In memoriam (1931-2002)

Dane Škerl

V Idrijski ulici v Ljubljani si tik ob progi stojita nasproti dve vili, v katerih sem v preteklosti nekajkrat obiskala za slovensko glasbeno življenje pomembna človeka. V levi hiši je živela odlična violinistka, pedagoginja in urednica gospa Vida Jeraj, v desni pa skladatelj Dane Škerl. Oba sta se maja letos od nas dokončno poslovila, a vsak od njiju je v naši kulturi zapustil neizbrisne sledi svoje življenjske energije, delavnosti in ustvarjalnosti.

Daneta Škerla sem v glasbenih krogih sicer srečevala od malega, a sem ga jeseni 1980 kot novopečena odgovorna urednica revije Glasbena mladina z rahlo tremo vprašala, če lahko objavim pogovor z njim. Povabil me je na Akademijo za glasbo, kjer je takrat poučeval, in pripovedoval mi je preprosto in prisrčno, kot so bila enostavna moja vprašanja. Lahko si predstavljate, kako sem bila ponosna, ko mi je pozneje povedal, da je to njegov najboljši objavljen intervju. Tudi če je bila njegova pohvala tedaj le prijazna spodbuda za moje delo, mi je ta pogovor še danes eden najljubših, kar sem jih zapisala. Takole mi je pripovedoval o začetkih svoje glasbene poti: “Pri šestih letih me je soseda profesorica Vida Jerajeva začela učiti violino, doma smo imeli tudi klavir, ki se ga je učila moja sestra. Tako sem spoznaval glasbila. Poleg tega so bili v naši hiši stalni gostje glasbeniki Niko Štritof, Primož Ramovš in drugi. Moj oče je bil založnik, tiskal je tudi note in pri njem so se zbirali zanimivi ljudje, katerih pogovori so me pritegnili. Gotovo so pripomogli k moji glasbeni usmerjenosti. Še pred vojno sem kot majhen deček hodil v Glasbeno matico k teoriji in mladinskemu petju, vendar so staršem že po prvem semestru svetovali, naj me izpišejo, češ da je šolnina proč vržen denar, ker nisem nadarjen. Dobro se spominjam, da smo peli pesmico z naslovom Sedi mačak mijav na pendžeru, katere besedila nisem čisto nič razumel in sem seveda molčal, sploh nisem hotel peti. No, študij glasbe pa me je vseeno mikal in še med vojno me je Primož Ramovš učil harmonije in kontrapunkta. Med vojno sem začel uživati tudi v glasbenih predstavah, saj so bili koncerti in opere eni redkih kulturnih dogodkov, ki so pritegnili našo pozornost. Nad opero sem bil navdušen in sem poskušal tudi že skladati!” Pripovedoval mi je, kako se je po končani vojni vpisal na srednjo glasbeno šolo in nekaj let pozneje šolanje na klasični gimnaziji in študij kompozicije in dirigiranja na glasbeni akademiji končal skoraj istočasno ter nato še dve leti študiral umetnostno zgodovino. Spomnim se, da so mi misli begale med mnogimi vprašanji, ki so se mi porajala ob poznavanju njegovih najrazličnejših dejavnosti. Spraševala sem se, kako neki je ljubljanski fant iz kulturnih krogov postal član gorske reševalne službe. Mu je bil kdo od domačih za zgled? “Ne, nihče v družini se ni izrazito ukvarjal s športom, mene pa so mikale predvsem gore. Morda je to povzročila vojna, ko smo pet let presedeli zaprti v Ljubljani in smo si lahko privoščili največ sprehod čez Rožnik. Le od daleč smo opazovali naše prelepe gore, ki so bile takrat nedosegljive. Tako sem po vojni začel najprej z letalskim jadranjem, nato pa sem se posvetil alpinizmu. Ko sem imel štirinajst let in je bila še policijska ura, sem se nekega dne izmuznil iz Ljubljane in si privoščil čisto prvo samostojno turo na Triglav. Po vojni sem bil med našimi najbolj navdušenimi alpinisti in preplezal sem ne samo naše Alpe, ampak tudi mnoge evropske vrhove.” Zaljubljenost v gorski svet in povezanost z naravo sta skladatelja pripeljali v Trento, kjer je užil največ srečnih trenutkov. A tudi tam se je izkazala njegova pedagoška žilica, v Kranjski gori in v Trenti je dolga leta vodil amaterska zbora, kar je duhovito komentiral: “Amaterski zbori so bili vedno moj konjiček ... Četudi so v teh krajih možnosti za tako delovanje minimalne, ali pa ravno zato, rad spodbujam ljudi k dejavnosti in jim preprečujem, da bi samo poslušali radio in buljili v televizijske zaslone.” Na pedagoško pot ga je zaneslo zelo zgodaj, še kot dijak je začel poučevati in voditi zbore in po diplomi seveda pristal na glasbeni šoli. Ko danes prebiram, kaj vse je tam počel, se zdi skoraj neverjetno.

“Kar dolgo sem zdržal na Glasbeni šoli Vič in pozneje na Glasbeni šoli Franca Šturma, kjer sem vodil tudi orkester. Pravzaprav sem imel na tej šoli kar tri orkestre. Prvega so sestavljali učenci prvega in drugega razreda, drugega učenci tretjega in četrtega razreda, tretji pa je bil pravi mladinski orkester. Za vse te sestave sem pisal skladbice, da bi mlade glasbenike navduševal za skupno igro. Pisal sem tudi etude in druge skladbe za najboljše med njimi, ki so igrali v posebnem komornem ansamblu. Vodil ga je profesor Ciril Veronek. Tako je nastala cela vrsta skladb, med njimi tudi Otroške suite, Otroške impresije in delo Moj dan na besedilo Janeza Povšeta za recitatorja, otroški zbor in orkester.” Rad se je spominjal teh prvih izkušenj, prav tako z veseljem pa je obudil naslednjih deset let, ki jih je preživel v Sarajevu, kjer je predaval na glasbeni akademiji in skladal. Tam je napisal vrsto klavirskih skladb, dve od petih simfonij, drugi koncert za orkester, več koncertov za solistične instrumente z orkestrom, dve kantati in prvo scensko delo, balet Opojno poletje. “Balet je nastal po romanu bosanskega pisatelja Hamse Hume in se v izvirniku imenuje Grozdanin kikot. Po naše bi mu rekli Grozdanino hehetanje. Balet so izvajali v Ljubljani in v Mariboru, pa v Skopju in seveda v Sarajevu, kjer je nastal. Sarajevska televizija ga je tudi posnela, in to v naravi, v Hercegovini.” Povedal mi je še, da je pravkar končal nov balet na temo slovenskega junaka Petra Klepca, ki so ga kmalu izvedli v mariborski operni hiši.Nato mi je hudomušno našteval, kdaj in kje so izvedli kakšno njegovo delo, in pripomnil, da je bila verjetno največkrat izvedena Serenada za godala, eno njegovih prvih del, ki ga je napisal že leta 1952. Zanimalo me je, kako da je kljub tako pestri glasbeni dejavnosti svoje ustvarjanje namenil predvsem orkestru. “Glasbo doživljam predvsem barvno in morda je prav to vzrok za manjšo afiniteto do komorne glasbe. Za komorne sestave se mi zdi teže pisati. Orkester namreč nudi mnogo več zvočnih kombinacij, barv. Kadar skladam, vedno neposredno pišem partituro. Nikoli ne orkestriram pozneje, zvočne barve izberem takoj.” Bilje neposreden, energičen in neizumetničen človek in prav tako jasna, na neoklasicistično tradicijo oprta je bila njegova glasba. Ni se spogledoval z modnimi smermi, ni eksperimentiral. Raje se je spoprijemal s konkretnimi nalogami. Aktiven je bil v Društvu slovenskih skladateljev, se boril za urejanje avtorskih pravic, se razdajal kot pedagog, zborovodja, reševalec. V mnogih prijateljih in sodelavcih je ostal delček njegove energije.

Kaja Šivic