Otis Redding (1941–1967)

The Big O – Robustna iskrenost južnjaške duše

Redko kateri glasbenik je med kratko kariero pustil tako neizbrisen pečat neki glasbeni zvrsti kot Otis Redding. Otis Redding pomeni za soul to, kar pomenita Gram Parsons z destruktivno naravo in vizijo za country rock in Buddy Holly za rock and roll. Reddingov glas je bil udarec “na prvo žogo”: ko si ga enkrat slišal, ti je za vedno odmeval v ušesih.

I've Got Dreams To Remember

Spominjam se leta 1995, ko sem postopal po ulicah San Francisca. Kamorkoli si se obrnil, vse je spominjalo na Grateful Dead in nedolgo pred tem umrlega Jerryja Garcio. Trolejbusi, registrske tablice, zastave, ki so plapolale s številnih drogov, majice ... Praktično vse mesto je bilo odeto v deadovsko ikonografijo. Vendar je bila takrat moja pozornost usmerjena drugam. Iskal sem tisti časovno nedoločen trenutek osamljenosti, tisti “luzerski” hip, tisto “voyagersko” koncepcijo prostora in časa, prežetega z nostalgijo, ki ga Otis opisuje v pesmi Sittin' On The Dock Of The Bay. In nekje med Fisherman's Wharfom in Marino Green, kjer je čas relativna stvar, sem trenutek tudi podoživel. V tistem trenutku se lahko resnično približaš vizualizaciji občutkov, ki jih Otis tako barvito predstavlja med verzi: valovi, ki jih vetrc potiska ob obalo, kriki galebov, ladje, ki zjutraj pripotujejo z zahoda pod Golden Gatom ter zvečer ponovno izplujejo na Pacifik; vmes pa je samo čas. Vendar ni Otis nikoli slišal končne verzije te pesmi. Njegov čas se je ustavil 10. decembra 1967, v globinah zaledenelega jezera Monona blizu Madisona, kamor je strmoglavil z letalom skupaj s člani spremljevalne skupine The Bar-Kays in se pridružil Buddyju Hollyju, Richieju Valensu, Bigu Bopperju; kasneje pa so v to druščino prišli še Jim Croce, Rick Nelson in člani skupine Lynyrd Skynyrd. Tako je pri šestindvajsetih letih utihnil glas največjega pevca soula, ki v kratki karieri ni zaznamoval samo aktualnega časa, temveč je njegov vpliv v slogovno različnih žanrih slišen še dandanes: od Vana Morrisona, Rolling Stones, Joeja Cockerja do Black Crowes.

These Arms Of Mine

Kratka kariera Velikega O (Big O) se je začela na ameriškem jugu, kjer se je rodil 9. septembra v mestecu Dawson (Georgia), a se kmalu preselil v Macon. V tem specifičnem okolju okoli Mehiškega zaliva, kjer se prepletajo številne zvočne usedline, se je kot deček navduševal nad Little Richardom in Jamesom Brownom ter skoraj ritualno častil Sama Cooka, čeprav je bil njegov glasbeni pedigre dokaj konvencionalen – v šolski skupini je igral bobne in pel v cerkvenem zboru. V tistem času je nastopal na številnih tekmovanjih talentov, kjer je zmagoval kot za stavo, zato so mu marsikje celo prepovedali večkrat nastopiti. Na enem izmed takih nastopov je spoznal Phila Waldena, ki je postal njegov manager, in kitarista Johnnyja Jenkinsa ter se pridružil njegovi skupini The Pinetoppers. Po številnih potovanjih med Kalifornijo, Maconom in Memphisom sta nekoč z Johnnyjem po naključju ostala v studiu, imela sta trideset minut časa. Posnela sta pesem These Arms Of Mine, kombinacijo gospela in baladnega bluesa, ki se je kasneje prodala v 800.000 primerkih. To se je zgodilo v studiu Stax – mlade in neodvisne založbe, kjer se je progresivni soul povezal z belimi poslovneži. Ta trenutek leta 1962 je bil prelomen za Otisa in tudi za založbo, ki si je “lastila” odlične studijske glasbenike, zbrane v zasedbah The Bar-Kays in Booker T. and The MG's. Zmagoslavje v naslednjem letu pa je imelo že epske razsežnosti. Z nastopom v legendarnem Apollo Theatru v Harlemu je dobesedno pomedel s konkurenco, ki so jo predstavljali The Drifters, Rufus Thomas in B. B. King. S suverenimi nastopi, z nebrzdano energijo in rockersko držo na odru je fasciniral vse. Na njegovo petje so padali številni rockovski glasbeniki od Micka Jaggerja naprej. Nasploh je bila otoška scena takrat veliko bolj dovzetna za zvoke urbanega Memphisa kot scena v ZDA. Mnogi britanski izvajalci rhythm'n'bluesa so zveneli veliko bolj robustno kot ameriški beli kolegi. Tudi podajanje pesmi med Reddingom in Stonsi je imelo pri tem pomembno vlogo.

Otis je imel za tisti čas še eno nenavadno lastnost – bil je velik improvizator. Producent Tom Dowd pravi: “Otis je prišel v studio z idejami za tri ali štiri skladbe, in glasbeniki so kmalu ujeli akorde glede na njegovo petje. Ko so ga vprašali, kako naj bi pesem zvenela v celoti, jim je dejal, vi samo igrajte naprej, jaz se bom že domislil česa. Pesem bomo posneli trikrat ali štirikrat, jaz pa bom vsakič pel drugače.” Tipičen primer je pesem Satisfaction skupine Rolling Stones. Ko so mu pesem, ki je ni do tedaj še nikoli slišal, zavrteli, so bili nad njo navdušeni vsi, razen Otisa. Zato njegova verzija zveni nekoliko drugače, predvsem pa se besedilo ne ujema. Zakaj? Otis pravi: “Besedila nisem znal. Ko mi je zmanjkalo besed, sem si jih enostavno izmislil, med snemanjem.” Njegova glasba je bila torej fleksibilna, nikoli dokončna. Vedno se je v pesmi našel prostor, kateremu je Otis vtisnil avtorski pečat - enkraten, neponovljiv pečat. Leta 1966 posname mojstrovino: spomenik naslednjim generacijam Otis Blue/Otis Redding Sings Soul, ki ga naslednje leto izstreli festival Monterey International Pop, kjer skupaj z Jimijem Hendrixom pišeta zgodovino. To je zabeleženo na nosilcih zvoka in slike. Kljub triumfu in odlični prodaji plošč se Otis zamisli glede nadaljevanja kariere: “Mislim, da so v moji glasbi potrebne nekatere spremembe. Ljudje se me lahko naveličajo.” Začel je razmišljati o svoji prihodnosti, najverjetneje kot glasbeni producent. Vendar se je resnica skrivala tudi v zdravstvenih težavah, saj so mu poleti 1967 operirali grlo. Za dva meseca se je umaknil v tišino nekega ranča v okolici Memphisa, kjer je spisal trideset novih pesmi in se pripravljal na snemanje konec istega leta. Vendar ...

Sittin' On The Dock Of The Dead

Otis Redding je bil celovita osebnost. V nasprotju s številnimi drugimi pevci soula je v njem prebivala neusahljiva avtorska žilica, ki se je izražala v brezčasnih skladbah. Vendar so zaživele zlasti v Otisovi čustveni interpretaciji, s katero je dobesedno podoživljal vsako peto besedo. Hripav glas, grleni staccato, številni vzkliki, ki so se prepletali med refreni, so slikali barvni spekter čustvenih odtenkov, živopisno, kot je nekoč Van Gogh slikal mojstrovine ali se je z barvami na celuloidnem traku igral David Lean. V današnjem času, ko je glasbena industrija podrejena povpraševanju na tržišču, ko čustva ne igrajo več pomembne vloge, ko je veliko pomembneje, kako si videti, in ne več, kako poješ, ko zvočni klišeji sledijo besedilnim, ko se glasba vizualizira s poceni prešuštnicami v bikinijih na jahtah ali v dragih avtomobilih, se mi v ospredje ponuja duet med Carlo Thomas in Otisom Reddingom v pesmi Tramp. Medtem ko se Carla norčuje iz njegovega videza in ga obsipa z različnimi dovtipi, češ da je kmet, ki prihaja neposredno iz gozdov Georgie, ji Otis suvereno odgovarja – okej, sem pa dober ljubimec. Ta morda na prvi pogled prozorna bitka med spoloma v sebi nosi preprosto dejstvo: ni važno, kako si videti, važno je, kaj si. V tem primeru, kakšno glasbo ponujaš. In Otis je bil tu eden in edini. V tem početju je bil deloholik in zaverovan vase. Verjel je v svoje poslanstvo in v pesmi. Steve Cropper, s katerim sta skupaj napisala marsikatero pesem, se spominja: “Vedno je prišel v studio z neštetimi idejami, ki jih je potem obdeloval iz različnih aspektov. V studio se je zaprl tudi za ves teden, se potem sprehodil, in se nato zaprl še za dva tedna. Nekega dne je prišel v studio z zamislijo za pesem in mi zaigral melodijo; poleg tega je imel izdelano že prvo kitico. V dveh urah sva pesem dokončala, nato pa sem sam dokončal še celoten aranžma.” Šlo je za pesem Sittin' On The Dock Of The Bay, ki je sprva delovala kot folk balada in je najverjetneje odpirala novo poglavje in smer Reddingovega ustvarjanja. Po šestih poskusih je bil master posnet, preden pa je Otis odšel, je Stevu dejal, naj doda še nekaj harmonij, da bi v končni fazi pesem zvenela nekoliko bolj RandB. Medtem ko je Steve ostal za mešalno mizo, je Otis odšel na kratko turnejo, s katere se ni nikoli vrnil. Steve je pesem dokončal v tednih po Otisovi smrti, dodal je še zvoke galebov, ki so pesmi pridodali osamljeno in nesrečno atmosfero, s katero je slikovito ponazoril bolečino za izgubljenim prijateljem.

Gregor Bauman

Viri:

Spletna stran www.otisredding.com.

Spremno besedilo plošče The Very Best of Otis Redding.

Izbrana diskografija:

Pain In My Heart (Atlantic, 1964)

The Great Otis Redding Sings Soul Ballads (Atlantic, 1965)

Otis Blue: Otis Redding Sings Soul (Atlantic, 1965)

The Soul Album (Atlantic, 1966)

King and Queen (with Carla Thomas) (Atlantic, 1967)

Live in Europe (Atlantic, 1967)

Dock Of The Bay (Atlantic, 1968)

Otis Redding Story (3 CD Set) (Atlantic/Warner Brothers, 1993)

The Very Best Of Otis Redding (2 CD) (Warner Music/Nika, 2000)