ELVIS COSTELLO

When I Was Cruel

Island/Multimedia, 2002

Čeprav zelo spoštujem Elvisa Costella ter njegove glasbene in pesniške darove, ki so se izdatno izrazili zlasti na njegovih zgodnjih ploščah (prvenec My Aim Is True, 1977, in King Of America, 1986, sta albuma, Shipbuilding - kot bridka obsodba falklandske vojne - pa skladba, ki mi pridejo na misel, čeprav našteto še zdaleč ni edino), so me njegove plošče prav tako pogosto puščale hladnega. Zdelo se je, da so narejene preveč na silo, z veliko obrtne spretnosti, a premalo navdiha.

When I Was Cruel je pravzaprav Costellova prva nova plošča po šestih letih. Vmes je izdal eno, na kateri je sodeloval z Burtom Bacharachem in odobril izid vrste ponatisov klasičnih mojstrovin, s precej dodatnimi skladbami, sicer pa je koncertiral in nastopal v filmih, predvsem pa je bil gostujoči umetnik na univerzi UCLA, kjer je tudi predaval o glasbi. Imel je torej dovolj časa, da je premislil, kako nadaljevati kariero, in zdi se, da se to tudi kaže na novi plošči. Čeprav po drugi strani vendarle ne dovolj, da bi bil lahko zares zadovoljen. When I Was Cruel je vsekakor plošča, ki vseskozi kaže, da je bilo vanjo vloženo veliko truda. To velja še posebej za besedila, ki so v jedkosti in želji po drugačnosti že nekoliko prisiljena, a mestoma tudi zelo učinkovita in sveža. Podobno je z glasbo, ki je brezhibno in učinkovito aranžirana. Morda je največja težava plošče ta, da so prav vse pesmi na njej v gostobesedni izpovednosti in zvočnem bogastvu skoraj podobne mini operam, da so torej tako obložene z globokimi mislimi in pomembnimi zgodbami, da jim to škodi. Poslušanje plošče je zato skoraj enako naporno intelektualno delo, kot je bilo njeno ustvarjanje.

Toda če se prebiješ skoz (pre)gosto džunglo besed in melodičnih ter harmoničnih linij, te vendarle čaka nekaj izvrstnih in navdahnjeno izvedenih pesmi. Name je največji vtis naredila naslovna skladba When I Was Cruel No. 2, ki spretno vključuje drobec neke Minine pesmi in Dancing Queen skupine Abba, pa tudi prepoznavno frazo ene izmed Satijevih Gimnopedij kot učinkovit kontrast zares strupenemu besedilu. Nekaj podobnega velja tudi za Episode Of Blonde, v refrenu katere pravi: Vsak Elvis ima svojo armado, / vsaka kača svoj čar. / Me še slišiš? / Ali sem dovolj razločen? / Tvoj spomin je pokopan v preprosti leseni krsti. Ja, mislim, da je Elvisa Costella še slišati, in to razločno, moj spomin na njegove bolj enostavne, zato učinkovitejše pesmi pa je tudi še docela živ.

Jure Potokar