Eric Hobsbawm

UNCOMMON PEOPLE: Resistance, rebellion and jazz

Abacus, London 1998, 470 str.

Velikega britanskega zgodovinarja marksovske provenience je preprosto treba brati. Erica Hobsbawma (r. 1917 v Aleksandriji) občudujemo zaradi čiste, ostre misli, zavidljive erudicije, finega občutka za čas in redkega talenta medsebojne artikulacije navidez osamljenih, nepovezanih zgodovinskih dejstev. Za začetek lahko slehernik seže po slovenskem prevodu njegove svetovne zgodovine kratkega 20. stoletja, po Času skrajnosti 1914-1991 (Znanstveno in publicistično središče, 2000). Morda bo po vsrkanem nemudoma posegel po zgodovinah dolgega 19. stoletja, po Času revolucije (1789-1848), Času kapitala (1848-1875) in Času imperija (1875-1914). Antropološko usmerjeno bralko bo kaj lahko premamil vplivni zbornik člankov The Invention of Tradition (1983), ki ga je souredil z zgodovinarjem Afrike in še posebej popularnih vzhodnoafriških plesov Terenceom Rangerjem (cf. Dance and Society in Eastern Africa 1890-1970: The Beni Ngoma, 1975). A socialni zgodovinar delavskega gibanja, kmetstva, banditov, razbojništva in upornikov je nenehno pozoren na godbe, na prepredenost družbenega z njimi. Prva mladostna ljubezen je bila jazz, natančneje swing. Tako lahko v Času skrajnosti v izrednih poglavjih o umetnosti pred II. vojno in o smrti avantgard po njej med drugim z angleškega (evropskega) slušišča ob vsesplošnem odobravanju in naklonjenosti avantgard do jazza preberemo: »Pristna strast za tisto vrsto jazza, ki jo zdaj priznavajo za glavni prispevek ZDA h glasbi dvajsetega stoletja, je do druge polovice stoletja ostala redka med uveljavljenimi intelektualci, naj so bili avantgardni ali ne. Tisti, ki so jo gojili - kot jaz sam, potem ko je Duke Ellington leta 1933 obiskal London -, so bili neznatna manjšina.« (ČS: 190) Za Hobsbawma pred II. svetovno vojno obstajata le dve avantgardni umetnosti, ki so ju priznavali vsi praporščaki novotarij. Obe sta izvirali iz novega sveta: film in jazz.

Kdo so Uncommon People, nenavadni, neobičajni, izjemni ljudje, kakor je naslov njegovi zadnji knjigi. Avtor odgovor ponuja v uvodu. Knjiga govori o anonimni večini človeštva, o kateri »velika« zgodovina molči. Poznajo jih le v družinskem krogu in soseščini, v sodobnih državah pa v pisarnah za registracijo rojstev, porok in smrti. Občasno so z njimi seznanjeni na policiji ali pa so v hlastanju za »človeškimi zgodbami« v stiku z njimi novinarji. V času sodobnih medijev so nekateri med njimi prek športa ali glasbe zadobili osebni ugled. Prej bi ostali anonimni. Med njimi so tudi jazzarji. Knjiga je zbornik člankov, pravih esejev v žlahtnem pomenu, ki jih je Hobsbawm objavljal v različnih, a skrbno izbranih (večinoma neodvisnih, naprednjaških in levičarskih) časopisih in revijah od srede petdesetih do srede devetdesetih let. Ni eno njegovih »velikih« del, a je morda ravno zato prikladen vstop v briljantno pisanje in analize, ki jih ponuja. Med njimi je sedem esejev o jazzu; štirje portreti (Duke Ellington, Sidney Bechet, Billie Holiday, Count Basie) in tri splošnejše teme (o razmerju Evrope do jazza, o »ljudskem« swingu in jazzu po letu 1960). Pri njih se bomo na kratko redukcionistično pomudili, čeprav nas mika, da bi, denimo, pogledali, kako zgodovinar analizira in kritično ovrednoti roman Maria Puza Siciljanec v članku o razbojniku Giulianu in se mimogrede dotakne še Botra. Zadnja o jazzu je novi predgovor k ponatisu knjige The Jazz Scene iz leta 1963 (ponatis 1989 in 1992). Takrat jo je objavil pod psevdonimom Francis Newton. Sposodil si ga je pri »neznanem« kornetistu, ki je spremljal Billie Holiday. Pod tem nazivom je Hobsbawm od konca petdesetih redno objavljal članke, ocene plošč v angleških in ameriških jazzovskih revijah. Indikativno, ob ameriških kritikih in zgodovinarjih jazza, Natu Hentoffu in Martinu Williamsu, je bil eden redkih, ki je naklonjeno pisal o free jazzu, opozarjal na Ornetta Colemana (na njegovo strastno igranje, »v sodobnem jazzu po Charlieju Parkerju nisem slišal ničesar podobnega«), a obenem tenkočutno izpostavil paradoks, skorajda popolno ločitev med črnskimi jazzovskimi publikami in naprednimi jazzovskimi glasbeniki, ki so bili večinoma črni Američani. Mimogrede, v Franciji so Hobsbawmovo knjigo o jazzovski sceni že leta 1966 prevedli kot »Sociologijo jazza«, in to v zbirki, ki jo je urejal maitre analovske zgodovine »dolgega trajanja« Fernand Braudel (cf. prevod monumentalne tridelne zgodovine materialne civilizacije, ekonomije in kapitalizma od 15. do 18. stoletja pri Studia humanitatis).

V navedenem citatu so vsebovane osnovne konture Hobsbawmovega zgodovinskega prijema in mišljenja jazza. Zanj je jazz urbana (popularna) godba manjšin (manjšinska glasba) in glasba diaspore (npr. glasba črnske manjšine, ki se seli z Juga v severna mesta ZDA, iz ZDA v Evropo). Kot zgodovinar bo vedno pogledal ekonomski in družbeni kontekst in morebitno ujemanje produkcije jazza in njegove recepcije. Tu so v ospredju njegove vzporednice politike Rooseveltovega New Deala, keynesejanstva na primeru mestne politike v Kansas Cityju, ki je na »urbanem obronku« nudilo zatočišče jazzovskim muzikantom, kar je zgodovinsko dalo razcvetelo muziko, od Counta Basieja in modernista Charlieja Parkerja. Sploh je ta prijem močan na primeru analize politične klime Rooseveltove socialne politike, vloge levičarjev, belih intelektualcev v velikih mestih in predvojnih ameriških komunistov, kot prvih častilcev in glasbenih producentov jazza, organizatorjev koncertov, imetnikov gramofonskih založb, zanje znaka upora proti rasistični segregaciji, svobodne glasbene forme in istočasno, idiličnega iznajdevanja tradicije New Orleansa v prvem množičnem revivalu ob koncu tridesetih let. A kakor v članku Jazzbandits o Hobsbawmu v številki francoske antropološke revije L'Homme, posvečene antropologiji in jazzu (o njej več v prejšnji številki Muske), upravičeno opozarja Michel Naepels, se v poskusu razumevanja družbenih značilnosti glasbene forme uspešno izogiba tako kulturalistični kot sociologistični redukciji (ne osredotoča se na kulturne in družbene posebnosti izvornega miljeja jazzovskih muzikantov in na estetsko kritiko takšne opredelitve), marveč karakterizacijo zamenja s prakso. Po svoji naravi je zanj demokratična umetnost, alternativna umetnost, saj skupina sodeluje in tekmuje, a jazz ostaja skupinsko ustvarjanje. Tu vstopi Hobsbawmov najljubši, če ne kar največji jazzar, Duke Ellington. V krasnem besedilu o njem, ki je obenem kritiški zapis o knjigi Jamesa Lincolna Collierja, opozori na temeljno dejstvo: Duke Ellington ni bil šolan glasbenik, ni znal perfektno čitati not, ne komponirati v klasičnem smislu, ni bil klavirski virtuoz, bil pa je soliden pianist, tudi ni bil pretirano discipliniran. To, kar je dosegel, in nedvomno je njegova godba nekaj najboljšega med vsemi ameriškimi glasbami, je lahko le kot jazzovski muzikant, znotraj specifične, socialno senzibilne muzične prakse, v kateri je svojim glasbenikom puščal ogromno prostora in svobode. Vnovič prištejmo še omenjeno sklepno poglavje o jazzu po letu 1960. Hobsbawm radikalno kritizira neobopovsko (revival) ero. Najde zgodovinske razloge v opoziciji/sopostavljanju z dve desetletji dominantno rockovsko glasbo (denimo, o rapu kot »manjšinski muziki« ne misli nič dobrega, no, vsaj tega ne, da bi lahko zamenjal jazzovsko prakso) in pozitivnih učinkih rocka na jazz (tehnološki vidiki, zamisel o skupini, bendu/»bandi« kot inovaciji proti vse bolj poudarjenemu individualizmu, razkazovanju veščine v jazzu, vračanje pulzirajočega ritma in možnih kompleksnejših oblik, ki povratno lahko oplajajo jazzovsko godbo). Na koncu se sprašuje, če je jazz postal dokončno fosilna muzika, še ena različica klasične glasbe, splošno sprejet kulturni zaklad, katerega repertoar so mrtvi stili, ki jih igrajo za publiko srednjega razreda srednjih let črne in bele polti in japonske turiste (ob institucionalizaciji, glasbenem šolanju, festivalih, radijskih programih ipd.). Odgovor: to ni nemogoče. »Če je to lahko njegova usoda, potem tudi to, da je Clint Eastwood pokopal Birda v celuloidni mavzolej, ne bo kakšna tolažba. Niti, da danes že vsak frizerski salon in parfumerija vrtita trakove Billie Holiday. Toda ne pozabimo, jazz je bil izjemno močan, znal je preživeti in se obnavljati v družbi, ki mu ni bila po meri in ki si ga ni zaslužila. Prezgodaj mislimo, da je izčrpal svoje možnosti. Sicer pa, kaj je narobe s samim poslušanjem in prepuščanjem prihodnosti, da bo sama poskrbela zase.«

Saj, Erica Hobsbawma je treba brati. Vse več.

Ičo Vidmar