Letnik: 2002 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: LukaZ

DEREK BAILEY

Ballads

Tzadik, 2002

Zgodilo se je nemogoče. Ena od najbolj samosvojih figur in eden od trmastih borcev za kreativnost v godbi ter improvizacijo, starosta Derek Bailey, je posnel strunsko solistično ploščo jazzovskih standardov, zimzelenčkov iz skrinjice zgodovine te glasbe. Resda se je jazz v Britaniji igral že v dvajsetih letih, se razcvetel v petdesetih in šestdesetih, ko je povzel svobodnjaške struje, a nikoli ni pariral avtohtonemu afroameriškemu originalu. Bil je kvečjemu drugorazredna imitacija. Bailey se je v teh časih preživljal kot obrtniški session muzikantar, igral po studiih, barih, plesnih dvoranah in televiziji, dokler se ni zavezal eksperimentu in trmastemu iskanju lastne govorice izven idiomov. Rodila se je neidiomatična improvizacija, ki je odstopila iz okvirja jazzovskega svobodnjaštva, ameriškega in tedaj porajajočega se evropskega. Bailey ji je postavil tudi pisni monument z iskrivo in še sedaj aktualno knjigo Improvisation: It’s Nature and Practice, historično študijo prakse in narave improviziranja v različnih godbenih in kulturnih okoljih. Bailey je te okvirje v glasbi radikalno odvrgel in si, paradoksalno, oprtal nove, ki definirajo sodobno improvizacijo še dandanes. Njegov vseskozi prepoznan, idiosinkratičen, v lastni ironiji poimenovan kitarski »plink plonk« in stremljenje k ad hoc improvizaciji v resnici nista prijazna do ideje o grenkosladkih baladnih solzivkah, še posebej, če veljajo za standard, smrt kreativnega v jazzu in izven njega. Zakaj za vraga potem plošča Ballads?

Odgovor verjetno ni tako preprost, kot ga ponuja Bailey: »Ideja je bila Zornova.«

V delno pomoč bo kar Baileyjevo razmišljanje o jazzu v omenjeni bukvi. Tam ga sprva zvede na najpomembnejšega kontributorja k revitalizaciji improvizacije v zahodni glasbeni tradiciji, in še pomembneje, kot opominjevalca, da izvajanje in ustvarjanje glasbe nista ločeni dejavnosti ter da lahko v najboljšem primeru instrumentalna improvizacija doseže največjo stopnjo glasbenega izraza. V jazzu je prišlo do zagate v petdesetih in šestdesetih letih, ko je izpuhtela para tedaj modernega bebopa, s ponovnim zagonom svobode v radikalnejši praksi free jazza pa je prišlo tudi do historično sporne delitve na svobodnjake in konvencionalce, ki se razpasejo v nasilno in puhlo obrtništvo ter suhoparno imitatorstvo v osemdesetih letih in se nadaljujejo še dandanes tudi na učiliščih jazzovskih veščin, posvojenih v štiridesetih in petdesetih letih. Vendar Ballads niso vrnitev v preteklost, nostalgija, niti ironija in še manj revanšizem. Če izhajamo iz same glasbe in spoštovanja, ki veje iz zimzelenih melodij, lahko sklepamo o ljubezni do same godbe, hkrati pa spekuliramo tudi o povratku k prvobitnosti jazza kot napredne glasbene forme. Bailey v izvedbah namreč ohranja osnovne prvine »konvencionalnega jazza«, ki se izražajo kot hrbtenica skladb; improvizacija sledi iz melodije, lestvic v povezavi s harmonskih sledom in akordnimi zaporedji, ki so ob veščini glasbenikov dopuščali možnost improviziranja in permutacije skladb v neskončnost. V tem Bailey vidi možnost za ponovno preoblikovanje materiala, dodajanje in odvzemanje, ki idiom ohranja in osvežuje. Bailey to izhodišče spoji z izkušnjo svobodnega improviziranja in s prepoznavnim besednjakom, ki dajeta skupno dvanajstim zimzelenim povsem novo identiteto. Koncept svobodnega igranja je ključen, saj improvizacijo odmakne od jazzovskih okvirov in jo preseli na Baileyjevo ozemlje: nenavadne harmonije, raztelešenje le teh, zveneče, ledbeče tonske osamelce, včasih pritajene in suhe, včasih deformirane tone, prevrate v ritmu in abstrakcijo le tega, hiper tranzicije, drobnosluh in filigransko natančnost. Standardi v tej ohlapni shemi vnašajo dobršno mero lepote, liričnosti in čustvenosti v Derekovo igranje, ki ga drugače v njem ne zasledimo. Pa vendar avtor spremne besede k Ballads, tudi sam častitljiv kitarist Marc Ribot, ugotavlja, da ne gre za dva ločena koncepta in estetiki, pač pa za subtilno integracijo ter za vzajemno nadgradnjo ter vpenjanje, mistično in z osupljivo lepoto. S ponotranjenim občutkom za sleherni ton in njegovo permutacijo, prehod v svobodne pasaže in vplet melodije vanje Bailey ne razteleša standardov, temveč jih plemeniti in oplaja s tako veščino, ki še zdaleč ni lastna jazzovskih kitaristom in radikalnim improvizatorjem. Pri tem pa je tako iznajdljiv, da je skladbam ohranil kratko časovno obliko, brez improviziranih podaljškov in »razturačin« v neprepoznavnost.

Vsi, ki skušajo jazz rehabilitirati s free jazzom, so očitno na suhi veji. Verjetno nihče ni verjel, morda le potiho slutil, da bo prav Bailey tisti drznež, ki bo preizprašal same korenine in podal rezek in pohujšljiv komentar vsem tradicionalistom in novotarjem. In to s tako prežvečenimi stalnicami, kot so Rockin’ chair in Georgia on my mind Hoagyja Carmichela, Body and Soul Johna Greena, Gone with the wind Madgisona in Wrubelove ter kopica drugih, ki se stapljajo v eno samo osupljivo, senzibilno celoto, kjer se reflektira pretekla godba na hudo hudo aktualen način. Čista mojstrovina ... (www.tzadik.com)

LukaZ