Letnik: 2002 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
DJIVAN GASPARJAN QUARTET
Nazeli
Libra Music, 1998/2001
Če glasbenik, ki je posnel ta album, morda še rabi kakšno besedo predstavitve, ta glasbi, ki jo ponuja, že dolgo ni potrebna. Dovolj je magično vzdušje, ki ga ustvari že s prvimi toni, in zato bi jo – če bi bili zvočni medij - s kratko napovedjo že lahko spustili naprej ter hkrati do konca, ki ga nikoli ni zares, ker je ta samo zadnja skladba albuma, ki mu praviloma samodejno sledi spet njegov začetek. In tako velikokrat znova in znova. Takšna je namreč izkušnja z glasbo Djivana Gasparjana in s tistimi maloštevilnimi dostopnimi albumi, ki jo vsebujejo. A ker gre tokratno predstavljanje v tiskani medij, nam ni dano tako ravnati: potrebna bo kakšna beseda. O samem Djivanu Gasparjanu sicer nobene; kogar zanima kaj več o njem, naj prebere izjemen portret v prejšnji, majski številki te revije izpod peresa Jureta Potokarja.
Duduk je – kot veste - armenska verzija predhodnice današnje oboe. Sorodne piščali najdemo v različnih azijskih, bližnjevzhodnih, afriških in južnoevropskih kulturah. Posebnost duduka pa je, da je izdelan iz mareličnega lesa.
Glasbo Djivana Gasparjana poznamo v teh krajih nekako od sredine osemdesetih let minulega stoletja. O prvem srečanju z njo in posledično o njeni prvi resni predstavitvi piše Jure Potokar v že omenjenem članku v tej reviji. Bilo je zgodaj leta 1989. Od takrat je pri ameriških in evropskih založbah plošč izšlo kar nekaj Gasparjanovih hvaljenih albumov – v zadnjem obdobju vsaj po eden na leto - vendar zaradi tega v kulturnem prostoru žal ni bil nič bolj frekventno prisoten. Zato bi lahko predstavili tudi kakšen njegov novejši album. Vendar Nazeli odlikuje nekaj posebnosti. Leta 1998 posnet in lani za mednarodni diskografski trg odkrit album je v nasprotju z drugimi iz prejšnjega stoletja izšel pri majhni založbi Libra Music iz Aten, ki se je specializirala za tradicionalno in v tradiciji ukoreninjeno aktualno godbo iz Grčije, Bližnjega Vzhoda in – kar je posebnost – Armenije. No, če vemo, da je prav v Grčiji pomembna armenska enklava, to niti ni čudno. Zagotovo gre za album, ki je med njegovimi nam dostopnimi in slišanimi še najbolj »armenski«. Šlo naj bi za prve posnetke kvarteta dudukov, ki so javnosti dostopni na nosilcu zvoka. Vseh 12 skladb je Gasparjanovo avtorsko delo, pri izvedbi dveh pa se je štirim dudukom pridružil tudi eden od najbolj cenjenih armenskih mojstrov igranja na oud, Haig Jazdjian. Kvartet dudukov ob Gasparjanu, ki tudi zapoje, sestavljajo še Ararat Dalakjan, Vazgen Makarjan in Armen (Ašot) Gazarjan. In tu smo že pri drugem razlogu za predstavljanje tega Gasparjanovega albuma z nekoliko odmaknjeno letnico. Kot veste, je »veliki mojster duduka« letos 3. junija nastopil tudi v Ljubljani, in sicer s triom dudukov, v katerem sta igrala prav zadnja dva omenjena iz kvarteta z albuma Nazeli, Makarjan in Gazarjan. Zato ponuja ta album ob vseh glasbenih kvalitetah tudi to dodatno pokoncertno predinformacijo – kako so omenjeni igrali skupaj v sorodnem projektu že vsaj štiri leta prej. Na njem je ob daljši naslovni še 11 krajših skladb – nekaj instrumentalnih in nekaj manj takih, ki jih Gasparjan tudi zapoje. Če vas je ljubljanski koncert ujel v magične niti duduka, potem vam še posebej priporočam nadaljevanje srečanja z armensko tradicionalno glasbo prav s poslušanjem tega albuma.
Zoran Pistotnik