Letnik: 2002 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Danijel Mežan

CHRISTIAN KLEINE

Valis

Morr Music, 2002

Da berlinska sodobna glasbena produkcija cveti na več področjih, je najbrž dobro znana novica. Mlade založbe se rojevajo kot gobe po dežju, producenti in glasbeniki pa iščejo vedno nove in samosvoje zvočne rešitve. Podobno bi lahko rekli za zadnja leta neverjetno agilno in napredno alternativo Morr Music, ki z gospodom Christianom Kleinom pristavlja le še en biser več v mozaik neverjetno barvite, mavrične in tekoče elektroorganske mineštre. Tako kot kopica bolj ali manj priznanih artistov tipa Tied and Tickled Trio, ISAN, Phonem, Mum in Arovane tudi Kleine namreč ne more preživeti brez nalezljivo melodične, ritmično kaotične in nadvse atmosferične zvočne pokrajine, ki elektroniko skorajda povsem izenači z naravnostjo živega instrumentarija. Christian Kleine je namreč v prvi vrsti multiinstrumentalist, ki bo raje zgradil subtilne postrockovske kitarske kolaže, kot pa v celoti zapadel v sterilno okolje digitalnih efektov in naprav za ritem, ki se vsiljujejo v današnji tehnološki produkciji. To je dokazal že mnogokrat: naj je bilo ob remiksanih zarezih v Bomb The Bass ali Mum, unikatni kitarski pomoči pri nekaj ploščah prijatelja Arovana, enkratnem projektu Herrmann and Kleine, ki je ta čas končno izdal tudi težko pričakovani prvenec Our Noise, ali pač ob solističnih zarezih v jedro prvih dveh razširjenih albumov.

In to le dokazuje, da Christian Kleine ni nobena neznanka lokalne berlinske scene. Z novo ploščo Valis prinaša kopico nenavadnih preobratov, melodij, ki še dolgo ostanejo v tvoji podzavesti, in končno utrjuje status enega najbolj naprednih lokalnih mladih muzikantarjev in studijskih mešetarjev. Nova plošča bolj kot na elektronsko lagodje stavi na zaljubljenost v analogne instrumente. Pravzaprav jih znova odkriva in nadgrajuje njihovo rabo, saj je doživel že marsikateri kreativni pretres po objavi prvenca (Beyond Repair, City Centre Offices) pred dvema letoma. A ne samo to, da Kleinu multiinstrumentalna žilica ne da miru, saj sam odigra kitarske, basovske in sintetizirane podobe, ampak tudi razširi kljubovanje žanrskim predalčkom. S ploščo Valis namreč zariše svojo vizijo upočasnjenega hip hopa, skeletnega drum'n'bassa, zamaknjenega postrocka in razneženega IDM-a. Brez pretiravanj, odvečnih tonov ali pač razkazovanja virtuoznosti. Le z veliko mero občutka, srca in ljubezni do ustvarjanja glasbe, ki včasih zveni navidez naivno, melanholično, zasanjano in krhko, a še zdaleč ne kaže znakov predvidljivega razpleta in pomanjkanja zamisli. Prej deluje kot popolna in originalna prevetritev vplivov, ki sežejo od Briana Ena in Pan American do The Notwist.

Danijel Mežan