Manu Chao

Ves čas na poti

29. maja 2002, večer pred razprodanim koncertom v ljubljanskih Križankah, so kot ponoreli zvonili mobiji, širila se je novica v približno takem slogu: “Ej, stari/stara, jst sm' na Metelkovi, Manu Chao pa tut'. Ja, ja, verjem' ...”

Tako je tudi bilo. In tja ga je zaneslo tudi naslednji dan po koncertu v Križankah. Pravzaprav nič nenavadnega za tiste, ki ga ne poznajo samo prek MTV in drugih sredinskih medijev. Manu Chao se je večer pred koncertom v Križankah na Metelkovi ustavil zato, da se je dobil z lokalnimi aktivisti (kontakt mu morajo po pogodbi zagotoviti organizatorji koncerta v mestu) in se pozanimal, kakšni so problemi na naši krpici Evrope. Odigral je brezplačen koncert za tam prisotne, polnil seznam povabljencev (guest listo), dan kasneje se je, kljub natrpanemu urniku, oglasil v (že deset let) začasnem begunskem centru Vič, opravil tiskovno konferenco, tonsko vajo, potem pa si je tik pred koncertom vzel čas še za tale intervju.

Manu Chao menda intervjujev kar vsepovprek ne daje. Tiskovne konference prireja zato, da bi lahko čim več ljudi dobilo odgovore, ki jih zanimajo. Izjemo včasih naredi le za neodvisne medije (v tem primeru sem imela srečo, da sem tudi sodelavka Radia Študent), predvsem tudi zato, ker je njegov problem “čas. Tako veliko je stvari, ki bi jih rad počel. Dobivam toliko ponudb, da je nemogoče sprejeti vse. Delam lahko le deset odstotkov stvari, ki bi jih rad delal. Življenje pač. Škoda. Čas je moj najhujši sovražnik. Proti njemu se ne moreš boriti. Podoben problem smo imeli že s skupino Mano Negra. Vsak nas je hotel na petih ali šestih krajih naenkrat in pet let smo bili neprestano na turneji, igrali smo na različnih koncih, pa nam vseeno ni uspelo priti v kraje, kamor bi radi šli.”

Potovanja

Manu Chao je človek, ki je ves čas na poti. Fascinacija nad potovanji izhaja predvsem iz želje po pristnih stikih z ljudmi. “Ko smo z bendom na turneji, gre tukaj seveda za glasbo, radi igramo, toda če ne poznamo neke dežele, je to za nas lepa priložnost, da spoznamo nove ljudi. Tole bo mogoče pretirano, a je res: glasba je le izgovor, da lahko srečuješ ljudi. Kadar potujem, srečujem nove ljudi, drugo realnost, in se učim o novih kulturah. Zato potujem. Igram lahko tudi v Barceloni in sem srečen, toda čar potovanj je ravno v tem, da srečuješ nove ljudi, se z njimi pogovarjaš in se ob tem učiš. To je moja šola življenja. Potovanja so najboljša šola, ki jo lahko imaš.” Precejšen kos sveta je prepotoval že z Mano Negro, ki so si omislili svojo varianto, kako priti do ljudi po zakotnih delih Južne Amerike. “Ko smo z Mano Negro prvič igrali po Južni Ameriki, smo imeli običajno turnejo, podobno tej po Vzhodni Evropi. Spoznali smo veliko ljudi, in ko smo se vrnili tja, smo hoteli delati drugačne koncerte. Iskali smo drug način, kako biti glasbeniki. V Južni Ameriki lahko igraš le v večjih mestih, nikoli na podeželju. Razlika med velikimi mesti in podeželjem je ogromna, to sta dva popolnoma različna svetova. Da bi lahko igrali tam, smo se odločili, da z vlakom prepotujemo Kolumbijo (op. leta 1993). V velikih mestih sploh nismo igrali, igrali smo po majhnih, majcenih mestecih, kjer je bilo življenje povsem drugačno kot v velemestih. Potrebovali smo stik z ljudmi. Oni so uživali, mi pa tudi. To je bil naš način, da pišemo resnične pesmi o resnični resničnosti in se s tem dotaknemo realnosti neke dežele. Če bi rad pisal o realnem življenju, to enostavno moraš narediti - in mi smo ves čas potovali tako.”

Mano Negra so se leta 1994 razšli. Manu se je še vrnil v Južno Ameriko. “Ko smo bili z Mano Negro v Južni Ameriki, smo vzpostavili veliko stikov. Spoznali smo veliko ljudi, in vsi so govorili, da naj še pridemo, kadarkoli hočemo. Po razpadu benda nisem več vedel, kaj naj s svojim življenjem. Začel sem potovati. Vem, da je to za mnogo ljudi razkošje, ki si ga ne morejo privoščiti – nekateri zaradi ekonomskih težav, drugi zaradi papirjev in birokracije. Jaz sem to možnost imel. Mislim, da so potovanja najboljša šola, ki jo lahko imaš. No, in tako sem potoval, potoval, potoval – zakaj, ne vem. Da bi se pač učil. Bil sem del mnogih projektov po Južni Ameriki, živel sem v mnogih krajih, ustanavljal bende v Braziliji, Mehiki – nekateri od teh projektov so bili uspešni, večina ni bila. A to je bilo dobro zame. Če ti kaj ne uspe, je to dobro. Veliko se naučiš.” Na potovanjih so nastajali tudi komadi, ki jih je kasneje izdal na prvencu Clandestino (1998). Mešanica jezikov in glasbenih izrazov je posledica popolnoma nomadskega načina življenja, ki se je pravzaprav prekinilo šele pred tremi leti, ko se je Manu Chao ustalil v Barceloni. Osebna izkušnja pa je tisto, kar je bistvo njegovega ustvarjanja. “Da bi lahko pisal pesmi o Braziliji in o tem, kaj se tam dogaja, moram iti tja, a ne samo za tri dni. Temu jaz pravim oportunizem. Toda če nekaj časa preživiš v nekem okolju in napišeš pesem o ljudeh, in ti ljudje rečejo, da je v redu, potem jo z veseljem pojem. To je moje načelo. Ko smo bili na Poljskem, mi je neki novinar rekel: 'Hej, Manu, kdaj boš napisal pesem v poljščini?' Pa sem mu rekel, da mi ni do tega, da bi pisal pesmi v poljščini. Če bom nekega dne na Poljskem preživel tri, štiri mesece, bom mogoče lahko napisal pesem o tem, kaj se dogaja na Poljskem. Z veseljem. Ta trenutek pa bi bilo to nerealno.” Tako prvenec kot zadnja plošča Proxima Estacion: Esperanza (2001) zvenita kot kolaž po poti napaberkovanih zvokov; to je deloma tudi res, saj Manu Chao s sabo na turneje vozi prenosni studio, posnetki pa nastajajo sproti. “Vse posnetke poskušamo ohraniti. No, zdaj je to malo lažje, ker že tri leta živim v Barceloni in imam tam stanovanje, kjer lahko shranim stvari. Prej sem bil šest, sedem let ves čas na potovanjih, nisem imel doma in vse je bilo v neredu. Nekaj posnetkov sem imel v Braziliji, nekaj v Mehiki, nekaj v Parizu ...” Tako približno, kot je nabiral zvoke in izkušnje, pa je Manu Chao zbral tudi spremljevalni bend Radio Bemba Sound. Postava se spreminja, za to, kdo bo v bendu, pa “ni pravil. Pravzaprav je kar težko. Prepričan sem, da mora v bendu obstajati neka alkemija, tako kot pri čustvih. Nobena knjiga ti tukaj ne more pomagati. To pomeni, da nikoli ne razmišljam o tem tako: hočem na turnejo, potrebujem bend in zdaj ga bom sestavil. Sedem, osem let nisem bil na turneji, ker nisem imel benda, nisem imel prijateljev, s katerimi bi igral. Nekega dne pa sem srečal te fante, ugotovili smo, da imajo čas, in sem rekel: 'Ok, fantje, pa gremo na turnejo.' Ljudi nisem prosil, da naj gredo z mano na turnejo samo zato, ker bi jaz tako hotel. Šlo je bolj za to, da sem imel okoli sebe krasne ljudi in da vsi skupaj lahko dajemo dobro energijo. A nikoli ne veš, kdaj bo te energije zmanjkalo. Ne vem, kako bi se temu sicer lahko izognil. Naš način je, da imamo kratke turneje, ki niso nikoli daljše od dveh mesecev in pol, po vsaki se razidemo. To pomeni, da je za nas vsaka turneja zadnja. Vemo, da je to zadnjič, da smo skupaj, in to pomeni, da moramo dati vse od sebe. Do zdaj smo imeli štiri. Dve po Južni Ameriki, lani poleti smo bili v Evropi, to zdaj je naša četrta. Bend je bil skupaj torej štirikrat. Nekateri člani so se zamenjali, a v osnovi je postava ostala enaka – že dve leti.”

“Ne potrebuješ velike založbe, da prideš do ljudi.”

Manu Chau je obe plošči izdal pri založbi Virgin, pred tem je bil pri isti založbi že z Mano Negro. V pogodbi s to veliko založbo ima zapisanih kar nekaj členov, ki mu zagotavljajo svobodo in vpliv na odločanje o delu, a ravno v zadnjem času resno razmišlja o tem, da bi jo zapustil. “Imam pogodbo, ki se bo kmalu iztekla. Potem je ne bom več podpisal. Vzel si bom čas in razmislil, kako naj bi šla moja kariera naprej. Ne vem še, kaj bom naredil s svojim življenjem, ne vem še, kako bom glasbo posredoval ljudem – pa saj zdaj obstaja toliko različnih možnosti, da jo ljudje slišijo! Vedno bolj sem prepričan, da mogoče ni treba velike založbe, da prideš do ljudi. Zato si bom vzel čas za razmislek. Pogodba se bo iztekla, in mislim, da je to dobro zame. Ravno zdaj se mi dogaja, da založbe ne razumem več. Ne gre za posameznike. Veliko ljudi z založbe je mojih prijateljev in dobro delajo. Glavno vodilo založbe, še posebej ljudi zgoraj, v pisarnah, je denar. Mislijo samo na denar. Vedno bolj. Pred desetimi leti je bilo mnogo lažje. Šefa si gledal v obraz, z njim si se lahko pogovarjal, se sprl. Zdaj je to zelo težko, ker vse založbe mislijo samo na združevanje, združevanje ... zelo težko je biti del tega. Do zdaj je bilo v redu, z založbo sem bil zadovoljen, ni bilo problemov. Zdaj pa naj bi se začeli združevati z drugo firmo. O tem nočem nič slišati. To je njihov problem, ne moj. Velik problem podjetij po vsem svetu je, da postajajo vedno bolj podobna trdnjavam ... Četudi je pri moji založbi kdaj prišlo do sporov, sem uspel ohraniti svobodo. Še vedno jo, ker sem slaven in lahko podpišem tako pogodbo, kot jo hočem, toda založbe, take, kot je danes, ne razumem več in nočem biti del tega kolesja.” A kdaj, kako in kje bo izdal novo ploščo, za zdaj še ne ve.

“Nočem biti simbol antiglobalizacije!”

Del podobe, ki jo mediji pripisujejo Manuju Chau, je tudi vloga domnevnega voditelja antiglobalistov, kuge lepega sodobnega materialističnega sveta. “Te igre si nisem izmislil jaz. Izbral sem si poklic glasbenika. In zdaj je mnogo ljudi iz mene naredilo neko politično osebnost. Pa nisem. Sem glasbenik. Za glasbo sem se odločil, ko sem bil najstnik, in glasbo imam rad. Toda, če mi kdo postavi vprašanje, bom odgovoril iz vsega srca, in če lahko pomagam, bom pomagal. Po Genovi so iz mene naredili neki simbol antiglobalizacije. To pa nočem biti, ker mislim, da je slabo za gibanje. Že v Italiji sem rekel: 'To gibanje bo zdravo in pomembno, dokler ne bo imelo liderja.' Edini lider tega gibanja je množica ljudi. Tisti, ki potrebujejo vodje antiglobalizacijskega gibanja, so oblasti. Lažje je podkupiti liderja, kot pa množice. Jaz te odgovornosti nočem. Jaz sem Manu, in če me kaj vprašaš, bom odgovoril. Boril se bom za boljši svet, zato tudi sodelujem pri manifestacijah skupaj s tisočimi in tisočimi drugih, ki mislijo, da je treba nekaj spremeniti. Vodja pa nočem biti, ker to ni dobro za gibanje.” Zaradi podpore demonstracijam v Genovi se je v Italiji soočal s problemi. “Pred Genovo in po njej smo bili na turneji po Italiji in policija nam je sledila vsepovsod. Večkrat so nas poskušali diskreditirati, na neki tiskovni konferenci pa so bili prisotni celo policaji, preoblečeni v novinarje. Neumno.” A brez govora o globalizaciji vendar ne gre. Od Seattla sta minili več kot leti, kaj pa se bo zgodilo z gibanjem, je po njegovo “... težko reči. Toliko načinov obstaja, da si lahko del gibanja, toliko je različnih gibanj znotraj gibanja. Mislim, da je to pozitivno. Grozno bi bilo, če bi bili vsi enaki, če bi imeli vsi iste ideje, isti način, kako se boriti proti sistemu. Mislim pa, da je edina stvar, ki lahko ogrozi gibanje, to, da se skupine v gibanju začnejo prepirati med sabo, kdo ima prav in kdo ne. Če se bo stvar razvijala v to smer, potem se gremo igro oblasti. Oblast samo čaka na to. Poskusili bodo vse, da bi sprli različna gibanja znotraj gibanja. Zdaj torej ni čas za to, da bi se prepirali, kakšna bo prihodnost in kakšna ne. Ta trenutek je nujno ustaviti sistem. Potem pa bomo gradili boljši svet, se pogovarjali, kakšen naj bi bil. Zdaj moramo ustaviti sistem in potrebujemo ljudi, ki so med seboj povezani.” Velik problem današnjega časa je po njegovem generacija mutantov, ki odrašča ob televiziji. “Na tem svetu obstaja problem, ki me zelo skrbi in s katerim se soočam, kamorkoli grem. To je vzgoja. Lahko si v Riu de Janieru, La Faveli ali pa v Parizu, Barceloni, mogoče tudi tukaj, vsepovsod je vzgoja velik problem. Že leta in leta šola ni več tista, ki bi vzgajala mladino, tudi družina ne. Zelo jasno mi je, da je edina vzgojiteljica mladine v velikem delu sveta televizija. Mislim, da je to zelo nevarno, ker televizija ne spoštuje ničesar. Danes odrašča generacija mladostnikov, ki nima spoštovanja do ničesar. Jaz jim pravim mutantje. In kjerkoli po svetu hodim, mi ljudje pravijo: 'Hej, ne razumemo več naših mlajših bratov.' Ta generacija je zdaj stara 14, 15 let, podobni pa so mutantom. Vsega jih je naučila televizija. Na šolah ne vedo več, kako te ljudi vzgajati, otroci ne verjamejo več v šolo, ne poslušajo več staršev, verjamejo le to, kar jim govori televizija. To je zelo nevarno. Zelo nevarno.”

Na ljubljanskem koncertu je Manu Chau mikrofon predal predstavnici iz Nastanitvenega centra Vič in predstavnici društva YHD. Zato “ker imam dostop do mikrofona. Delim si ga z ljudmi, ki ne morejo do njega. Problemov v tej državi ne poznam dovolj dobro, zato naj o njih govorijo ljudje, ki živijo tukaj. Jaz jim na ta način poskušam pomagati, zato to tudi počnem.” Organizator je sicer preprečil, da bi razobesili vse transparente, ki so jih (z Manujevo privolitvijo) pripravili ljubljanski aktivisti, a vendar sta v avditoriju Križank visela vsaj dva, ki sta mogoče komu izmed množice, ki se je prišla zabavat, dala slutiti, kdo je v resnici Manu Chao poleg tega, da je njihov zabavljač, in za čim stoji.

Alenka V.