MARI BOINE

Eight Seasons/Gávcci jahkejuogu

Universal Music, Multimedia, 2001

Pred časom me je pošteno razkačil neki norveški »evropski« politik, ki nam je bral levite o pravicah (neavtohtonih) manjšin pri nas. Ko bi pogledal malo okoli sebe, bi si moral sam povezniti na glavo veliko vrečo sramu: »V šoli so nas učili, da sta kultura Samijev in njihov jezik ničvredna. Da nista vredna ohranitve. Verjemite mi, da me je bilo sram, da sem Samijka.« Tako pripoveduje norveška državljanka (napol) samijskega rodu na začetku 21. stoletja. (Za tiste, ki ne poznate antropološkega novoreka: Samijem smo nekoč rekli Laponci.)

Mari Boine smo pred leti spoznali tudi v živo in njen nastop pospremili z mešanimi občutki. Odlično pevko je spremljal sicer kvaliteten orkester, vendar je bila eklektična glasba, ki so jo skupaj odigrali in odpeli, premalo tradicionalna, da bi navduševala z eksotiko, obenem pa tudi premalo pogumna, da bi se odlepila od klišejev jazz rocka in vzorcev bolj spevnih world music produkcij.

Bal sem se, da mi bo takšne mešane občutke vzbudila tudi četrta plošča Mari Boine, še posebej zato, ker ne prinaša več tako očitno aktivističnega gradiva kot prejšnje tri. A sem se na srečo uštel. Že prvi takti s prefinjeno basovsko podlago in Garbarekovim saksofonom napovedujejo zrel in samozavesten izdelek. In res. Eklektičnost dotlejšnjega početja je Mari Boine nadgradila z raznolikostjo aranžmajev, ki domiselno ozvočujejo razpoloženjsko-pripovedna besedila – večinoma v samijskem jeziku, tu in tam v angleščini. Še vedno je vokalno najmočnejša in najlahkotnejša pri sicer ostro nabrušenem petju, ki izhaja iz tradicionalnih samijskih jojkov, toda njen glas učinkovito dominira tudi v bolj rokovsko ali jazzovsko zasnovanih aranžmajih, v marsičem sledečih dobri stari norveški eceemovski šoli. Izjemna raznolikost pesmi je bržkone glavna odlika opevanja osmih letnih časov na daljnem evropskem severu.

Rajko Muršič