Letnik: 2002 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Jane Weber

John Gibbens

THE NIGHTINGALE'S CODE: A poetic study of Bob Dylan

Touched Press, 2001

R R Macleod

DOCUMENT BLUES 1-8

Pat Publications, 2001

Kolikor poznam publicistiko, ki je tako ali drugače povezana z delom Boba Dylana, je delo Johna Gibbensa najbolj lucidno, a to sploh ne pomeni, da ni vredno pozornosti. Prej nasprotno! Odpira namreč povsem nove poglede na Dylanovo poetsko plat ustvarjanja, ki so ji prav vsi dylanologi seveda posvečali veliko analitičnih tekstov, prodali marsikatero nejasnost ali nesmisel, le redkim pa je uspelo napisati kaj pametnega. Razlagati poezijo pač ni kar tako.

Gibbensova študija je kajpak izjemno pogumna, mojo pozornost pa je pritegnila, ker avtor nenehno išče reference ne samo v visoki literaturi (saj veste: Dylan naj bi prebiral velike pesnike), ampak tudi v primitivnem (?) bluesu. Res ne vem, zakaj mislimo, da smo danes pametnejši kot pred sedemdesetimi leti. Blues je bil po glasbeni in pesniški plati že kdaj pa kdaj primitiven, a prav v tem je jedro zadeve. Sicer pa število akordov ne pomeni nujno dobre skladbe, tako kot število kitic in načičkanih besed ne govori o kakovosti pesmi. Townes Van Zandt je nekoč dejal, ko so povprašali po pesniških vzorih, da Blind Willie McTell verjetno ni prebral nobene pesniške zbirke (seveda ne, če je bil pa slep!), a je vseeno pisal dobre pesmi. Že prebrisani Townes je seveda imel rad poezijo Roberta Frosta, za kakšnega obsežnega Dostojevskega pa je nalagal Steva Earla, da je namesto njega prebiral 'tiskarski špeh' in mu zaupal, kar je bilo spomina vredno. Če je kdo študiral blues v tistem pravem pesniškem pomenu besede, se pravi, da je skušal odkriti, dojeti in nenazadnje po svoje ponovno napisati njegovo poetiko, je bil to Dylan, in ta knjiga odkriva to plat njegovega dela. Seveda se z Gibbensom ne gre v vsem strinjati, a vedeti moramo, da je treba gradivo v prvi vrsti poznati, kar pomeni ga slišati in prebrati, in to verjetno ne samo enkrat! Ena najbolj zabavnih zgodbic govori o tem, da so bile plošče Roberta Johnsona menda že v izvirnikih posnete na preveliki hitrosti in da zato njegova glasba zveni tako »nebeško visoko«. Verjeti ali ne verjeti? Verjetno bo treba počakati na kakšno kritično analizo Gibbensovih raziskav in pač videti, kaj je v resnici dokazljivo. Če boste vprašali Dylana, kateri bluesovski poeti so imeli prste vmes pri njegovem snovanju, vas bo verjetno zapeljal, saj praviloma ne govori o tem. Pred kratkim je v obsežnem intervjuju v reviji Rolling Stone npr. dejal, da so raziskovalci pretiravali, ko so iskali reference, in da tista znamenita antologija Harryja Smitha le ni bila tako popularna, kot trdijo danes. Njen vpliv nanj naj torej ne bi bil tako močan, kot so trdili Greil Marcus in drugi pisci (touched.co.uk).

Da bodo štrene še bolj pomešane, na tem mestu oznanjamo tudi izid osmega dela zapisov bluesovskih pesmi, ki jih s plošč založbe Document že vrsto let prepisuje Bob Macleod. Najprej je izdal besedila bluesovskih izdaj založbe Yazoo, danes pa pridno zapisuje besedila z izdaj založbe Document in lepo napreduje. In zakaj pomešane štrene? Skušajte na papir prepisati kakšen bluesovski štikeljc s plošče iz leta 1927. Mislim, da se boste kar pošteno namučili. Tudi Macleod je pri delu naletel na veliko težav in njegove transkripcije prinašajo kar veliko domnev. Dylanov pogled na blues je seveda jasen, naš na njegovo razumevanje in preoblikovanja pa verjetno nekoliko manj. Poslušajte samo skladbo High Water z zadnjega albuma Love and Theft, pa boste vedeli, zakaj. (R R Macleod, 19 Braidburn Terrace, Edinburgh EH10 6ET, Scotland; e-mail: rrm@ednet.co.uk).

Jane Weber