Saga o pianistih (29. del)

Med stresom in magičnimi trenutki

Po raziskavi, ki je bila leta 1997 narejena v Veliki Britaniji, naj bi imelo vsaj 70 odstotkov glasbenikov, ki igrajo v orkestrih, med nastopi tako veliko tremo, da zaradi nje trpi kvaliteta nastopov. Kaj pa pianisti, ki ob nastopih nimajo niti zaledja kolegov in sami na odru izvajajo celoten program – tudi v nasprotju s kolegi orkestraši – na pamet? Kot da bi jih določalo črno–belo nasprotje tipk, po katerih ustvarjajo, je njihovo koncertno delovanje – sodeč po številnih izjavah – razpeto med môrami, ki bi jih vlekle proč od klavirja, če ne bi bile istočasno izziv za vrhunsko doživetje, ki jih čaka na drugi strani ...

Ve, da ga čaka nastop. Kot neka preizkušnja, podobna tekmovanju. Ne more se spomniti, katere skladbe so na programu, medtem ko se bliža odru. Zaveda se le tega, da bo nekaj moral igrati. Povrh vsega ga skrbi, kako bo lahko igral, saj skladb, s katerimi bo nastopil, že več let ni vadil, zato dvomi, če so sploh še v njegovem spominu. Olajšanje nastopi, ko mu v tistem trenutku nekdo prišepne na uho, da ga na klavirju čakajo note. Že je na odru. Je to res oder? Pravzaprav je prizorišče dogajanja, prej kot oder, pokopališče, po katerem se je sprehajal prejšnji dan, in namesto grobov se pred njim vrstijo klavirji – od pianinov do koncertnih klavirjev; nekateri klavirji se zdijo kot velike prevrnjene omare škatlaste oblike, medtem ko tipkam ni videti konca – ne v širino ne v dolžino. Nenadoma se klavirji začnejo premikati. Prvi dobi podobo Sokolova, ki mu žuga, češ: “Zakaj pa nisi poiskal boljšega uglaševalca, zdaj boš moral igrati na klavir, ki ima pedal tako visoko, da si boš moral podložiti deščico, če boš hotel normalno pritiskati nanj!” Drugi klavir začne nenadoma rasti v višino. Pogorelićeve oči gledajo mimo njega in ga namenoma ignorirajo. Na koncu ostane na prizorišču le en klavir – na njegovem pultu zares čakajo note. Luči se prižgejo, za temo čuti prisotnost številne publike. Sede in ugotovi, da so listi partiture zlepljeni. “Ah, seveda, z Beethovnovo predzadnjo sonato moram začeti!” se spomni v zadnjem trenutku. Zaigrati skuša prvi akord, a ravno takrat njegove roke paralizira zvok mobitela, ki zazvoni z zadnje vrste v dvorani ...

Seveda je telefon zvonil v sosednjem prostoru, medtem ko je “našega” pianista v sanjah preganjala môra, v katero so se prelevile skrbi zadnjih dni, ko je vse bliže pomemben nastop. Zgodba je sicer izmišljena, a neredko sem sama sanjala ali pa slišala govoriti kolege o sanjah s podobno vsebino. Vsebina razmišljanj, ki jih naš um takole premleva ponoči, pa se poigrava z nastopajočimi tudi v budnem času – bolj ko se bliža nastop, večji so lahko strahovi, ki lahko dobijo najhujšo obliko, tik preden stopi glasbenik na oder - ali pa celo med samim igranjem. Johnu Barstowu strahovi takole ponagajajo: “Včasih imam na začetku koncerta vtis, kot da je klaviatura vrsta zob, ki bolščijo vame.”

Česa vsega se spomni človek, ki je sicer sposoben obdržati v spominu ogromno število not! A prav te note so lahko predmet pomislekov uma, zaradi katerih si pianist morda uniči nastop. Celo sam Andras Schiff, ki je decembra 2000 briljiral z recitalom v Cankarjevem domu, je priznal: “Če misliš, da boš imel spominski spodrsljaj, se bo to zgodilo v dveh sekundah.”

Seveda to ni edini dvom, ki lahko nastopajočemu uniči večmesečne priprave. Njegov um mu lahko začne prigovarjati vse mogoče reči: “Le kaj tukaj delaš, ti sploh nisi sposoben igrati na tem nastopu!” “Tukaj se boš pa prav gotovo zmotil, saj si to pasažo premalo vadil, in je zdaj ne boš mogel speljati do konca!” Strahove začne nastopajoči projicirati tudi v ljudi, ki so v dvorani: “Vidim, da je tukaj tudi 'xy' pa 'yx' pa ... prav gotovo so tu zato, da bodo šteli moje napake in bodo potem uživali, ko se bodo norčevali iz mene.”

Poleg teh “tihih” prigovarjanj se v telesu pojavijo tudi fiziološke spremembe: zehanje, napetost v vratu in ramenih, nespečnost, težave z mehurjem, potenje (najbolj zoprno je potenje rok; nekateri pianisti na tipkah puščajo prave lužice), ki se mu pridružijo še hladne roke, ki se jih nikakor ne da ogreti, tresenje, diareja, močno bitje srca, vznemirjenost, razdražljivost ... To so nekateri najpogostejši simptomi, ki spremljajo nastope – dan ali dneve pred nastopom, nekaj ur pred nastopom ali pa celo med samim nastopom. Pravzaprav so ti fizični simptomi enaki simptomom stresa: tako pogosto imenovanega v današnji, k storilnosti naravnani družbi. Bolj zavestno jih obravnavamo šele v zadnjih desetletjih, pa vendarle stres in njegovi fizični simptomi obstajajo že od nekdaj – že jamski človek se je na nenadno srečanje z zverjo odzval tako, da se mu je telo pripravilo na beg pred nevarnostjo ali spopad z njo (pospešeno dihanje, močnejše bitje srca, ki je povzročilo večjo cirkulacijo krvi v mišicah, ki jih je potreboval za spopad oziroma za beg ...). Vendar pa so ti fizični odzivi telesa danes slej ko prej ovira, četudi so nekoč pomagali človeku pri njegovem obstoju. Zato so tudi že od začetka dvajsetega stoletja znanstveniki vse več raziskav začeli posvečati stresu in njegovim simptomom ter značilnostim. Poznamo namreč dve vrsti stresa: pozitivni stres motivira človeka, da učinkovito uresniči svoj cilj (tako kot je bil motiviran za svoj obstoj človek v prazgodovini), negativni stres pa človeka tako onemogoča, da mu škodi na poti k uresničevanju cilja (ali cilja sploh ne more uresničiti, namesto tega si nakoplje le še nove težave). Ali bo stres postal pozitiven ali negativen, je odvisno tudi od posameznika in od tega, kako bo sprejel ovire, ki mu jih postavlja stres: kot izzive, zaradi katerih bo še bolj vestno opravil nalogo, ali pa ga bo preprosto zajela panika in ciljev ne bo mogel uresničiti.

Stres, ki spremlja nastope, lahko nastane zaradi več vzrokov. Vzroki so lahko zunanji, nanje ne moremo vplivati in moramo kvečjemu sprejeti posledice: slaba nastanitev v hotelu, težave pri prevozu, neogrevana dvorana, razglašeno glasbilo, slaba organizacija, panika drugih ljudi tik pred nastopom, velika pričakovanja poslušalcev ... Današnji koncertanti imajo tudi težave s tako imenovanim “jet lagom” – zaradi potovanja na drugo celino morajo bioritem prilagajati drugemu časovnemu sistemu. Stres povzročajo tudi drugi vzroki, ki se ne nanašajo neposredno na nastope glasbenikov. Zato koncertanti poudarjajo, da je potrebno ves čas skrbeti, da je njihovo življenje, ki se ne veže neposredno na koncertne turneje, enostavno, brez posebnih čustvenih pretresov. Resda se lahko s preudarnostjo ognemo konfliktom z ljudmi, se ne zaletimo z večjimi nakupi, s pogostim menjavanjem služb, partnerjev ali z nepremišljeno selitvijo. Toda smrt v družini je lahko nepredvidljiva in sodi med najhujši udarec, ki prizadene najbližje umrlega. (Znan je primer pianista Iva Pogorelića: nekaj let potem, ko mu je umrla žena, ki je bila obenem tudi največja podpornica njegove umetnosti - in tudi njegova učiteljica -, mu je umrl tudi oče. To je pianista tako prizadelo /verjetno pa tudi nastopi, ki so bili močno kritizirani/, da je zaradi kronične depresije moral vso sezono 2001/2002 počivati in se za ta čas povsem odpovedati koncertom.)

Vzroki za stres ob nastopih so lahko tudi notranji – dvomi vase, kot smo jih že predstavili na začetku, ki so posledica treme ali izvajalske anksioznosti (medtem ko lahko prva, milejša oblika, celo prispeva k uspešnemu nastopu, pa je izvajalska anksioznost, hujša oblika treme, že marsikomu prekrižala načrte in se je moral odpovedati koncertnemu nastopanju). Hujši kot zunanji vzroki utegne biti namreč prav stres, ki ga proizvedemo v glavah – predstavljamo si stvari, ki se sicer ne bodo nikdar zgodile, a nas lahko te predstave povsem paralizirajo.

“Kadar dosežem takšno stanje, se še bolj zavedam prostora okrog sebe, in četudi se 'moj prostor' ne širi, imam občutek, da se nikdar ne konča ... Imam čuden občutek, da sem za klavirjem in istočasno nekje drugje v dvorani, povsod sem ... Slišim zvok klavirja, ki se širi po dvorani, se odbija od zidov in prihaja nazaj, ter me obdaja ... V takšnih trenutkih se identificiram s publiko, ki sprejema mojo glasbo in postajamo ena sama celota.”

Čeprav so tele besede videti kot sanje – tokrat s povsem drugačno vsebino, pa je v resnici takole svoje občutke vrhunskega doživetja med nastopom opisal italijanski pianist Aldo Ciccolini v intervjuju s pianistko Carolo Grindea za Piano Journal. Carola Grindea (med ustanovitelji ISSTIP – International Society for the Study of Tension in Performance/Mednarodno združenje za raziskovanje napetosti med nastopom – in predavateljica na Kliniki nastopajočih umetnosti na London College of Music and Media) je za omenjeno revijo napravila kar precej intervjujev z znanimi pianističnimi osebnostmi, v katerih jo je zanimalo predvsem, kakšni so njihovi telesni in psihični občutki, ko med nastopom doživljajo najbolj magične trenutke.

K sreči namreč nastopov ne spremljajo samo negativni občutki. Tako kot športniki poročajo o neverjetnem občutku v telesu, kadar dosegajo vrhunske rezultate (Roger Bannister potem, ko je maja 1954 pretekel miljo v manj kot 4 minutah: “Zdelo se je, kot da je moj um skorajda zunaj mojega telesa. Nobenega napora nisem občutil niti bolečine, samo čudovito povezanost gibanja in cilja.”), tako so tudi za glasbenike največja nagrada pa tudi motivacija za nadaljnje nastopanje občutki sproščenosti, stanja popolne integracije ter notranjega miru, ki nastopijo sicer nepričakovano in spontano – a le takrat, kadar so nastopajoči dobro pripravljeni, zato povsem zaupajo vase. Ta fenomen vrhunca nastopa sta že leta 1962 popisala psihologa A. Maslow in M. Lasky in ga imenovala “vrhunec doživetja” (peak experience); žal pa je bil ta fenomen v glasbeni psihologiji dolgo premalo raziskan, zato so se ga toliko bolj lotili v športni psihologiji in medicini. Uspehi v športu so očitni, hkrati pa se tudi glasbeniki začenjajo vse bolj zavedati, da morajo biti tudi oni vrhunsko pripravljeni, če želijo imeti vrhunske nastope. To pa pomeni, da morajo ne le dobro poznati program, ki ga igrajo, temveč morajo biti pripravljeni na vse telesne, umske in čustvene napore, ki jih prinaša nastop. Te potrebe se večina glasbenikov začne zavedati šele takrat, ko imajo že hude težave zaradi nepravilne drže pri igranju, pretiranega napora in slabe psihične vzdržljivosti (živčni zlomi, hude depresije, vnetja živcev, poškodbe mišic, bolečine v vratu in hrbtenici). Toda zaradi motivacije po večjem uspehu se jih tudi vse več odloča za učenje raznih tehnik, še preden se jih lahko polotijo tovrstni problemi. Tehnike relaksacije, kot so Aleksandrova tehnika, Feldenkreis, Grindea tehnika, tai či, joga (tudi posebej prilagojena za glasbenike), lahko skupaj s kreativno vizualizacijo, mentalno vadbo, pa tudi z ustrezno prehrano in gibanjem pomagajo na poti k uspešnim nastopom.

Na svetu deluje kar nekaj institucij, ki se ukvarjajo z reševanjem težav, ki jih prinašajo nastopi (Institut za glasbeno fiziologijo in medicino nastopajočih umetnosti v Hannovru, International Arts Medicine Association v Filadelfiji, The British Performing Arts Medicine Trust). Zelo sistematično so se v zadnjih letih vprašanja, kako uresničiti želje za maksimalno dober nastop, lotili na Royal College v Londonu. V Centru za preučevanje glasbenega nastopa so zasnovali triletni projekt Zoning In, ki ga bodo sklenili letos poleti. Vanj je vključenih 15 študentov, njihovo delo pa zajema tri področja: “neurofeedback”, treniranje mentalnih sposobnosti ter telovadbo in življenjski stil.

Program “neurofeedback” deluje s pomočjo elektrod in opazovanja ritmov možganov na monitorju. Študenti spoznavajo dva tipa delovanja možganov: prvi je “theta”, za katerega je značilen počasen ritem, bolj dominanten pa je ritem “alfa”. Za theto so značilni globoka sprostitev, spomin in kreativno mišljenje, za alfo pa pozornost in budnost. Naloga študentov je, da se naučijo obvladovati oba ritma in predvsem, da se naučijo dvigniti prisotnost theta ritma.

Drugi tip področij, ki jih zajemajo raziskave projekta Zoning In, pa je bolj podoben tehnikam, ki jih pri delu z glasbeniki predlaga tudi Carola Grindea. To so tehnike sprostitve in razvijanja domišljije, tehnike, pri katerih se, na primer, študenti učijo vizualizirati vsak trenutek nastopa in se tudi posebej koncentrirajo na najbolj zahtevne pasaže ter obenem raziskujejo, kako različne relaksacijske in dihalne tehnike pomagajo, da takšne pasaže na nastopu laže obvladujejo. Pianist Javier Negrin, ki je delal na vseh treh področjih projekta Zoning In, še posebej ceni prav metode mentalnega treninga. Pri vadbi Lisztove sonate v h-molu mu je zelo pomagala vizualizacija; ko zdaj igra to sonato, vidi “zelo globoko jamo – kot vhod v Dantejev Pekel – in iz globin slišim, kako resonira zvok gonga. Mislim, da to naredi nastop še bolj živ.”

V tretjem delu projekta pa vsak študent dobi od deset- do petnajsttedenski individualni program aerobike, treninga moči in fleksibilnosti, nasvet za dieto ter možnosti, da izmeri reakcijo srčnega utripa in krvnega pritiska na glasbeni nastop. Negrin tako vsakič dve uri pred nastopom porabi 25 minut za jogging ter trdi, da mu to močno zmanjša simptome stresa:

“Ta projekt je povsem spremenil moj odnos do glasbe. Pred tem sem vedno občutil negativne napetosti in sem bil nervozen. Ko v resnici uživaš v igranju glasbe, se lahko v miru koncentriraš na notranje sporočilo same glasbe, namesto da bi te motilo tisto, kar obkroža glasbo – naj bo publika, okolica ali pa tvoji lastni problemi.”

Damjana Zupan

IZBOR LITERATURE:

• Finch, H. In the Zone. BBC Music Magazine, junij 2002.

• http://www.zoningin.rcm.ac.uk/

• Grindea, C. The Phenomenon of 'Peak Experience' in Musical Performance. PIANO JOURNAL, št. 65, poletje 2001.

• Zupan, D. Kako pripraviti učenca na nastop – Trema kot ključni stresni dejavnik (ne)uspešnega nastopa. Glasba v šoli, št. 1–2, letnik VI, 2000.