Letnik: 2002 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Janez Golič

Trail Of Dead

S kora do hardcora

Ko izvajalec, ki se kali v neodvisnem okolju, dobi priložnost za podpis pogodbe z veliko založbo, je običajno na veliki preizkušnji. V kolikšni meri bo to vplivalo na njegov avtonomni razvoj, koliko mu bo v pomoč, ali bo večinoma podvržen pritisku po prilagajanju? Teksaški kvartet …And You Will Know Us By The Trail Of Dead je na tretjem albumu, prvem za veliko založbo, z večjim denarnim vložkom mestoma še priostril artistični punk rock, razširil arzenal zvočnih rešitev in s sofisticirano obliko pesmi presegel žanrske omejitve.

Resnična zgodba o …And You Will Know Us By The Trail Of Dead ne obstaja. V stari dobri tradiciji hardcorovskega punka se fantje izmikajo vsakršnim enopomenskim pojasnilom. Še več: bolj ko jim raste popularnost in s tem število medijskih pojavljanj v člankih in intervjujih, več žive domišljije si privoščijo v pogovorih z novinarji. Po sedmih letih delovanja so že pošteno siti enih in istih vprašanj, predvsem o imenu, ki so ga mnogi zaradi lažje uporabe že okrajšali v Trail Of Dead. Le ugibamo lahko, da se niso želeli imenovati preprosto The Nekaj ali Nekdo, za imenom naj stoji zgodba ali vsaj podoba, ki naj si jo dopolni vsak sam.

Če bi šli nazaj po njihovih zavajajočih sledeh, bi nas pot peljala v Austin, natančneje na živinske farme v krščanski komuni zaselka Planoe v Teksasu. Prve glasbene izkušnje so fantje nabirali v cerkvenem zboru. V okolju, kjer je stara zaveza še vedno močnejša od kazenskega zakonika, se je v njih nabiral upor, do te mere, da so začeli resneje spoznavati vzhodnjaške religije, ne da bi se odločili le za eno verstvo. Podobno velja za glasbeno dogajanje v Austinu, kamor so se štirje nadobudni glasbeniki odpravili takoj po končani srednji šoli. Tamkajšnja “scena” je mladim, željnim akcije, ponujala bore malo. V večini klubov so vsak večer igrali bendi, ki so zgolj preigravali že stokrat slišani repertoar, le redki so odstopali. Ti, ne da bi imeli glasbeno veliko skupnega, so se družili že zaradi odpora do prevladujočega klubskega dogajanja. V tem so v mnogočem odstopali prav Trail Of Dead.

V nasprotju z večino drugih, ki se držijo nepisanih pravil odrskega obnašanja, gredo Trail Of Dead “do konca”. Med igranjem se seveda podajo med občinstvo in si, spet v tradiciji hard cora, kar med pesmijo izmenjujejo instrumente, saj bi s “specializacijo” vsak član lahko zašel v nevarnost tehniškega perfekcionizma in v predeterminiranost glasbenega sloga. No, za veliki finale instrumente razbijejo na koščke. Pravzaprav: so jih. Niti velika založba (ali prav ta) ni pripravljena kriti stroškov razdejanja. Po koncu nastopa so sami lepo pobirali dele kitar in bobnov in jih nekako sestavili skupaj, tako večer za večerom, dokler so še služili namenu. Na dolgi rok se to finančno ni izšlo, obenem so imeli v več lokalnih klubih prepoved nastopanja. Dokler jih ni v zavetje najprej vzela neodvisna založba Trance Syndicate (v lasti Kinga Coffeyja iz Butthole Surfers), ki je založila njihov istoimenski prvenec. Naenkrat so se odprla vrata klubov, skupina pa je prestopila lokalne meje, vse tja do Anglije. Na hitro pridobljeni sloves inovativnega in še vedno žgočega hardcorovskega benda potrdijo z drugim albumom, Madonna, ki ga objavi založba Merge, prav tako v lasti rockovske skupine, tokrat Superchunk. Naslov albuma ni izbran naključno, zanimanje za svetovna verstva in vstop v veliki pop svet sta pri članih vzbudila nekatere primerjave, ki so jih z veliko mero cinizma pretopili v pesmi Mistakes and Regrets, Claire de Lune in posebej Aged Dolls. Obenem so se tudi glasbeno hitro razvijali, vpletali so za rock - kaj šele hardcorovski punk - ne najbolj značilna glasbila, tudi kitarska igra je postajala vse bolj razdelana in v daljših instrumentalnih delih polna disonantnih dialogov. Še vedno pa niti njihove tehnične zmožnosti niti podpora založbe niso zadoščale za uresničitev vseh zamisli, ki so se bliskovito porajale v njihovih glavah.

Prav tako hitro so se morali odločiti, ko je malce nepričakovano na njihov naslov prišla ponudba za podpis pogodbe z veliko gramofonsko založbo. Ne le relativno dobra prodaja obeh albumov, tudi obsežne turneje so ponesle njihov dober glas do ušes Jimmyja Iovina, odgovornega pri velikanki Interscope. Odločitev je bila še toliko težja, ker je položaj v korporativnem okolju morda najslabši v vsem obdobju avtorskega rock'n'rolla, če le preletimo vrhove lestvic najbolje prodajanih plošč tržno najbolj razvitih dežel. Kot protiutež se je okrepilo neodvisno založništvo, z utrjeno in razvito mrežo promocije in distribucije ter koncertnih agencij; pri tem jim pomaga tudi hitro posredovanje in izmenjava informacij po spletnih straneh. Po nekaterih izračunih srednje uspešni izvajalci bolje živijo pod okriljem neodvisne založbe. Da ne izgubljamo besed o človeških odnosih in vsem, kar to prinese zraven ...

Pri odločitvi Trail Of Dead je zmagalo dejstvo, da je večina zanje pomembnih izvajalcev snemala in še snema za velike založbe: Patti Smith, Public Enemy, Sonic Youth, Pink Floyd ... Vsaj nenavaden, če ne kar izključujoč glasbeni okus, ki pa se vsaj neposredno ne odslikava na novi plošči Source Tags and Codes (Interscope/Multimedia). Prevzeli so le splošne zamisli o konceptualni zaokroženosti albuma in večdelni strukturi komadov. Uvodna klavirska skladba, Invocation, zavede s skoraj meditativnim tonom, takoj naslednja - It Was There That I Saw You – pa razblini vse dvome o morebitnem mehčanju zvoka. Izza zidu raztreščenih činel in distorziranih kitar se komaj prebija občutljiv vokal, ki si ga z isto čustveno zavzetostjo izmenjujeta Conrad Keely in Jason Reece. V njunih izvedbah zveni mladostniški upor enako močno kot pripadajoči občutki nemoči in razočaranj. V temačnih projekcijah se naslonijo celo na Baudelaira, ne da bi se zares oddaljili od srži rock'n'rolla. Le uporabljajo orodja, s katerimi lažje uglasbijo vso paleto lastnih obsedenosti.

Ravnotežje drvečega kitarskega rocka in spleta akustičnih glasbil je skupina vzpostavila šele ob pomoči male čete tehnikov in v številnih studiih. Če velja, da ima vsak studio svoj zvok, jim kaj drugega ni preostalo. Obenem so se s snemanji na različnih lokacijah sami približali gostujočim glasbenikom in jim ponudili možnost sodelovanja na najustreznejšem mestu.

Po sedmih letih stalnega nastopanja in snemanja se Trail Of Dead že ne morejo pretvarjati, da je vse, kar počnejo na odru, spontano. Razbijanje instrumentov s časom postane del scenarija, pričakovan obred, morda ključni trenutek predstave ... Vendarle, ko Conrad Keeley v Relative Ways zapoje hvalnico rock'n'rollu z verzom “electric guitar hanging to my knees, got a couple of verses I can hardly breath”, obenem opozarja: na koncertih Trail Of Dead še vedno ni najbolj priporočljivo stati preblizu odra.

Janez Golič