Kozmična Amerika

Del McCoury

Grešnikov blue(s)grass

Bluegrass na poseben način obravnava ameriško ljudsko glasbeno dediščino. Čeprav povprečnemu poslušalcu večkrat pomeni kar sinonim za country, je bluegrass povsem izvirna zvrst, ki jo določajo vokalne harmonije, vrhunsko obvladovanje strunskih glasbil in izrazita tradicionalnost v besedilih in v ritmičnih vzorcih. Gre za obnovljen in drugačen odnos do izvajanja tradicionalne ameriške ljudske glasbe. Pišemo o mestu Dela McCouryja v bluegrassu.

V nekem pogovoru mi je Stane Švigelj, najbolj znan slovenski bluegrassovski aktivist (glasbeni aktivisti delajo tudi drugje, ne samo na Metelkovi!), dal dobro idejo: bluegrass bi bilo treba preimenovati v blue(s)grass, pa bi mogoče na koncerte prišlo kaj več ljudi. No, Del McCoury je predstavnik klasične bluegrassovske šole, tiste, ki jo je s skupino Bluegrass Boys konec štiridesetih in zlasti v petdesetih letih utemeljil “oče bluegrassa” - Bill Monroe. Del McCoury je bil član te resnično legendarne zasedbe v letu 1963. Igral je kitaro in bendžo, znan je bil zlasti po pevskih duetih z Billom Monroejem; številni poznavalci menijo, da je z značilnim tenorjem spominjal na Jimmieja Martina, ki je že pred njim snemal z Monroejem.

Del McCoury ima sicer izrazito klasično tematiko. V pesmi Prisoner's Song na primer prepeva o sanjah, da bi poletel iz osamljenosti zaporniške celice k dekletu. Za besedila v bluegrassu so značilne arhetipske teme, nabite s čustvi preprostih podeželskih ljudi. Praviloma gre za štirivrstične kitice, ki opevajo religiozna doživetja, neuslišano ljubezen, slavijo materinska čustva ali pa pripadnost domu. Ena takih skladb je pesem z naslovom I'm Coming Back But I Don't Know When. Opeva večno temo vračanja v rodni kraj. Pevci countryja, obsojeni na pregrešno popotniško življenje nerazumljenih zvezdnikov, so se pač radi vračali domov. V obdobjih največje skesanosti so peli Gospodu, mu pisali nove pesmi in si skušali z ubranim petjem nabožnih besedil zaslužiti odvezo. Hank Williams je nekoč rekel: “Vzamem pero, Bog pa ga začne premikati.” No, šala, ki kroži med ljubitelji te glasbe, gre nekako takole: “Ali veš, kaj dobiš, če nazaj zavrtiš countryjevsko pesem?” “Nazaj dobiš ženo, dom in denar!”

Del McCoury se je rodil leta 1939 v mestecu Bakersville v Severni Karolini, vendar se je njegova družina že leta 1941 preselila s trebuhom za kruhom v Pensilvanijo. V mestu Thomasville so kupili majhno kmetijo. Del je tam srečal veliko priseljencev iz južnih predelov Združenih držav Amerike in z njimi delil ljubezen do ljudskega glasbenega izročila. Raznolika glasbena dediščina in igranje različnih glasbil sta ga obdajala že od mladih nog, saj je mati igrala na kitaro, klavir in orglice, strica pa sta prepevala balade in igrala na gosli in bendžo. Z bratom je igral kitaro, prepeval hvalnice v domači cerkvi in po radiu spremljal glasbene novosti. Zvok bluegrassa ga je tako očaral, da je začel nastopati že s štirinajstim letom, in leta 1957 začel za denar igrati bendžo in prepevati v skupini Keitha Danielsa.

V McCouryjevem repertoarju imajo podobno kot pri vseh skupinah posebno mesto instrumentali. V kratki instrumentalni skladbi z naslovom Fire On The Mountain, ki jo najdete na novi izdaji založbe Arhoolie, se v bluegrassovskem slogu zvrstijo glasbila, značilna za bluegrass: kitara, bendžo, mandolina, gosli in kontrabas. Prav s to melodijo je McCoury napovedal, v katero smer se bo obrnila njegova kariera. McCouryja na tem posnetku spremljajo vrhunski glasbeniki, to je spet ena izmed značilnosti bluegrassa. Nič čudnega torej, da je Steve Earle za spremljavo na svoji najbolj bluegrassovsko obarvani plošči The Mountain izbral prav McCouryja in njegov bend.

Bluegrass je doživel prvo veliko priznanje v poznih petdesetih letih, ko je Robert Shelton, glasbeni kritik časnika New York Times, duo Flatt And Scruggs razglasil za vodilno zasedbo bluegrassa, priznal umetniško vrednost te glasbene zvrsti in Scruggsovo igranje primerjal z violinsko virtuoznostjo samega Paganinija. Pomen in vlogo dela sijajnega pevca, pisca pesmi in vplivnega kitarista Lesterja Flatta ter banjoista Earla Scruggsa je sredi šestdesetih let nekoliko zasenčilo ustoličenje Billa Monroeja kot očeta bluegrassa. Flatt in Scruggs sta leta 1945 začela igrati z Monroejem, a sta ga po treh letih zapustila in ustanovila lastno zasedbo The Foggy Mountain Boys. Za njuno različico gospela je značilno štiriglasno petje, kakršno sicer poznamo s plošč gospelovskih kvartetov temnopoltih pevcev, v poznih petdesetih letih pa sta kvartetu dodala še peti glas, visoki bariton. Če se jima je kdo kdaj približal, je bil to prav McCoury!

Del McCoury je nedvomno del te tradicije. Marca leta 1963 je po šestih letih igranja v skupini Keitha Danielsa postal kitarist in pevec Monroejeve zasedbe Bluegrass Boys. V njej so se pred njim kalili tudi taki zvezdniki, kot so Earl Scruggs, Lester Flatt, Chubby Wise in pozneje tudi sijajni Peter Rowan. Del McCoury je v svojo interpretacijo bluegrassa vsrkal vse žlahtne izkušnje iz obdobja, ko je igral z Billom Monroejem. Izpopolnil se je kot kitarist in razvil svoj način petja. Njegova interpretacija zveni iskreno, zdi se, da je eden tistih, ki so rojeni za prepevanje in igranje bluegrassovskih pesmi. Nič čudnega, saj poje o strahu pred izgubo ljubezni in o ljubosumju. Barvitost McCouryjevega tenorja je razpoznavna tudi v jodlarski klasiki, kakršna je Rodgersova skladba Blue Yodel, ki jo McCoury zapoje tako doživeto kot avtor.

Dela McCouryja so na snemanju prvenca leta 1967 spremljali violinist Billy Baker, bendžoist Bill Emerson, mandolinist Wayne Yates in basista Tommy Neal ter Dewey Renfro. Gre torej za značilno popolnoma akustično bluegrassovsko zasedbo. Lastnik založbe Arhoolie Records Chris Strachwitz pravi, da Del v času snemanja ni imel redne skupine, ki bi ga spremljala, pa vendarle so omenjeni glasbeniki dobro opravili delo. Zanimivo je, da so se dodatna glasbila v bluegrassu, kot so bobni, dobro, orglice, klavir ter tudi harmonika pojavili veliko pozneje, pa še to praviloma le pri studijskih snemanjih. Zagrizeni bluegrassovski glasbeniki Monroejevega kova se silno zavzeto izogibajo vsakršnim dodatnim nestrunskim glasbilom, saj se zavedajo, da bluegrass korenini v hribovski glasbi ameriškega Juga, kjer sta bili dolgo edini glasbili bendžo in gosli.

Bluegrass je največjo krizo doživel v poznih petdesetih letih, a so ga že v zgodnjih šestdesetih, se pravi v obdobju preporoda ameriškega folka, odkrili novi glasbeniki in zanesenjaki ter ga dokončno zapisali nesmrtnosti. Zanimivo je, da je bluegrass preživel brez vsakršne podpore občil in da še danes v vsem sijaju zaživi na številnih poletnih festivalih. Slišite ga lahko le v posebnih glasbenih oddajah, plošče bluegrassa pa praviloma izdajajo majhne, neznane založbe. Gre za uživaško intenzivno glasbo ponosnih ljudi. Populariziral jo je Bill Monroe, pomemben del blugrassovskega izročila pa so gospeli in hvalnice, ki se jim tudi McCoury ne more upreti.

V gospelovskem napevu A Beautiful Life poje o iztekajočem se življenju. Pesem krasi lepo večglasno petje, pri katerem McCouryja spremljajo vsi glasbeniki. Country gospel se je v dolgih letih od nastanka razvil v najrazličnejše glasbene oblike. Gospelovske albume še danes snemajo George Jones, Willie Nelson in drugi countryjevski zvezdniki, a nabožna poglavja v obsežnih opusih velikih mojstrov niso vedno iskrena in prepričljiva. Vse prevečkrat se zdi, da pevci posegajo po klasičnih gospelovskih skladbah tedaj, ko jim zmanjka lastnih glasbenih zamisli in bi radi s prepevanjem Gospodu kaj na hitro zaslužili.

Vendar v neobljudenih hribovskih vasicah in majhnih konzervativnih ameriških mestecih pesmi country gospela igrajo tudi povsem navadni ljudje, glasbeniki, za katere verjetno nikoli ne bomo slišali, pa tudi takšni, kot je McCoury, ki so vedno nekje na robu. Del McCoury danes živi v mestu Glen Rock v Pensilvaniji in ob koncu tedna redno nastopa v lokalnih klubih v Baltimoru in Washingtonu; še vedno izdaja plošče in še vedno ima enega boljših glasov v bluegrassu. Ste slišali Ralpha Stanleyja v filmu Kdo je tu nor? McCoury mu je blizu!

Jane Weber

Izbrana diskografija:

Don't Stop the Music (Rounder, 1988; rounderrecords.com

Blue Side of Town (Rounder, 1992)

Deeper Shade of Blue (Rounder, 1993)

I Wonder Where You Are Tonight (Arhoolie, 1968; arhoolie.com, Re-Issue 2002!)

Steve Earle and the Del Mccoury Band: The Mountain(Glitterhouse/Panika, 1999, ter pesmarica Steva Earla)

Bibliografija:

Notne izdaje s pesmimi bluegrassa so dosegljive pri založbah melbay.com in musicdispatch.com, v bibliografiji pa navajamo še Rosenbergovo klasično delo: Bluegrass: A History (Music in American Life) (Univ. of Illinois, Reprint edition, 1993) by Neil V. Rosenberg.