Letnik: 2002 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Marta Pirnar

BLUETONES

The Singles

AandM Records/Multimedia, 2002

Bluetones so ena izmed tistih skupin britanskega popa, ki je zaradi izpostavljenosti nekaterih posameznikov iz drugih zasedb ostala v drugih vrstah. In to ne čisto po pravici. Tako pač je, ko prideš na sceno ob rahlo nepravem času. Zdaj je pred nami zbirka samostojnih plošč, ki jih je ta britanska zasedba izdala med letoma 1995, ko so jih na Otoku sprejeli kot nove Stone Roses, in 2002, ko Bluetones veljajo za ostanke tistega, kar je umrlo potem, ko sta se Laim in Noel sprla in je britpopu dokončno odklenkalo. Ali pa mu je odklenkalo takrat, ko je Damon Albarn pristal v Gorillaz?

Kakorkoli že, Bluetones premorejo toliko britanskega stila, da bi jih zlahka postavili po robu veliko bolj uspešnim zasedbam, ki prisegajo na podoben repertoar na kitarah zasnovanega zvoka. Morda jim je za kultni status primanjkovala predvsem kakšna pika na i, tista češnja (ki jo tako »neopazno« postavljajo v ospredje na ovitku) na sadni kupi, ki bi njihove albume (Expecting To Fly, 1996; Return To The Last Chance Saloon, 1998; Science and Nature, 2000) pospremila z malo več trušča. Kakšna nalezljiva pesmica več, kakršna je bila na primer Slight Return, uspešnica s prvega albuma, ali pa nadvse znosna balada Sleazy Bed Track z drugega albuma, bi bila za Bluetones pravi blagoslov. Žal kvartet v vseh letih, ki so sledila, ni našel prave formule, s katero bi lahko ogrel srca poslušalcev, mahnjenih na kitarske skupine. Duhovita Autophilia Or How I Learned To Stop Worrying And Love My Car z albuma Science and Nature in After Hours, ki skupaj s še tremi pesmimi predstavlja najnovejše izdelke zasedbe, sta zgolj približek tistemu, kar so Bluetones spravili skupaj sredi »zlatih« devetdesetih let. A ne razumite me narobe. The Singles je kljub temu nadvse zgleden dokument, ki ga bo vesel vsak navdušenec za moderni britanski rock. Kar se tiče Bluetones, pa tisti To Be Continued na zadnji strani ovitka priča o tem, da se fantje še niso vdali. To nas v teh sušnih britpop letih še posebej veseli.

Marta Pirnar