NIC JONES

Unearthed

Mollie Music, 2001 (2xCD)

Nic Jones je začel igrati pod močnim vplivom Martina Carthyja; na prav vseh njegovih ploščah je zaznaven Carthyjev značilen perkusiven slog igranja na akustično kitaro, po navadi ostrunjeno z nenavadno debelimi žicami in uglašeno v odprti uglasitvi, igrano pa v značilnem prstnem načinu z naprstniki. Vendar je bil Jones - leta 1982 se je nesrečno poškodoval v prometni nesreči, zato ne nastopa več - dober v nečem drugem. Odličen je bil v aranžiranju ljudskega gradiva, predvsem pa je prekrasno njegovo petje, ki ga je z besedami (tako kot vso dobro glasbo, a ne?), z notami pa še težje, pravzaprav nemogoče opisati in zapisati. Zbirka prinaša 31 bolj ali manj znanih skladb, posnetih na klubskih in drugih koncertih, nekaj je tudi odličnih studijskih zapisov. Jones je veliko poslušal Boba Dylana, ta pa se mu je posredno oddolžil, ko je za album Good As I Been To You posnel skladbo Canadee-I-O, znano z verjetno najboljše Jonesove plošče Penguin Eggs. Plošče bodo veseli predvsem ljubitelji Jonesove glasbe, ki so sumili, da mora nekje obstajati še kaj dobrega, pod kar naj bi se podpisal nesrečni Nic Jones. Od tod do kakšnega Davyja Grahama je le pol koraka. Zasluženo čista desetka (fishrecords.co.uk)!

Jane Weber