Letnik: 2002 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Gregor Pirš

Jurij Bašmet

Pomembna je glasbena miselnost

Jurij Bašmet je pred mesecem nastopil z orkestrom Slovenske filharmonije v znamenitem Koncertu za violo in orkester Alfreda Schnittkeja, 9. julija pa ponovno prihaja v Ljubljano, tokrat kot solist in dirigent Moskovskih solistov. Objavljamo povzetek pogovora, ki je nastal za odmor neposrednega radijskega prenosa majskega koncerta.

Dobrodošli ponovno v Ljubljani. Naše občinstvo se nemara še spominja vašega dela, povezanega z Ljubljanskim festivalom. Na tem festivalu boste nastopili tudi letos. Kako se počutite ob vrnitvi v Ljubljano?

Občutim nekakšno nostalgijo, Ljubljana me spominja na kraj, kjer sem preživel otroštvo, Lvov v zahodni Ukrajini. Zgradbe, ulice, mesto in miselnost so podobni. Rad imam to staroevropsko kulturo. Ljudje niso podobni Londončanom, Newyorčanom. Čeprav ne govoriš jezika, to opaziš. Ljudje so mirnejši, vljudnejši in lepi. Tudi občinstvo, glasbeniki, ki razumejo glasbo, atmosfero. In občinstvo se spominja vsega. Tu sem že bil in občinstvo je bolj dojemljivo kot tam, kjer nastopam prvič. Svet pa je majhen in igral sem že vsepovsod. Mogoče bom naslednjič igral na luni, če bom imel dva milijona dolarjev in če bo zdravje dobro.

Zdi se, da je Schnittkejeva glasba slovenskemu občinstvu blizu. Pogosto jo uvrščamo na spored: bodisi koncertni bodisi radijski. Čeprav Schnittke velja za sodobnega skladatelja, njegova glasba ni ne izrazito razumska ne avantgardna. Je odsev človeške notranjosti, prej čustven kot ne (morda zaradi njegove tesne povezave z zborovsko glasbo). Kako ste se vi srečali s tem skladateljem?

Najino prijateljstvo se je začelo leta 1976. Že prej sem slišal zanj, a njegove glasbe nisem poznal. Videl sem le mnogo filmov z zanimivo glasbo, ki jo je napisal. V času Sovjetske zveze je bil skoraj prepovedan skladatelj, saj ta glasba ni bila uradno sovjetska; znani violinist Gidon Kremer pa jo je pogosto izvajal. Ko sem se po zmagi na tekmovanju v Muenchnu vrnil v Moskvo, sem doživel veliko razočaranje. V Muenchnu so me ljudje na cesti prosili za avtogram, v Moskvi pa sploh niso vedeli, da sem kje bil, nihče mi ni čestital. Vedela je moja družina, vedel je moj učitelj, na konservatoriju pa ne. Bil sem utrujen, dva tedna bolan, zaprt v svoji sobi sem poslušal glasbo, ko me je po telefonu poklical Gidon Kremer. Čestital mi je in me povabil k sodelovanju pri svetovni premieri Schnittkejevega klavirskega kvinteta. Zelo sem bil vesel, ker je bil na vajah prisoten tudi Schnittke. Najprej mi skladba sploh ni bila všeč, nisem vedel, za kaj gre, vendar sem po dveh urah začutil, da je zelo zanimiva. Ko sem se po prvi vaji vrnil domov, sem bil vanjo zaljubljen, naslednje vaje kar nisem mogel pričakati in bil sem ujet. Fanatično navdušen nad Schnittkejevo glasbo. Sledile so vaje, nato koncert, zatem zabava, na kateri sem ga prosil, da zame napiše koncert, ki ga igram zdaj v Ljubljani. Kasneje sem veliko njegovih skladb tudi dirigiral, zame je napisal monolog za violo in godala, nato trojni koncert za Kremerja, Rostropoviča in zame. Mi smo tudi tisti, ki smo največ izvajali njegovo glasbo. Schnittke je bil izredno močna in zanimiva osebnost z obilico smisla za humor in z neverjetno domišljijo. Rekel bi, da je bil v življenju prav tako zanimiv, kot je zanimiva njegova glasba.

Schnittke je Koncert za violo, ki ga izvajate tokrat v Ljubljani, opisal kot »temno in ekspresivno« glasbo. Kako jo občutite vi? Kaj je v njej tako temnega?

To je skladba, ki obravnava temeljna človeška vprašanja. Taka dela so resnično ustvarjalna, globoka in pomembna. Kot Shakespearova Romeo in Julija, Hamlet. Ko igram in igram dobro, se po nastopu ne počutim samo kot glasbenik, ampak tudi kot dramski igralec s pomembno vlogo. Ta skladba je bila zadnja, preden je skladatelja zadela močna kap, bil je zelo bolan. Ko sva govorila o skladbi, je dejal, da je mogoče ravno zaradi nje zbolel. Kot človek je šel predaleč. Videl je nekaj, česar človek ne bi smel videti. To je bil njegov konec. Rekel je tudi, da je to njegova najboljša skladba za glasbilo. Strinjam se, saj sem violist in skladba je napisana zame. Po drugi strani pa spet mislim, da se je motil. Njegov klavirski koncert je zelo lep, nekajkrat sem ga dirigiral, tudi godalni trio je fantastičen, kantata, rekviem, ogromno je dobrih skladb ... Koncert za violo je tragična skladba, boleča, vendar zelo močna, filozofska in v izvrstni harmoniji z vsem, kar nas obkroža tudi danes. Lahko bi ga izvajali tudi v spomin na 11. september ali v spomin Kurdom. Ko sem v Rusiji gledal televizijo, je bila na sporedu oddaja ob osemdesetletnici zelo znane gruzijske igralke, spremljala pa jo je glasba tega koncerta v moji izvedbi. Skladba je tako univerzalna, da je lahko izvajana tudi, ko se zgodi kaj dobrega.

Koncert, ki vam ga je Schnittke posvetil, ste prvič izvedli z orkestrom Concertgebouw leta 1986. Je bil Schnittke prisoten, se spominjate te izvedbe?

Ne, ni bil, saj je bil zelo bolan. Vendar je bil že doma, ne v bolnici. Igral sem tri večere zapored, dirigiral je Lukas Viz. Skladba je doživela velik uspeh. Domov sem prinesel vse tri posnetke in takoj, ko sem prišel v Moskvo, sem ga obiskal. Čakal me je s pogrnjeno mizo, posnetke sva skupaj poslušala kar sedem ur - in na koncu je bil zelo zadovoljen. Velik uspeh je skladba doživela tudi, ko smo jo z Valerijem Gergijevim prvič izvedli v Rusiji v Svirdlovsku in kasneje v Moskvi. Zatem se je počasi pričel triumfalni pohod te skladbe po svetu. V Chicagu z Valerijem Gergijevim, v Bostonu, Londonu, Parizu, v Nemčiji, skratka povsod. Nekoč me je neki znani violist – imena ne bom omenjal, ker je zelo znano - poklical in me prosil, da bi nastopil v Nemčiji, saj je skladba tam naletela na slabe ocene kritike. Rekel je: »Jurij, pridi igrat v Nemčijo, saj je skladba povsod zelo uspešna, tukaj pa ne. In Schnittke je nemško ime!« V kritiki je bilo namreč napisano, da je skladba slaba. Schnittke mi je razložil, da izvajalec ni vedel nič o skladbi, igral je zelo profesionalno, z dobrim zvokom, vendar brez razumevanja.

Tako smo skladbo z Gergijevim v naslednjem letu izvedli na festivalu v Berlinu.

Zanimivo je, da so še leta in leta mnogi orkestri z menoj želeli izvajati prav ta koncert. Ponudil sem jim tudi druge, vendar so v prvi vrsti izbrali Schnittkeja. Pred kakimi tremi leti se je to umirilo in zdaj je tu nova doba.

Postali ste najmlajši profesor na Moskovskem konservatoriju. Ste tisti umetnik – »eden največjih živečih glasbenikov«, kot je nekoč zapisal The Times. Čemu najbolj posvečate pozornost pri delu s študenti? Katero smer godalne tehnike poučujete – rusko, francosko, nemško?

Mislim, če sem pošten, da je ruska šola najboljša godalna šola. Edina, ki se lahko primerja z njo, je ameriška. Hkrati pa danes nekaj zelo dobrih Rusov poučuje v Evropi, ruska šola se je pomešala v evropsko in se razširila. Danes imamo na primer v Nemčiji opraviti s pravim razmahom ruske violončelske šole. Tam poučujejo vrhunski ruski umetniki, kot npr. David Geringas in Boris Pergamenščikov, Viktor Tretjakov. Rusi so torej zelo močni tudi, kar zadeva godala. Zame je ruska šola res najboljša. Oprostite, to morda ne zveni ravno skromno, toda – tehnika je seveda druga stvar - pomembna je glasbena miselnost. In zato profesionalni glasbeniki potrebujejo tehniko – če hočejo ustvarjati nove zamisli.

Če pustimo nacionalne oznake ob strani in spregovorimo o vaši osebni usmeritvi – kaj je najpomembnejše, če hočemo iz godalnega instrumenta izvabiti lep ton?

Sproščenost mišic – možnost, da jih nemudoma uporabiš. Velike mišice, male mišice, živci, koordinacija in dihanje. To mora delovati neprekinjeno, v tem je bistvo tehnike. Ko poučujem, nikoli ne uporabljam svojega glasbila. Nočem, da bi učenci mislili: »Seveda je to lahko odigrati na njegovem dragocenem italijanskem instrumentu.« Zato učenca vedno poučujem z njegovim glasbilom. Seveda dobro glasbilo pomaga. Zelo. Pomembno je, da ima glasbenik možnost izvabiti iz glasbila zares lep zvok, najpomembneje pa je, da je raznobarven. Glasba je namreč tudi atmosfera, ne samo zgodba. Je domišljija v kombinaciji z atmosfero. Če imaš sproščene mišice, lahko izvabiš iz glasbila različne barve. To pa pomeni tudi različne atmosfere.

Nam lahko razkrijete, kateri instrument uporabljate? Jih imate več ali samo enega?

Ne, ne, imam samo dva. In drugi je samo zato, ker je pač bolje imeti dva. Sicer vedno igram na glavni instrument italijanskega mojstra Paola Antonia Testorija, ki sem ga kupil leta 1971 v Moskvi. Od takrat igram nanj - in ne nameravam ga zamenjati.

V Ljubljani ste vodili poletne delavnice – kakšen je vaš vtis o kakovosti violske igre pri nas?

Ne spominjam se natanko, zato ne morem oceniti kakovosti. Lahko pa govorim o orkestru Slovenske filharmonije. Prvi violist je odličen, tudi drugi violisti so resni glasbeniki, zelo dobro pripravljeni. Dirigent je zelo profesionalen in pristen glasbenik. Dobro se zaveda svoje vloge – pozna skladbo, partituro. Dirigenti ponavadi postavljajo solistično skladbo v drugi plan, zanje je najpomembnejša simfonija. Malo dirigentov pa ljubi glasbo samo – ne gre torej samo za uspeh enega človeka. Marko Letonja dirigira tudi solistični koncert z izjemno ljubeznijo.

Zasloveli ste s posnetki Brittnove, Brahmsove in Šostakovičeve glasbe, precej mednarodna mešanica. Se vam kdaj zgodi, da postavljate v ospredje rusko ali pa vsaj vzhodno glasbo?

Veste, če primerjam Šostakovičevo glasbo z vsem, kar se je zgodilo na zahodu, bi se vedno odločil za Šostakoviča. Morda je to le moje mnenje, toda njegova glasba se mi zdi bolj razumljiva kot glasba vseh drugih. Hkrati pa je tak način razmišljanja seveda napačen: to pomeni, da nikoli ne bi mogel izvajati, na primer, Schuberta na Dunaju ali Mozarta v Salzburgu. Še vedno imam pogum in to počnem. Izvajam Schuberta na Dunaju in Mozarta v Salzburgu. Spomnimo se: kateri sodobnik se po svoji svetovni slavi lahko primerja s Šostakovičem? Noben. To pomeni, da ni samo moje mnenje, da je bil Šostakovič eden najglobljih skladateljev tistega časa. Enako lahko rečemo o Prokofjevu. Seveda – v Angliji je bil Walton, v Ameriki Ives. Spomnim se tudi, ko sem prvič slišal Ligetija, Beria. To je seveda popolnoma drug jezik, vendar oba skladatelja po globini izrazito izstopata, razumeti in občutiti ju je mogoče s celotnim bitjem. Ali pa Schnittke, Gubajdulina, Kančeli z edinstvenim jezikom za današnji čas. In še vedno Berio, Ligeti. Ko izbiram skladbe, so ta imena zagotovilo za kvaliteto. V dvajsetem stoletju ne obstaja boljša violska sonata kot Šostakovičeva. Ali pa Schnittkejev koncert za violo. Morda Bartokov, vendar na en posnetek Bartokovega pride šest posnetkov Schnittkejevega. O tem priča statistika.

Imate stike z mlado generacijo ruskih skladateljev, tisto najmlajšo, rojeno v sedemdesetih ali osemdesetih letih?

Nekaj stikov imam. V zadnjem času sva skupaj z Aleksandrom Čajkovskim, dobrim prijateljem, izjemnim skladateljem (zame je napisal več skladb, najboljša med njimi je drugi violski koncert), ki je zdaj predstojnik oddelka za kompozicijo na moskovskem konservatoriju, zasnovala natečaj v katedrali. Natečaj za mlade študente kompozicije. Tako imam danes že enajst skladb. Hotel sem jih izvesti to sezono, vendar sem že nekoliko pozen. Počakati bodo morale na prihodnje leto. To počnem, da bi videl, kako danes mladi skladajo, v kateri smeri se razvija nova miselnost. Zanje je to seveda prestižnega pomena, zame pa izjemno zanimivo. Včasih tudi nenavadno.

Gregor Pirš