolnoma spremenil in tudi moja glasba se je prilagodila popolnoma abstraktnemu načinu.

Ambientalni deli imajo na tem albumu zares občutek neskončnosti. Je to namensko?

Namen je bil vsak vzorec, torej vsak mali zvok činele ali pa žarečega igralca trobente, prestaviti nekam drugam. Ko jih prestaviš v drugo obliko, jih potem lahko tudi poslušaš drugače, čeprav delci v osnovi ostajajo isti.

Kakšen je bil tvoj odnos do plošč, ki si jih vzorčil? Si vzorčil albume, ki so ti všeč, ali pač karkoli?

Karkoli ... Zanimivo mi je bilo to, da resnično obstaja metafora za žanr jazzovske glasbe. Pri opisovanju jazza vedno uporabljamo ene in iste parametre kot improvizacija in podobno. Moja ideja pa je bila, da je jazz povezan tudi s samimi zvoki. Ko se začneta vzorčenje in produkcija, se pogled na glasbeni žanr popolnoma spremeni. V hip hopu so na primer uporabljali dvosekundne sample jazzovskih plošč. Te na primer lahko prepoznaš kot jazzovske vzorce, in jaz sem se spraševal, zakaj se edinstveni trenutki, kot je improvizacija, ne ponavljajo v teh kratkih odsekih. Vse je torej odvisno od zvoka; pri tem moramo neko zvočno idejo prenesti, preseliti v nov kontekst, v kontekst elektronske glasbe, obenem pa moramo obdržati element živosti, konkretnosti jazzovskega nastopa.

Kako ti je všeč ime micro house, s katerim bi lahko označili tudi tvojo glasbo?

Običajno imam do takšnih definicij in kategorij precej zadržkov, toda v tem primeru je oznaka v resnici smiselna, saj je struktura semplanja podobna nekakšnim mikrozvokom. V tem primeru je smiselna, toda recimo žanr clicks and cuts ... ta oznaka pa za mojo glasbo ni smiselna. Definicija naj bi omenjala tudi nereferenčnost glasbe, toda pri moji glasbi ni tako.

Na začetku si bil bolj navdušen nad izrazitimi ritmi, celo nad povsem običajno house glasbo. Kako je prišlo do spremembe v bolj abstraktne zvoke?

Na začetku, ko sem začenjal s produciranjem, je bila moja glavna referenca deep house scena iz New Yorka ... Plošče iz začetka devetdesetih let, kot DJ Pierre in podobni. To so bile zame vplivne plošče, zato sem hotel reproducirati deep house zvoke, kar pa seveda ni več možno. Po nekaj letih produciranja pa tako ali tako poiščeš nov izziv. Nenazadnje se ne moreš stalno ponavljati in reproducirati samega sebe. Počasi se začneš dolgočasiti, to pa pomeni začetek iskanja novih žanrov, novih možnosti za produciranje ...

Kako si sploh začel delati elektronsko glasbo?

Najprej sem igral basovsko kitaro v različnih najstniških skupinah, igrali smo vse od duba do hardcora. Potem je nastal problem, saj sem kot mladoletnik poslušal veliko retro glasbe, jazza, funka ... in takšno glasbo sem želel tudi delati. Zanka pa je v tem, da so tako glasbo igrali dvajset let prej - in smešno je, če kar naenkrat narediš retro jazz ali pa retro soul-funk skupino. Potem sem šel na prvo house zabavo in se začel zavedati, da je house godba nekaj popolnoma primerljivega z abstraktno soul glasbo. Dobil sem torej eleganten način za delo v želenem žanru, toda z modernimi sredstvi.

Začel pa si s projektom Farben.

Bilo je leta 1998; ljudje, ki vodijo založbo Klang, so bili moji dobri prijatelji, saj prihajamo iz istega malega mesta, ki se imenuje Darmstadt. Bilo je torej le vprašanje časa, kdaj bodo dobili moje demo posnetke.

Ali si bil presenečen nad dobrim sprejemom prvih plošč?

Ko začneš delati glasbo, si nad takšnimi stvarmi vedno presenečen, še posebej, če produciraš elektronsko glasbo. Delaš sam, brez stikov s svetom, tako da si ne znaš predstavljati, kaj si bodo ljudje mislili. Prijatelji pa tako vedno rečejo, da je komad v redu, ker so pač prijazni. Na koncu seveda ne moreš misliti objektivno, zato je dober sprejem pri poslušalcih vedno neke vrste presenečenje.

Naslednji projekt je bil potem Gramm. Spet si ubral drugačen pristop in delal drugačen zvok, predvsem je ta plošča bolj abstraktna.

V bistvu sem komade za Gramm in album Personal Rock delal v istem obdobju kot komade za Farben, tako da je bila plošča bolj ali manj rezultat sodelovanja s človekom, ki vodi založbo Source Records. Move D. je dobesedno sestavil album Personal Rock. Všeč mu je bolj salonski, ambientalni slog, tako da je bil album večinoma rezultat njegovega kompiliranja in izbora komadov. Nobenega koncepta ni bilo, saj sta bila projekta Farben in Gramm narejena v istem obdobju.

Ali se ti zdi, da albume kljub vsemu skušaš delati konceptualno? Najprej imaš neko zamisel, potem pa gradiš naprej.

Ja, mogoče me kdaj prešine kaj takega. Za Loop-finding-jazz-records sem imel neko fiksno idejo o tem, kaj bom počel, toda sedaj me konceptualnost v elektronski glasbi že malo dolgočasi. To delajo že skoraj vsi, zdi se mi, da konceptualnost postaja skoraj nekakšna zahteva. Edino tako lahko pri založbi sploh izdaš album. Načrt za moj novi album pri založbi ~scape je zelo heterogen. Ne vrtim se okoli koncepta, ampak je bolj podoben pop albumu. V nekaj komadih, priredbah, bom celo pel. In upam, da bo ta izdelek popolnoma drugačen kot moji prejšnji.

Omenil si priredbe. Za katere gre?

Throbbing Gistle, potem pa ... ah, ne bom še povedal. Morali boste počakati na ploščo.

Za konec le še vprašanje o bodočih projektih. Menda pripravljaš malo ploščo, ki je bila posneta izključno na vlaku.

To je sodelovanje s slikarko Sarah Morris, ki bo moji glasbi na naslovnici plošče dodala nekaj slik z zadnje razstave. Nekaj komadov, natančneje štiri, sem naredil na vlaku ICE, to je hiter, zelo udoben vlak v Nemčiji, z veliko prostora za delo s prenosnim računalnikom. Mislim, da je glasba precej drugačna od mojih običajnih stvari, saj je bila narejena le s prenosnim računalnikom, to je precej nenavadno, poleg tega pa je na vlaku še prav posebna atmosfera ... Mogoče boste slišali poseben občutek zelo udobnega, sproščenega vlaka.

Jure Matičič